Jedro

Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugo družbo kršil določilo pogodbe o zaposlitvi (ki vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenčno dejavnost delodajalca), iz pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka.

Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je druga družba s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2013 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.324,92 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom o popravi sodbe z dne 2. 7. 2014 navedeno sodbo zaradi očitne pomote v II. točki izreka popravilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.324,92 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V pritožbi navaja, da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) opr. št. VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014, na katero se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, saj v tej zadevi tožeča stranka ni uveljavljala pavšalne, temveč „klasično“ odškodnino. V obravnavani zadevi pa je bilo med strankama dogovorjeno plačilo, ki sta ga sicer poimenovali pavšalna odškodnina, vendar pa sta se imeli v resnici namen dogovoriti za pogodbeno kazen. Smisel določbe 16. člena pogodbe o zaposlitvi je, da toženca odvrne od kršitve, kar jasno izhaja iz njenega zapisa. Toženec se je zavedal, da bo moral v primeru kršitve konkurenčne klavzule tožeči stranki plačati 20.000,00 EUR, kar potrjujejo izpovedi toženca, A.A. in B.B.. Dogovorjena pavšalna odškodnina ima naravo pogodbene kazni, kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse VSRS in pravne teorije, zato tožeča stranka ni bila dolžna dokazati obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca. 16. člen pogodbe o zaposlitvi je jasen in toženca zavezuje k plačilu dogovorjenega zneska v primeru kršitve konkurenčne klavzule, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj besedna zveza „pavšalna odškodnina“ to njegovo obveznost izključuje. Poleg tega pa je tožeča stranka izkazala obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženca. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je toženec zavestno ravnal protipravno, tožeča stranka pa je z njegovim ravnanjem nedvomno utrpela škodo, saj se je družba C. s prihodom toženca bolje pozicionirala na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega globlje rezultate. Sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo. VSRS je celo v primeru, ko je bil nastanek škode ob kršitvi konkurenčne klavzule predpostavka za plačilo odškodnine, zavzelo stališče, da je škoda delodajalcu nastala že zaradi nelojalnega ravnanja, saj nepooblaščeno prenašanje tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, pridobljenih in ustvarjenih pri delodajalcu, na drugega delodajalca, omogoča nelojalno konkurenco. Tožeča stranka v pritožbi priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je od toženca zahtevala plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 do plačila. Tožbeni zahtevek temelji na 16. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2012, na podlagi katere je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu „analitik - trgovanje z električno energijo“ za nedoločen čas (A2; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi). Navedeni člen pogodbe o zaposlitvi vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, organizaciji ali pri delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenco dejavnosti delodajalca (2. alineja prvega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi), v primeru kršitve te prepovedi pa je delodajalcu dolžan plačati pavšalno odškodnino v višini 20.000,00 EUR (četrti odstavek 16. člena pogodbe o zaposlitvi).

Med strankama ni sporno, da je toženec 4. 9. 2012 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tožeča stranka pa ga je istega dne pisno obvestila (A4), da bo uveljavljala konkurenčno klavzulo za čas šestih mesecev po prenehanju delovnega razmerja ter mu za ta čas plačevala denarno nadomestilo v skladu z drugim odstavkom 16. člena pogodbe o zaposlitvi. V tem obvestilu je toženca tudi opozorila, da jo je v primeru, če se bo v času veljavnosti konkurenčne klavzule zaposlil v nasprotju s prvim odstavkom 16. člena pogodbe o zaposlitvi, o tem dolžan obvestiti, če bo kršil konkurenčno klavzulo, pa bo od njega zahtevala plačilo pavšalnega zneska, ki je določen v četrtem odstavku 16. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je nato 20. 11. 2012 za toženca izdala ugotovitveni sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (A5), iz katerega izhaja, da je delovno razmerje toženca pri tožeči stranki prenehalo 4. 12. 2012, v sklepu pa je ponovno opozorila na njegovo obveznost spoštovanja konkurenčne klavzule ter dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Toženec je tožečo stranko 9. 1. 2013 preko elektronske pošte obvestil, da se je zaposlil pri novem delodajalcu, ki se ukvarja s trgovanjem električne energije (pri družbi C.), iz njegovega obvestila tožeči stranki z dne 18. 1. 2013 pa je razvidno, da se je pri novem delodajalcu zaposlil že v sredini meseca decembra 2012 (A6).

Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z družbo C. tudi po presoji pritožbenega sodišča kršil 2. alinejo prvega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi, iz četrtega odstavka istega člena nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka. Pogodbeno določilo je jasno in ne potrebuje nikakršne razlage. Tožeča stranka kot delodajalec je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dolžna poskrbeti, da pogodbene določbe (še posebej tiste, ki določajo obveznosti delavca kot šibkejše stranke) odražajo pravi namen pogodbenih strank, dejstva, da je to dolžnost opustila, pa ni mogoče šteti v škodo toženca. Pritožbene navedbe, da sta se stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v resnici dogovorili za pogodbeno kazen, so zato neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodna praksa VSRS enači pojem pogodbene kazni in pavšalne odškodnine

(1)

, saj novejša sodna praksa VSRS ta dva izraza dosledno ločuje

(2).

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008, iz obrazložitve katere izhaja, da prizadeta stranka (delodajalec) škode ni dolžna dokazovati, ker ob smiselnem upoštevanju določb Zakona o varstvu konkurence (ZVK; Ur. l. RS, št. 18/1993 in nadalj.) za obstoj odškodninske odgovornosti delavca iz naslova konkurenčne klavzule zadostuje že možnost nastanka škode. Sodišču prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo (13. in 14. točka obrazložitve sodbe), da je to stališče VSRS preseženo, saj iz novejših odločb VSRS jasno izhaja, da mora delodajalec v primeru kršitve konkurenčne klavzule, če je med strankama za primer kršitve dogovorjeno plačilo odškodnine, dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti

(3).

Pogodbeni dogovor glede pavšalne odškodnine delodajalca odvezuje le dolžnosti dokazovanja višine škode, ne pa tudi njenega obstoja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati vse elemente odškodninskega delikta (kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, vzročno zvezo in odgovornost povzročitelja), česar ni storila. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen že na podlagi dejstva, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, s čimer mu po vsebini očita bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljena. Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je tudi po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je družba C. s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) V zvezi s tem se tožeča stranka v pritožbi sklicuje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005 in sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 92/2001 z dne 12. 2. 2002. (2) Glej npr. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011. (3) Glej npr. sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014.