Jedro

Pogoj za prevalitev taksne obveznosti na drugo stranko je tudi to, da druga stranka ni tudi sama deležna taksne oprostitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožencema I.J. in N.J., da v roku petnajstih dni nerazdelno plačata sodno takso za tožbo, sodbo in pritožbo, v skupnem znesku 285,48 EUR na račun sodnih taks, saj bo v nasprotnem primeru sodno takso prisilno izterjalo.

2.Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo toženca. Uveljavljata vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Menita, da jima je sodišče neutemeljeno naložilo plačilo sodnih taks. Opozarjata, da je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks z odločbo Bpp 163/2005, vendar pa ji je bila brezplačna pravna pomoč kasneje odvzeta, saj je bilo ugotovljeno, da ji je bila dana neupravičeno. Odločbe o odvzemu brezplačne pravne pomoči Bpp 163/2005 z dne 29. 11. 2007 ne moreta pridobiti, ker nista stranki postopka o brezplačni pravni pomoči. Se bo pa sodišče o tem lahko prepričalo, ko bo pribavilo odločbo. Ker je bila tožnici brezplačna pravna pomoč odvzeta in tako ni več oproščena plačila stroškov postopka, torej tudi ne sodnih taks, je sama dolžna plačati takso za tožbo, sodbo in svojo pritožbo zoper sodbo. Nadalje toženca navajata, da sta bila oproščena plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo s sklepom z dne 8. 3. 2011. Pogoj za prevalitev taksne obveznosti na drugo stranko, ki je v tem, da druga stranka ne uživa oprostitve, glede na določbo 17. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) torej ni podan. Zato nista dolžna plačati takse za pritožbo tožnice. Pravica zahtevati plačilo takse za tožbo pa je tudi že zastarala. Ni pomembno, če pred izdajo končne odločbe izid še ni bil znan. Če je sodišče menilo, da je tožnica oproščena plačila sodnih taks, in da sta zato toženca na podlagi 17. člena ZST dolžna plačati takso, bi jima moralo to zaračunati takoj, ne pa šele po koncu postopka. Glede na navedeno predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pravna podlaga odločitve o odmeri taksne obveznosti so določbe ZST. Ta zakon se uporablja na podlagi 39. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj se je pravdni postopek začel v letu 2006, torej pred uveljavitvijo ZST-1. 5.Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila tožnica s sklepom Bpp 136/2005 z dne 29.12.2005 oproščena plačila sodnih taks v tem postopku. V pravdi je uspela. Postopek je bil pravnomočno končan 19.10.2011. Tudi pritožnika sta v postopku prosila za taksno oprostitev in sicer skupaj s pritožbo zoper sodbo, ki sta jo vložila 28.2.2011. Sodišče ju je s sklepom z dne 8.3.2011 plačila takse za pritožbo oprostilo.

6.Glede na opisano dejansko stanje je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o plačilu taks, ki bi jih bila sicer dolžna plačati tožnica, zmotno uporabilo materialno pravo.

7.V 17. členu ZST je določeno, da je v primeru, če v pravdnem postopku oproščena stranka uspe, dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. Pogoj za prevalitev taksne obveznosti na drugo stranko je torej tudi to, da druga stranka ni tudi sama deležna taksne oprostitve(1).

8.V tej pravdi, v kateri je bila tožnica taks oproščena, je obveznost tožene stranke, da plača takso za tožbo, kot tudi takso za sodbo in pritožbo tožnice, lahko nastala šele z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1042/2011, to je dne 19. 10. 2011, ko je bilo o zahtevku tožnice pravnomočno odločeno in je bil znan izid postopka. To pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. S tem trenutkom se zato presoja, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj po 17. členu ZST, to pa je, da ni tudi stranka, ki je bila v pravdi neuspešna, plačila taks oproščena. V konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Pritožnika sta namreč bila, kot je ugotovilo tudi prvo sodišče, s sklepom z dne 8. 3. 2011 plačila sodnih taks oproščena(2). Odločitev sodišča, da sta toženca (namesto tožnice) dolžna plačati takso za tožbo, sodbo in tožničino pritožbo, je torej nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato njuni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9.Pritožbeno sodišče pa je, glede na pritožbeno trditev tožencev, da je bila tožnici odvzeta pravica do brezplačne pravne pomoči, z opravljenimi poizvedbami ugotovilo (priloga C2), da je tožnici s 1. 12. 2007 prenehala pravica do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena z odločbo z dne 29. 12. 2005, kar pomeni, da od 1. 12. 2007 ni bila več oproščena plačila stroškov postopka, kamor je sodila tudi oprostitev plačila sodnih taks. Tožnica je torej tista, ki bo morala plačati po navedenem datumu nastali taksni obveznosti, in sicer takso za sodbo in takso za pritožbo.

(1) Sedaj veljavna ureditev te omejitve ne določa več ( primerjaj 15. člen ZST-1).

(2)Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks namreč v skladu s 14. členom ZST učinkuje od dneva, ko je bil vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Na obseg veljavnosti sklepa ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje oprostitev (glede na fazo postopka v kateri je bil predlog vložen) omejilo le na takso za pritožbo.