Jedro

V tej zadevi nastopa kot tožeča stranka Republika Slovenija, ki je bila prikrajšana za neplačani davek. Zato je treba presoditi, če naj ima ravnanje toženih strank posledice le na upravnopravnem področju, ali pa gre za tako hud poseg v javni interes, da morajo biti posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki neveljavnosti pravnega posla. Revizijsko sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru glede na vse okoliščine ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage po 52.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravnopravnem področju. Sankcija ničnosti pri darilni pogodbi ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki revizijske stroške v znesku 56.525,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, da se ugotovi, da je darilna pogodba, sklenjena dne 25.9.1992 med toženima strankama za stanovanje, nična in da je toženka S.K. pravi prodajalec tega stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 3.10.1992, sklenjeni s S. d.o.o. kot kupcem. Pritožbi tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 25.9.1992. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 9. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da po ugotovitvah sodišča druge stopnje drugi toženec ni izkazal nobenega nepredvidenega dogodka, zaradi katerega bi bil prisiljen prodati podarjeno stanovanje. Ta okoliščina se v postopku ni ugotavljala, očitno pa jo šteje sodišče druge stopnje kot odločilno dejstvo. Pritožbeno sodišče bi lahko v takem primeru spremenilo sodbo sodišča prve stopnje samo, če bi na glavni obravnavi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker ni tako ravnalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 9. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Nepravilna pa je ugotovitev, da je podlaga darilne pogodbe med zakoncema nedopustna, ker nasprotuje zakonitim predpisom. Poudarja, da je med tožencema obstajal darilni namen, in da je bila darilna pogodba sklenjena v skladu s tedaj veljavno (tudi davčno) zakonodajo. Nagibi, zaradi katerih je bila sklenjena darilna pogodba, pa ne vplivajo na njeno veljavnost. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 9. tč. 2. odst. istega člena ni podana. Upoštevati je treba, da toženec v postopku nepredvidenega dogodka, zaradi katerega bi prišlo neposredno po sklenitvi darilne pogodbe do prodaje podarjenih nepremičnin, sploh ni zatrjeval. Zato se sodišču druge stopnje v razlogih sodbe z nedokazanim obstojem nepredvidenega dogodka ni bilo treba ukvarjati. Obstoj takega dogodka, ki ga toženec niti v reviziji ne zatrjuje, pa za razsojo zadeve ni odločilen.

Ker je bil zahtevek, da je toženka S.K. pravi prodajalec stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 3.10.1992, s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen, saj se tožeče stranka proti njej ni pritožila, je bila predmet odločanja v nadaljnjem postopku le ugotovitev ničnosti darilne pogodbe med tožencema z dne 25.9.1992. Tožeča stranka je veljavnost darilne pogodbe izpodbijala iz razloga, da je bila sklenjena zato, da bi se toženka izognila plačilu davka na dobiček iz kapitala po 52. čl. Zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št. 48/90 in 34/91). Kdaj gre za nični pravni posel, presoja sodišče v vsakem primeru posebej ob upoštevanju določb Zakona o obligacijskih razmerjih in drugih zakonitih predpisov. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je za nezakonitost najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen, ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje strank je treba preučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Vedno je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nezaželenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženka dne 1.7.1992 kupila stanovanje z vsemi popusti iz Stanovanjskega zakona za kupnino 726.237,00 SIT. To stanovanje je z darilno pogodbo dne 25.9.1992 podarila svojemu možu-tožencu. Obdarjenec je s prodajno pogodbo z dne 3.10.1992 prodal stanovanje podjetju S. d.o.o. za 3.300.000,00 SIT. V darilni pogodbi je bila ocenjena vrednost podarjenega stanovanja le neznatno manj kot v prodajni pogodbi. Sodišče druge stopnje, ki je ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnost darilne pogodbe, je ob upoštevanju navedenih okoliščin štelo, da darilna pogodba ni imela dopustne podlage po 51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, saj v resnici ni šlo za daritev, ampak za izigravanje davčnega predpisa, ki je prisilne narave (52. čl. Zakona o dohodnini). Po oceni revizijskega sodišča pa je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. V času sklepanja navedenih pogodb je veljal Zakon o dohodnini (Ur.l. RS, št. 48/90 in 34/91), ki je v 52. čl. določal, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom desetih let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno. Osnova za davek je bila po 53. čl. razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Kolikor bi darilna pogodba med tožencema ne bila sklenjena in bi toženka sama sklenila prodajno pogodbo s podjetjem S. d.o.o., bi bila ona glede na razliko v ceni med prvo in drugo prodajno pogodbo zavezanka za plačilo davka na dobiček iz kapitala. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišča druge stopnje, da je bila darilna pogodba sklenjena z namenom, da se stranka izogne predpisani davčni obveznosti. Darilno pogodbo med tožencema bi bilo mogoče šteti kot navidezno pogodbo, ki po 1. odst. 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih med strankama ne bi imela učinka. V tej zadevi nastopa kot tožeča stranka Republika Slovenija, ki je bila prikrajšana za neplačani davek. Zato je treba presoditi, če naj ima ravnanje toženih strank posledice le na upravnopravnem področju, ali pa gre za tako hud poseg v javni interes, da morajo biti posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki neveljavnosti pravnega posla. Revizijsko sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru glede na vse okoliščine ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage po 52. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravnopravnem področju. Sankcija ničnosti pri darilni pogodbi ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev. Imela pa bi posledice, ne samo v pravnem razmerju med toženima strankama, ampak tudi v pravnem razmerju med tožencem in kupcem po prodajni pogodbi z dne 3.10.1992 S. d.o.o., ki v tem postopku ni pravdna stranka. Ker je sodišče druge stopnje kršilo določbo 103. čl. ZOR, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo. Tako ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnila tožbeni zahtevek tožeče stranke (1. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP.