Jedro

Da bi utemeljil zatrjevano pravno zmoto, bi moral obsojenec navesti upravičene razloge, zaradi katerih ni vedel, da je njegovo dejanje v nasprotju s pravom. Torej bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je obsojenega R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 253. člena KZ-1 določilo kazen desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni stroški in nagrada zagovornika po odločbi za brezplačno pravno pomoč pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 9., in 11. točke prvega odstavka 371. člena in zaradi kratenja temeljnih pravic - pravice do enakosti pred zakonom, pravice do obrambe z uporabo enakih orožij in pravice do poštenega sojenja, ki mu jih zagotavljajo 14. in 20. do 31. člen Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma drugim sodnikom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil spoznan za krivega dejanja, ki ni opisano v obtožbi, s čimer je sodišče obtožbo prekoračilo. Navedbe obsojenca, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da ga je sodišče obsodilo v zvezi z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vpis hipoteke na stanovanju, ne pa v zvezi z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na stanovanju, ne držijo. Sodišče prve stopnje je sledilo obtožbi in obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, ker je v zemljiškoknjižnem predlogu za vpis lastninske pravice lažno navedel, da je izključni lastnik stanovanja. Če je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, gre kvečjemu za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru tudi ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe, zlasti v točkah 7 in 8, jasno navedlo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje s tem, ko je na pristojnem sodišču vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na stanovanju, skupaj z listinami, ki so potrebne za vpis lastninske pravice na njegovo ime. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče sicer ocenilo, da je obsojenec hkrati v zemljiško knjigo po vsej verjetnosti neutemeljeno predlagal tudi vpis hipoteke na tem stanovanju v korist svojega svaka H. S., vendar je sodišče na 11. strani sodbe izrecno poudarilo, da obtožba tega očitka ne vsebuje. Iz obrazložitve sodbe pa tudi ne izhaja, da bi sodišče krivdo obsojenca utemeljilo na podlagi vloženega predloga za vpis hipoteke na stanovanju, ampak je pri presoji krivde in izrečene kazenske sankcije, kot odločilna štelo le tista dejstva, ki so v povezavi z vknjižbo lastninske pravice na stanovanju. Nadalje so neutemeljene tudi obsojenčeve navedbe o kršitvi pravice do obrambe, ker naj bi sodišče celoten kazenski postopek usmerilo zgolj v ugotavljanje njegove krivde pri vknjižbi hipoteke, pri čemer pa je zavrnilo njegova dokazna predloga po zaslišanju hipotekarnega upnika H. S. in njegove soproge M. S., ki bi potrdila, da hipoteka ni temeljila na fiktivnem dolgu. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da se obsojencu v konkretnem kazenskem postopku očita neupravičen vpis lastninske pravice na preostali polovici stanovanja, ne pa neupravičen vpis hipoteke. Po ustaljeni ustavnosodni presoji sme sodišče dokazni predlog zavrniti, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, brez pomena za zadevo.(1) V konkretnem primeru je šlo za prav tak primer.

6. Obsojenčeve navedbe o kršitvi ustavnih določb o nepristranskem oziroma o poštenem sojenju, o enakosti pred zakonom, o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem in o pravici do obrambe so neutemeljene. Obsojenec te kršitve uveljavlja z navedbami, da bi moralo sodišče obtožni predlog tožilstva zavrniti, saj je priča M. Š. na zaslišanju izpovedala, da je vložila kazensko ovadbo zaradi vpisa hipoteke, nakar jo je državna tožilka dopolnila, da tudi zaradi vpisa lastninske pravice. Omenjeno protislovje je nato v obrazložitvi svoje sodbe kot resnično sprejelo tudi sodišče prve stopnje, ki je M. Š. zgolj pomagalo, da se mu z obsodbo maščuje zaradi vknjižbe hipoteke. Ne le, da navedbe obsojenca ne držijo, saj je priča M. Š. na zaslišanju 19. 3. 2013 izpovedala, da je kazensko ovadbo vložila zaradi obsojenčevega vpisa hipoteke in predhodno vpisa lastninske pravice na celotnem stanovanju, ampak so tudi nerelevantne, saj kaznivo dejanje overitve lažne vsebine spada med kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, zato niti ni pomembno, iz katerega razloga je M. Š., njegova bivša žena, kazensko ovadbo vložila. Kršitev preostalih določb Ustave, in sicer 19. do 21. člena, 24. do 28. člena in 30. ter 31. člena, pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni niti konkretiziral, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

7. Neutemeljena je tudi obsojenčeva navedba, da sta si prvo- in drugostopenjska sodba sami s seboj v nasprotju ter da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je z vknjižbo lastninske pravice na stanovanju do celote svoji bivši ženi povzročil škodo, medtem ko je višje sodišče presodilo, da z očitanim mu kaznivim dejanjem ni bil nihče oškodovan, saj povzročitev škode ni zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so trditve obsojenca vzete iz konteksta obrazložitve sodbe in sprejema mnenja vrhovnega državnega tožilca, da je treba navedbe sodišča prve stopnje v sklopu obrazložitve odločbe o kazenski sankciji, da se te nanašajo na škodo, ki je M. Š. nastala zaradi potrebe po uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, ne pa kot povzročitev premoženjske škode. S tega vidika pa je treba razumeti tudi navedbo višjega sodišča, da s kaznivim dejanjem ni bil nihče oškodovan. Navedbo višjega sodišča je treba povezati s predhodno trditvijo tega sodišča, da se je M. Š. naknadno vendarle vpisala kot lastnica do polovice stanovanja in tako do njenega oškodovanja ni prišlo. Zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Obsojenčeva navedba, da se v času vknjižbe lastninske pravice sploh ni zavedal, da gre za kaznivo dejanje, pojmovno ne more pomeniti dejanske zmote, ampak kvečjemu pravno zmoto. Da bi utemeljil zatrjevano pravno zmoto, bi moral obsojenec navesti upravičene razloge, zaradi katerih ni vedel, da je njegovo dejanje v nasprotju s pravom. Slednje pomeni, da bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti.(2) Razlog, ki ga obsojenec navaja, in sicer, da mu nihče izmed pravnih strokovnjakov, s katerimi je bil v stiku glede vpisa lastninske pravice na stanovanju, ni omenil, da bi vpis lastninske pravice lahko pomenil kaznivo dejanje, je preveč splošen, da bi mogel predstavljati upravičen razlog. Pa tudi sicer dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ne daje podlage za sklepanje, da je obsojenec deloval v opravičljivi pravni zmoti in za zaključek, da je bila s pravnomočno sodbo storjena kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP v zvezi z 31. členom KZ-1. 9. Obsojenec z navedbo, da je sodišče brez utemeljenih razlogov verjelo izpovedbi M. Š., ni pa verjelo njegovemu zagovoru, izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nestrinjanje s presojo verodostojnosti, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve sodbe), pa pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo. Ker gre za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče tudi ni presojalo obsojenčevih navedb, da ga M. Š. ni pozvala na predložitev listin, ki bi jih potrebovala za vpis svojega deleža v zemljiško knjigo.

10. Obsojenec uveljavlja kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstoji velika verjetnost, da sta se sodnica, ki mu je sodila na prvi stopnji in njen mož, odvetnik Z. D., kateremu je predstavil vse okoliščine v zvezi z vknjižbo lastninske pravice in hipoteke na stanovanju, o tej zadevi pogovarjala, kar potrjuje potek celotnega postopka. Po vsebini obsojenec uveljavlja odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (iudex suspectus), ki lahko pomeni zgolj relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zato bi moral obsojenec izkazati vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe ter navesti utemeljene razloge, zakaj izločitve sodnice ni mogel zahtevati do začetka glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Razlog, ki ga uveljavlja, je namreč obstajal že pred začetkom glavne obravnave. Četudi bi šteli, da je obsojenec za izločitveni razlog izvedel šele po poteku roka za vložitev pritožbe zoper sodbo (v pritožbi ga namreč ni uveljavljal), je ta tako splošen, da ne more vzbuditi dvoma v sodničino nepristranskost. 11. Vrhovno sodišče ni presojalo obsojenčevega očitka, da bi moralo sodišče v njegovem primeru uporabiti institut dejanja majhnega pomena. Obsojenec namreč v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tega očitka ni uveljavljal (peti odstavek 420. člena ZKP). Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se obsojenec v zvezi s tem sklicuje na 14. člen KZ-1, čeprav je institut dejanja majhnega pomena vseboval 14. člen Kazenskega zakonika (KZ), ki pa v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni več veljal. V obsojenčevem primeru bi zato lahko šlo kvečjemu za kršitev 4. točke 358. člena ZKP. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (ZKP-I), ki se je pričel uporabljati 1. 11. 2008, je institut dejanja majhnega pomena urejen v procesnem kazenskem zakonu.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena tudi v tistem delu, ko obsojenec navaja, da je sodišče kršilo 41. člen KZ-1. Ker je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1 in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

Op. št. (1) : Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-203-97 z dne 16. 3. 2000. Op. št. (2) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 252/2005 z dne 5. 1. 2006.