Jedro

Zmotno oziroma nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ko niso bile zaslišane predlagane priče, ki bi prispevale k ugotovitvi, ali so bili tožnikovi predmeti, odpeljani na odpad, opuščeni in brez vrednosti, zaradi česar naj škoda ne bi nastala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem tožencem, da so nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po navedbah tožbe sta druga in tretja stranka naročila, prva tožena stranka pa izvedla odvoz tožnikovih stvari iz hiše na odpad, ker pa je šlo za predmete, ki so rezultat tožnikove izumiteljske dejavnosti, za orodja, material in druge uporabne stvari, naj bi tožniku nastala škoda. Sodišče je zahtevek zavrnilo proti prvi toženi stranki zato, ker je ugotovilo, da prva tožena stranka glede na splošen videz zavrženosti in neuporabnosti prostora ter stvari v njem ni mogla sklepati, da gre za izume oziroma kakšne vredne stvari, poleg tega pa je delala po navodilih druge in tretje tožene stranke, zato ni odškodninsko odgovorna. Zahtevek zoper drugega in tretjega toženca pa je zavrnjen, ker je iz videza stvari in stanja v prostoru razvidno, da je tožnik opustil sporne stvari in jih zavrgel. Z opustitvijo je njegova lastninska pravica prenehala, zato tožniku tudi ni mogla nastati škoda.

Provostopno sodišče je tudi sklenilo, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da ni nobene podlage za zaključek prvostopnega sodišča, da ravnanje prvotožene stranke ni bilo negospodarno in nedobroverno. Delavec prve tožene stranke B. J. je tožnika poznal, vedel je, da se ukvarja z izumiteljstvom, to je bilo v Č. tudi splošno znano in s tem so bili seznanjeni tudi drugi iz družbe B d.d. Č.. Kljub navodilu ostalih dveh tožencev bi morala prva tožena stranka ravnati kot skrben gospodar in ne stvari enostavno odpeljati na odpad. Elektromobil je bil v voznem stanju, priča J. je omenil avto Škoda, kovinsko prikolico, ogrodje za sestavo avtomobila, razne železne predmete, itd., kar gotovo niso stvari, ki bi bile zavržene, neuporabne in namenjene odpadu. Na odpad tudi ni spadala livarska peč. Tožniku jo je zgradil A. G., vendar sodišče predlaganega dokaza zaslišanja te priče ni izvedlo. Osebni avto Škoda je bil generalno obnovljen.

Obnovo je opravil A. D., ki je bil predlagan za pričo. J. B. je bil tožnikov dolgoletni sodelavec in je do zadnjega ohranil stike s tožnikom. Tudi te priče sodišče ni zaslišalo, lahko pa bi ovrgla izpoved B. J. o neuporabnosti odpeljanih stvari. Neverodostojna je izpoved B. J., ki je škodo z odvozom na odpad realiziral, zaposlen pa je pri prvi toženi stranki. Zakaj je prva tožena stranka, predno je stvari odpeljala, zahtevala od ostalih dveh tožencev, da stvari odstranita iz hiše. Da teh stvari ni bilo malo, potrjuje izpoved J., da jih je bilo za tri tovornjake, oziroma v teži preko 2.000 kg (potrdilo). Prva tožena stranka se tudi ne more utemeljeno sklicevati na izjavo tožencev Z. z dne 28.7.1994. V njuni izjavi je namreč zapisano, naj tožena stranka stvari iz hiše odpelje na odpad ali drug kraj. Prva tožena stranka je zato odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala. Pred vložitvijo tožbe se je s tožečo stranko pogajala o plačilu odškodnine. Direktor prve tožene stranke je celo priznal, da so elektromobil shranili. Elektromobil je bil v voznem stanju.

Preizkusno vožnjo sta opravila J. V. in T. M., ki ju tožnik predlaga za priči. Sodišče tudi ni ocenilo dopisa prvotožene stranke z dne 28.10.1994, iz katerega izhaja, da prva tožena stranka stvari ne bi odpeljala na odpad, če bi vedela, da gre za oškodovančeve stvari in da obžaluje nastalo škodo. Takrat je priznavala povzročitev škode.

Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik že nekaj let pred obravnavanim dogodkom ni stopil v kletne prostore hiše 5-a. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da od leta 1992 živi v Novem mestu, da pa se je vračal v Č, v letih 1992 in 1993 je bil v bolniškem staležu, po prenehanju pa je skušal s ključi priti v svoje prostore in ugotoviti, da je ključavnica zamenjana. Zato je ključavnico zamenjal in vstopil v prostora s svojimi stvarmi. Že opis določenih predmetov kaže, da ne gre za zavržene stvari v smislu 46. čl. ZTLR. Na nedvomen način izražena volja, da stvari ne želi več imeti v posesti, na strani tožnika ni izkazana. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi tožnik kar tako opustil stvari, ko jih je vse življenje delal in se ukvarjal z izumiteljstvom.

Sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila taks je napačen, saj tožnik prejema pokojnino v višini 26.406,65 SIT z varstvenim dodatkom 18.125,67 SIT. Če iz potrdila o premoženjskem stanju ni bila razvidna višina tožnikove pokojnine, bi sodišče lahko z vprašanjem tožniku ugotovilo, kakšni so njegovi prejemki.

V odgovoru na pritožbo prva tožena stranka zanika resničnost pritožbenih trditev in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je prva tožena stranka od drugega in tretjega toženca kupila stavbo 5-a, Č, v katere prostorih je imel tožnik svoje stvari. Dne 10.8.1994 je prva tožena stranka vse tožnikove stvari odpeljala na odpad. Trditve, da je tožniku s tem nastala škoda, prvostopno sodišče ni sprejelo, saj je zaključilo, da škode ni bilo zato, ker je šlo za opuščene predmete, ki jih je tožnik opustil in je zato tožnikova lastninska pravica na njih prenehala.

Prva tožena stranka pa glede na splošen videz zavrženosti stvari in neuporabnosti prostora, niti ni mogla sklepati, da gre za kakršnekoli vredne stvari. Takim zaključkom tožeča stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje s trditvami o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki jih podpira z dokaznimi predlogi, nadalje s trditvami o zmotni presoji, da gre za prenehanje lastninske pravice z opustitvijo in z nadaljnjimi trditvami, da je tudi prva tožena stranka oziroma njen delavec B. J. poznal tožnika in vedel, da gre za uporabne in vredne stvari, rezultat tožnikove izumiteljske dejavnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse navedene pritožbene trditve utemeljene in da je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo materialno pravo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zmotno uporabljeno.

Prvostopno sodišče se je oprlo na 46. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem lastninska pravica preneha z opustitvijo stvari, stvar pa se šteje za opuščeno, če njen lastnik na nedvoumen način izrazi voljo, da je ne želi več imeti v posesti. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnik razne zavržene, dotrajane in neuporabne predmete pustil v neprimernem in nezaklenjenem prostoru in da od leta 1992 v te prostore ni več vstopil, zaradi česar je jasno izrazil voljo, da teh stvari ne želi več imeti v posesti, je po presoji pritožbenega sodišča neprepričljiv in nelogičen, na nasprotno pa kažejo tudi dokazi, ki jih ponavlja oziroma kot nove navaja v pritožbi tožeča stranka. V spornih prostorih je imel tožnik delavnico, v kateri je bil po lastnih navedbah v letih 1992 in 1993 odsoten zaradi bolezni, za leto 1994 pa sodišče ni imelo zanesljivih podatkov. Ugotovitev, da je bil prostor odklenjen, je sporna, glede na trditve vseh strank o tem, da so v letu 1994 zamenjavale ključavnice. Nelogična pa je ugotovitev, da tožnik predmetov ne bi želel več imeti v posesti, ko je nasprotno očitno, ko je razne predmete, material in podobno ravno hranil v spornih prostorih, ki so bili s kopičenjem stvari celo prenatrpani.

Ko ob tem tožnik zatrjuje in z dokaznimi predlogi podpira trditve, da je šlo za uporabne predmete, je po mnenju pritožbenega sodišča zaključek o prenehanju lastninske pravice z opustitvijo stvari napačen in ne more biti podlaga za ugotovitev, da tožniku škoda ni nastala, kot sicer trdita drugi in tretji toženec.

Drugi in tretji toženec sta potrdila, da tožniku škoda ni nastala, ker so bile stvari, ki so jih odpeljali na odpad, brez vrednosti.

Prvostopno sodišče je to trditev smiselno sprejelo, zato je zaključilo, da je tožnik opustil stvari, ker zanj ne predstavljajo nobene vrednosti. Tožnik v pritožbi nasprotuje z navajanjem novih dokazov, s katerimi želi dokazati, da so bile stvari vredne in uporabne. Tako navaja, da je livarska peč na novo zgrajena in predlaga zaslišanje priče A. G.. Za avtomobil Škodo tožnik zatrjuje, da je generalno obnovljena in predlaga zaslišanje A. D.. O uporabnosti stvari naj bi izpovedal J. B.. Elektromobil naj bi bil v voznem stanju, o čemer naj bi pričala J. V. in T. M.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je brez zaslišanja navedenih prič dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Potrebno je vendarle natančneje ugotoviti stanje predmetov na dan odvoza na odpad dne 10.8.1994 zaradi ugotovitve vrednosti teh stvari in zaradi ugotovitve morebitne škode.

Vse navedeno narekuje ugotovitev utemeljenosti pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti zaradi nujne dopolnitve dokaznega postopka (3. odst. 370. čl. ZPP). V pritožbi navedene dokaze je potrebno izvesti zaradi ugotovitve, ali je tožniku nastala škoda, kar je pomembno tako v razmerju do drugega in tretjega toženca, kot tudi v razmerju do prve tožene stranke, kjer bo presojati ali ji je skrbnost pri ravnanju s tujimi stvarmi dovoljevala odvoz teh stvari na odpad, ali pa narekovala hrambo stvari na tožnikove stroške.

Utemeljena je tudi pritožba glede zavrnitve oprostitve plačila sodnih taks. Ugotovitev, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti, da prejema pokojnino in da sodne takse niso visoke, da bi bilo ogroženo tožnikovo preživljanje, ne zadoščajo. Potrebno je vendar pridobiti podatke o tožnikovih dohodkih in o premoženjskem stanju, kar lahko sodišče stori tudi samo po uradni dolžnosti (5. odst. 173. čl. ZPP).

Glede na navedeno in glede na nov dokaz, to je predložitev podatkov o pokojnini v pritožbenem postopku, je ostalo tudi glede vprašanja oprostitve plačila sodnih taks dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbi ugoditi in sklep razveljaviti, da bo mogoče po dodatnih podatkih o opremoženjskem stanju o oprostitvi plačila sodnih taks pravilno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.