Jedro

Občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke oziroma stranske udeleženke v postopku odmere NUSZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa št. 499-13-401/2009 z dne 11. 12. 2009, s katero je drugostopenjski organ delno ugodil pritožbi zavezanca A. d.o.o. za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) in odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 16. 2. 2010 (pravilno: z dne 24. 7. 2008 – opomba sodišča) v delu, ki se nanaša na dvorišče gramoznice v višini 21.274,45 EUR. V tem delu tožnica predlaga obnovo postopka, ker je upravičena do sodelovanja v njem, saj se ji „plenijo“ sredstva z njenega transakcijskega računa.

Drugostopenjski organ glede predloga meni, da občina ne more biti stranka v postopku odmere NUSZ. Navaja, da je 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih določal, da zavezancu določi NUSZ občinski upravni organ. Te naloge sedaj izvršuje Davčna uprava RS in je podlaga za odmero 3. člen Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji; ZDS). Gre torej za obveznost, ki jo odmerja, pobira in izterjuje v korist lokalne skupnosti davčna uprava. Ker občina nima pristojnosti za odmero, niti ni zavezanec, ne izpolnjuje pogojev za stransko udeleženko, kot so določeni v 42. oziroma 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 478/2003 z dne 12. 1. 2006 in na sodbo tega sodišča – oddelka v Mariboru opr. št. U 265/2005 z dne 20. 3. 2007. Ker občina ne more imeti položaja stranke v postopku odmere NUSZ na prvi stopnji in zato nima pravice vložiti pravnega sredstva, tudi ne more imeti položaja stranke v postopku s pritožbo, ki jo je vložil zavezanec. Zaradi tega tudi ne more predlagati obnove postopka, končanega z drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi z pritožbo stranke.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da bi ji morala toženka kot stranki z izkazanim interesom priznati lastnost stranke v postopku. Ker je na podlagi zakona upravičena do NUSZ, je v zadevi aktivno legitimirana. Poudarja, da se davčni predpisi uporabljajo le glede samega postopka za odmero in pobiranje nadomestila, kar pomeni, da občina nima možnosti, da sama izdaja take odločbe, niti nima možnosti, da pooblasti koga drugega. Davčni organ bi zato moral v postopek odmere vključiti občino, ki je na podlagi zakona sprejela tudi odločbo (verjetno mišljeno: odlok) o NUSZ. Občina je tudi tista, ki posreduje odmerne podatke. Ker pa med postopkom lahko pride do napačne uporabe kriterijev in uporabe materialnih predpisov ter ugotovitve dejanskega stanja, je njeno sodelovanje nujno. Pojasnjuje, da je bila v obravnavani zadevi odločba izdana v njeno škodo, kar je pomenilo, da je bilo občini, ki ni sodelovala v postopku, naloženo vračilo preveč plačanih sredstev. Ko je bila odločba pravnomočna in izvršljiva, je davčna uprava izdala sklep, da mora občina preveč plačana sredstva vrniti z obrestmi. Zato je tudi nerazumljivo stališče upravnega organa v izpodbijanem sklepu, kjer se strinja z občino, da je upravičena do vročitve odločbe ali sklepa, ki se posredno ali neposredno nanaša nanjo in da naj zato prvostopenjski organ v bodoče občini vroča vse tovrstne upravne akte. Predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali ima občina pravico sodelovati v postopku za odmero NUSZ, pa ji ta možnost v obravnavanem primeru ni bila dana, zaradi česar sme predlagati obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji).

V skladu z določbo 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih (ne pa dejanskih) koristi. V 2. odstavku istega člena je pravna korist le neposredna osebna korist, ki je oprta na zakon ali drug predpis.

Stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzel upravni organ, je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v več svojih odločitvah (med drugim v sklepu opr. št. I Up 96/2010 z dne 24. 3. 2010, I Up 65/2010 z dne 15. 7. 2010) zavzelo stališče, da občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke oziroma stranske udeleženke v postopku odmere NUSZ. V obeh navedenih sklepih je šlo za primera, ko je davčni organ v pritožbenem postopku delno ugodil pritožbi zavezancev in znižal višino nadomestila.

V skladu z določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; v nadaljevanju ZDavP-2) je davek po tem zakonu tudi vsak denarni prihodek proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi teh zakonov. To pomeni, da je tudi NUSZ, ki se odmerja na podlagi občinskih odlokov o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in je prihodek občinskega proračuna ter s tem vir financiranja občine (36. člen v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 6. člena Zakona o financiranju občin, Uradni list RS, št. 123/06 in naslednji; v nadaljevanju ZFO-1) davek, o pobiranju katerega odloča davčni organ (1. odstavek 2. člena ZDavP-2). Odločbo, na podlagi katere je zavezanec dolžan plačati NUSZ, po uradni dolžnosti izda davčni organ, kjer leži zavezančeva nepremičnina (403. člen ZDavP-2), in sicer na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. 1. leta, za katero se nadomestilo odmerja, in na podlagi podatkov občine. Davčna uprava je tudi v skladu s 1. odstavkom 5. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 57/04 in naslednji; ZDS-1) zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča (I Up 96/2010) navedene določbe občini ne dajejo pravice do sodelovanja v odmernem postopku, na kar ne vpliva niti dejstvo, da so podlaga za odmero podatki občine in da gre za prihodek občine (I Up 65/2010).

Davčni organ je torej tisti, ki opravlja naloge, s katerimi se zbirajo sredstva iz naslova davkov in so med drugim tudi vir financiranja samoupravnih lokalnih skupnosti. Brez dvoma je interes občine, da so na ta način zbrana sredstva čim višja, vendar gre v tem primeru le za njen dejanski in ne pravni interes. Določba 1. odstavka 36. člena ZFO-1 ji namreč zagotavlja le, da bo v svoj proračun prejela vse prihodke iz naslova NUSZ, torej da bodo na ta način dobljena sredstva nakazana v njen proračun, kar pa ne pomeni, da iz te določba izhaja tudi pravica občine, da se z namenom varstva zakonitosti izvajanja odmernih postopkov teh tudi udeležuje. To je naloga davčnega organa, ki ima (zakonsko) pooblastilo, da v imenu in za račun občin pobira NUSZ, kamor sodi tudi njegova odmera (1. alineja 1. odstavka 1. člena ZDavP-2). Tožnica se s tega vidika zato neutemeljeno sklicuje na nujnost njenega sodelovanja v postopku kot zagotovila, da v njem ne bo prišlo do napačne uporabe kriterijev, materialnih predpisov in ugotovitve dejanskega stanja.

Dejstvo, da davčni organ odmeri NUSZ na podlagi podatkov občine, pomeni, da organ teh podatkov ne pridobiva sam oziroma od zavezanca. To pa ne more biti ovira, da ne bi kot organ, pristojen za vodenje postopka, sam ugotovil drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz s strani občine posredovanih podatkov.

Ker tožnica glede na navedeno ne more biti stranska udeleženka v postopku za odmero NUSZ, iz tega razloga ni utemeljen niti njen predlog za obnovo pritožbenega postopka, v katerem je upravni organ prvostopenjsko odločbo o odmeri NUSZ delno (v višini 21.274,45 EUR) odpravil. Drugih podlag, s katerimi bi tožnica utemeljevala svoj pravni interes za sodelovanje v postopku oziroma dejstvo, da je to potrebno zaradi varstva njene pravice oziroma interesa, ki ga priznava kateri od predpisov, pa v tožbi ne navaja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.