Jedro

Sodišče namreč pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vezano na izvedenčevo odstotkovno oceno zmanjšanja življenjske aktivnosti, mora pa, v kolikor izvedensko mnenje oceni kot strokovno in zanesljivo, v okviru dejanske podlage svoje odločitve upoštevati posledice, ki jih izvedenec kot strokovnjak s tega področja pri oškodovancu ugotovi, kakor tudi opis omejitev, ki jih tožnik zaradi njih v vsakodnevnem življenju trpi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 996,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ... dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku do višine vtoževanega zneska in vtoževanih obresti je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve prvostopne sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 100,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo navedbe izvedencev medicinske stroke kakor tudi navedbe samega tožnika glede nepremoženjske škode, ki jo tožnik trpi v posledici utrpelih poškodb. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa naj bi prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od vtoževane odškodnine v višini 7.511,27 EUR prisodilo zgolj 4.000,00 EUR. Izpostavlja, da so vsi trije izvedenci skoraj skladno ugotovili telesne poškodbe, ki jih je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel. Ob tem pa je izvedenec N. kot trajne posledice pri tožniku ugotovil poškodbo levega zapestja ter poškodbo glave s posledičnim postkomocionalnim sindromom, medtem ko izvedenca V. in S. pri tožniku postkomocionalnega sindroma ne navajata, vendar pa ga tudi ne izključujeta. Iz mnenj slednjih dveh izvedencev namreč izhaja, da je tožnik nesporno utrpel pretres možganov, posledični postkomocionalni sindrom pa naj ne bi bil dokazljiv in objektiviziran z medicinsko dokumentacijo. Tožnik je pri vseh izvedencih opisoval subjektivne težave: glavobole, oslabelo koncentracijo in pozabljivost, ker pa se po nezgodi ni zavedal, da so ravno to simptomi postkomocionalnega sindroma, zaradi njih ni šel k zdravniku. Sodišče prve stopnje bi moralo zato bolj upoštevati tožnikove navedbe ter upoštevaje načelo individualizacije tožniku tudi iz tega naslova prisoditi celotno zahtevano odškodnino. V izpodbijani sodbi naj bi bilo tudi napačno povzeto mnenje izvedencev V. in S. o 3 % zmanjšanju življenjske aktivnosti pri tožniku, saj sta izvedenca pri njem ocenila le 3 % invalidnost, česar ni mogoče enačiti z zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Le izvedenec N. je pri tožniku ocenil zmanjšanje življenjske aktivnosti in sicer v višini 8 - 10 %. Pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova bi moralo prvostopno sodišče tudi bolj upoštevati tožnikovo mladost (v času poškodbe je bil star šele 27 let). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in dovolj popolno je bilo tudi ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal plačilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 20.8.2004, za katero je odgovoren zavarovanec toženke. Ker je prvostopno sodišče tožniku za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti priznalo celotno zahtevano odškodnino (za telesne bolečine 5.007,51 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.669,17 EUR ter za strah 2.086,46 EUR), nato pa pri prisoji denarne odškodnine upoštevalo valoriziran znesek že plačane odškodnine, pritožnik z obravnavano pritožbo graja le še prvostopno delno zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik terjal plačilo odškodnine v višini 7.511,27 EUR, prvostopno sodišče pa mu je prisodilo le 4.000,00 EUR. Čeprav pritožnik temu delu prvostopne odločitve pavšalno očita zagrešitev vseh pritožbenih razlogov, je iz vsebine pritožbe mogoče razbrati, da se njegova graja prvenstveno osredotoča na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katerega pritožnik izpostavlja prisojo prenizke odškodnine za to postavko nepremoženjske škode. Ob tem poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo navedbe izvedencev medicinske stroke kakor tudi navedbe samega tožnika glede nepremoženjske škode, ki jo tožnik trpi v posledici utrpelih poškodb. Sprejema tudi prvostopne ugotovitve glede obsega poškodb, ki jih je v samem škodnem dogodku utrpel. Ker pa je izvedenec Norčič pri tožniku kot posledico poškodbe glave ugotovil tudi postkomocionalni sindrom, ki ga je v obliki subjektivnih težav, kot so glavoboli, oslabela koncentracija in pozabljivost, opisoval tudi tožnik, medtem ko druga dva izvedenca zaradi nedokazljivosti tega sindroma z medicinsko dokumentacijo te posledice pri tožniku ne ugotavljata, bi moralo sodišče prve stopnje po prepričanju tožnika bolj upoštevati tovrstne subjektivne težave, kot le-te izhajajo tudi iz njegove izpovedbe.

Že iz obrazložitve prvostopne odločitve o odmeri denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje glede opisanih težav v celoti sledilo "prepričljivi in verodostojni izpovedbi tožnika, da ima po nesreči pogoste glavobole, ki jih prej ni imel, ter ima težave s koncentracijo". Sodišče prve stopnje je celo izrecno navedlo, da je "ob oceni višine odškodnine poleg medicinske dokumentacije in objektivne ocene izvedencev upoštevalo tudi subjektivno oceno tožnika" (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 4). Tudi pri odmeri denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče povzelo tožnikovo izpovedbo, da ima po nezgodi pogoste glavobole in padec koncentracije pri delu, saj po štirih, petih urah ne more več enako misliti, ker pa dela osem do deset ur, je težko delati zbrano ves ta čas. Na podlagi vseh treh izvedenskih mnenj in tudi izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikovo duševno ravnovesje zaradi posledic nesreče porušeno, saj je, kot to sam izpoveduje, oviran pri vsakodnevnem življenju tako v službi kot zasebno (kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 5). Čeprav torej prvostopno sodišče kot eno izmed posledic prometne nezgode pri tožniku ni izrecno navedlo postkomocionalnega sindroma, ki ga je (pa še to zgolj v lažji stopnji) opredelil le eden od treh med postopkom postavljenih izvedencev, medtem ko po mnenju drugih dveh izvedencev te težave niso objektivizirane v medicinski dokumentaciji, je tovrstne tožnikove subjektivne težave, kot le-te izhajajo iz njegove izpovedbe, v celoti upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova.

Po dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje medicinsko objektivizirane posledice v obliki omejene in boleče gibljivosti levega zapestja lažje stopnje, ki jo je pri tožniku zapustila v nezgodi utrpela poškodba levega zapestja (prelom leve koželjnice), tožnika ovirajo pri težjih in dolgotrajnih fizičnih delih z roko in pri sunkovitih gibih. V taka dela mora zato vlagati več truda in napora za dosego podobnih rezultatov, z njimi pa se srečuje pri vsakodnevnem delu v službi (dela kot natakar) kakor tudi v prostem času (ko je omejen pri izvajanju športnih aktivnosti, fitnes, s katerim se je prej veliko ukvarjal, pa je celo opustil). Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje invalidnost, ki sta jo iz tega naslova pri tožniku numerično ocenila izvedenca V. in S., nepravilno preprosto enačilo z zmanjšanjem življenjske aktivnosti, kar pa na pravilnost odmere denarne odškodnine iz tega naslova ni imelo nobenega vpliva. Sodišče namreč pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vezano na izvedenčevo odstotkovno oceno zmanjšanja življenjske aktivnosti, mora pa, v kolikor izvedensko mnenje oceni kot strokovno in zanesljivo, v okviru dejanske podlage svoje odločitve upoštevati posledice, ki jih izvedenec kot strokovnjak s tega področja pri oškodovancu ugotovi, kakor tudi opis omejitev, ki jih tožnik zaradi njih v vsakodnevnem življenju trpi (8. člen ZPP). Glede na že zgoraj obrazloženo pa je sodišče prve stopnje po izvedencih podano opisno oceno tožnikovih vsakodnevnih omejitev pravilno in dovolj izčrpno povzelo. Numerična ocena tožnikovih omejitev je bila po vsem obrazloženem za odločitev popolnoma nepomembna.

Sodišče prve stopnje je tako poleg opisanih medicinsko objektiviziranih posledic škodnega dogodka v obliki omejene gibljivosti tožnikovega zapestja in posledičnih omejitev pri vsakodnevnih opravilih, pravilno upoštevalo tudi subjektivne težave tožnika v obliki glavobolov in zmanjšane ter kratkotrajnejše koncentracije, kot le-te izhajajo iz njegove izpovedbe. Tudi slednje ga kot vodjo strežbe gotovo močno bremenijo. Na podlagi vsega navedenega je pravilno zaključilo, da je zaradi opisanih posledic prometne nesreče tožnikovo duševno ravnovesje porušeno (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5). Pri tem sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožnik še mlada oseba in bo posledično opisane življenjske omejitve ter iz njih izvirajoče duševno nelagodje trpel še daljše časovno obdobje. Povsem neutemeljen je zato pritožbeni očitek neupoštevanja tožnikove starosti v času škodnega dogodka pri odmeri denarne odškodnine. Tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja pravično denarno satisfakcijo za njegove duševne bolečine zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ustreza namreč kriterijem, ki jih za odmero denarne odškodnine določa 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ, saj je v okviru objektivne pogojenosti odškodnine primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih, hkrati pa zadosti tudi načelu individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca in njegovo doživljanje te oblike nepremoženjske škode.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.