Jedro

Tožnica je bila kot vodja izmene upravičena za rokovanje z blagajno, pa je to omogočila nepooblaščeni delavki, prav tako pa sta tožnici pri zaključevanju blagajne pomagala dva sodelavca, ki za to nista imela pristojnosti. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hude kršitve delovne obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I/4. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni iz naslova prevoznih stroškov za čas od marca 2016 do avgusta 2017 plačati 810,00 EUR, in sicer v vsakomesečni višini po 45,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti 32,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 13. 9. 2017 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2016 za delovno mesto ''restavracijski menedžer'' in ji za čas od 13. 9. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.470,00 EUR bruto, prijavo v zavarovanja ter vpisom v matično evidenco ZPIZ (I/2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I/3. točka izreka) ter še 900,00 EUR prevoznih stroškov, povečano za zakonske zamudne obresti, skupaj z zamudnimi obrestmi v znesku 1.050,00 EUR, povečano za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila (I/4. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2015 za nedoločen čas za delovno mesto ''hostesa'' in ji za čas od 13. 9. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.000,00 EUR, prijavo v zavarovanja ter vpisom v matično evidenco ZPIZ (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede odškodninskega zahtevka navaja, da je tožena stranka nezakonito snemala zaposlene v kuhinji in v menedžerski sobi, zaposlenih pa tudi ni obvestila o snemanju. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov za ogled kuhinje in za zaslišanje prič v zvezi z zatrjevanim nezakonitim snemanjem. S tem, ko je tožena stranka mimo zakonskih pogojev (77. člen ZVOP-1) snemala tožnico, je prišlo do grobega posega v telesno in duševno integriteto, zasebnost in osebnostne pravice tožnice (kršitev 34. in 35. člena URS). Glede izredne odpovedi navaja, da ni vedela, kakšne so njene obveznosti. Tožena stranka ji ni omogočila dostopa do njenih internih aktov, preko katerih se bi lahko seznanila s svojimi delovnimi obveznostmi, zato ji ni možno očitati hude malomarnosti ali naklepa zaradi kršitev teh obveznosti. Prav tako iz teh aktov ne izhaja, da bi tožnica huje kršila delovne obveznosti. Sodišče glede (ne) seznanjenosti tožnice s temi akti ni izvedlo nobenih predlaganih dokazov. Sodišče ne pojasni, kako bi morala tožnica ravnati glede očitanega v odpovedi. O njenih delovnih obveznostih je nepravilno sklepala iz opisa delovnega mesta Restavracijski menedžer 5. Ker ga izenači z delovnim mestom Restavracijski menedžer, gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, na kateri podlagi je sodišče vzpostavilo naklep oziroma hudo malomarnost tožnice, saj ta ni vedela za svoje zadolžitve. Zato takšna presoja pomeni kršitev 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V nadaljevanju se pritožba podrobneje opredeljuje do posameznih očitkov iz izredne odpovedi in nasprotuje, da bi šlo za kršitve hujše narave. Navaja še, da ji pripada pravica do razlike v potnih stroških iz naslova kilometrine, saj je po novi pogodbi o zaposlitvi živela v A., ne več v B.. Vozila se je z avtom in zahteva povračilo stroška, ki ji je dejansko nastal. Dejansko stanje glede tega ni bilo pravilno ugotovljeno. Stroški javnega prevoza bi bili celo višji od kilometrine. Sodišče bi moralo pravilno uporabiti 285. člen ZPP oziroma izvesti dokaze po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Predlaga, da se izpodbijani del sodbe razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na povračilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela.

6. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice (videonadzor) ter potnih stroškov. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in tudi stališči sodišča prve stopnje, razen glede potnih stroškov.

7. Tožena stranka je tožnici 13. 9. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) - če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vsi očitki se nanašajo na opravljanje tožničinega dela v nočni izmeni 27. 7. 2017, in sicer, da ni opravljala svojega dela, ampak je s sodelavci posedala na terasi restavracije; da je pustila odklenjeno blagajno z denarjem na mizi menedžerske sobe ter delavki C.C. dovolila, da si iz blagajne sama zamenja denar; da je opustila dolžno nadzorstvo nad delavci s tem, ko jim je dovolila, da posedajo na terasi lokala in da si samovoljno jemljejo hrano; da je določenemu delavcu brez pogojev za odreditev nadurnega dela dopustila delo preko njegovega delovnega časa; da ni poskrbela, da bi delavci, ki so končali z delom, zapustili prostore tožene stranke; ter da je kršila pravila delodajalca glede zaključevanja blagajn in štetja denarja.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je ugotovitev sodišča o tožničinih delovnih obveznostih protispisna, ker se je oprlo na opis delovnega mesta ''restavracijski menedžer 5'', ne pa na opis delovnega mesta ''restavracijski menedžer''. Gre za očitek, ki bi se lahko nanašal kvečjemu na zmotne dejanske ugotovitve, vendar pa pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi bila tista bistvena razlika med opisoma teh dveh delovnih mest, da bi to lahko bilo odločilno za presojo odpovedi. Sicer pa se je sodišče glede ugotavljanja vsebine tožničinih obveznosti oprlo tudi na izpovedi prič D.D. in E.E..

9. Tožnica je (že v zagovoru) po vsebini priznala očitke iz odpovedi, o njih pa ima drugačno materialnopravno naziranje kot tožena stranka in posledično sodišče. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na neizvedbo vseh predlaganih dokazov glede vsebine kršitev, niso relevantni. Prav tako v tej zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavnih pravic iz 22. (pravica do enakega varstva pravic) in 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva). Pritožba v zvezi z navedenimi očitki postopkovne narave tudi ne konkretizira npr. kateri predlagani dokazi naj ne bi bili izvedeni glede trditev tožnice, da ni bila seznanjena z delovnimi obveznostmi.

10. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, češ da je sodišče mimo dokaznih pravil utemeljilo tožničin naklep oziroma hudo malomarnost pri kršenju delovnih obveznosti. Sodišče je oblikovalo ustrezno dokazno oceno v zvezi s tem, da je tožnica vedela za svoje delovne obveznosti, torej jih je lahko kršila le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnica neutemeljeno vztraja, da ni bila seznanjena z delovnimi obveznosti, kar naj bi izključevalo njeno krivdo in s tem odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena s teoretičnimi in praktičnimi pravili dela pri toženi stranki, opravljala je obnovitvene teste in treninge, udeleževala se predavanj, menedžerskih sestankov in internih nadzorov, imela je dostop do internih aktov tožene stranke. Niso odločilne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje tožničine dejanske seznanjenosti z internimi akti. Pomembno je, da je imela tožnica dejanske izkušnje z delom pri toženi stranki, s tem da je delo, ki naj bi bilo po tožničinem vztrajanju po vsebini sporno, opravljala leto in pol. Glede na navedeno je izkazan tožničin krivdni odnos (naklep oziroma vsaj huda malomarnost) do očitanih kršitev.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in obveznosti upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1). Pritožba se tudi glede tega sklicuje na interne akte tožene stranke, češ da iz teh aktov ne izhaja, da bi tožnica huje kršila delovne obveznosti. Vendar pa pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Pritožbeno sodišče poudarja zlasti tožničino ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnica je bila kot vodja izmene upravičena za rokovanje z blagajno, pa je to omogočila nepooblaščeni delavki, prav tako pa sta tožnici pri zaključevanju blagajne pomagala dva sodelavca, ki za to nista imela pristojnosti. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hude kršitve delovne obveznosti.

12. Pritožba ne izpodbija razlogovanja sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve sodbe o tem, zakaj ni bilo mogoče s tožnico nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je izpolnjen še ta dodatni pogoj (poleg obstoja odpovednega razloga) za zakonitost izredne odpovedi.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi posega v osebnostne pravice že po temelju, saj je ugotovilo zakonito izvajanje videonadzora v prostorih tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje se je na te, za tožnico sporne videoposnetke, oprlo tudi v delu sodbe, ki se nanaša na dejansko stanje glede očitanega v odpovedi. Ker to, glede na tožničino priznanje očitanega dogajanja, niti ni bilo potrebno, tudi pritožbena kritika teh posnetkov v zvezi z odpovedjo ni pomembna.

15. Sodba sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninskem zahtevku, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Kljub kratki obrazložitvi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zaključek, zakaj je tožena stranka imela podlago za videonadzor v prostorih, ki so za tožnico sporni. S tem je ovrglo tožničine trditve o nezakonitem snemanju oziroma o nedopustni kršitvi njene zasebnosti. Tudi je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni opravilo ogleda restavracije - ta ni bil potreben, ker je postavitev kamer in prostorov, kjer so bili zaposleni snemani, razvidna že iz videoposnetka. Pritožba ne navaja določno, katere priče bi bilo potrebno zaslišati o tem, kako se je opravljal videonadzor. Ni podlage za ugotovitev kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Skladno s prvim odstavkom 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. 1. RS, št. 86/2004 s spremembami; v nadaljevanju: ZVOP-1) je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja in zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, kot je to bila tudi podlaga za uvedbo videonadzora (17. člen Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov - B 11). Po 77. členu ZVOP-1 se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi (prvi odstavek). Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek). Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih (tretji odstavek). Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja video nadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju (četrti odstavek).

17. Tožena stranka je dokazala, da je vršila video nadzor le v določenih prostorih, kjer je bilo to nujno za dosego varnosti ljudi (zaposlenih in strank lokala) ter premoženja tožene stranke. Nadzor je izvajala okrog blagajne v menedžerski sobi ter v prostorih za goste, kar je skladno s prvim odstavkom 77. člena ZVOP-1. Pred uvedbo video nadzora je obvestila svoje zaposlene, med njimi tudi tožnico, kar izhaja iz obvestila o izvajanju video nadzora ter iz soglasja o seznanitvi o začetku in načinu izvajanja video nadzora, ki je bil podpisan tudi s strani tožnice (B3). Tožnica je tudi izpovedala, da je bila seznanjena z izvajanjem video nadzora v spornih prostorih ter pripoznala kot verodostojen svoj podpis na soglasju o začetku in načinu izvajanja video nadzora. To, da kamera, postavljena v menedžerski sobi, zajame tudi manjši del prehoda iz te sobe v kuhinjo, še ne omogoča nadzora dogajanja v kuhinji. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi to, da je videonadzor omogočal zgolj živo sliko, medtem ko je bil pregled videoposnetkov za nazaj mogoč le po predvidenem postopku (npr. na podlagi prijave, kot v spornem primeru, ki mu je sledila odpoved) in ob sodelovanju varnostne službe.

18. Z video nadzorom ni bilo nedopustno poseženo v tožničine osebnostne pravice. (34. člen Ustave RS - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, 35. člen Ustave RS - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Po t.i. načelu sorazmernosti je močnejši interes za kot pa zoper videonadzor (zaradi varstva zasebne lastnine in varnosti uporabnikov lokala in zaposlenih) izkazala tožena stranka. Ker tožena stranka ni ravnala protipravno, je sodišče prve stopnje tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo (179. člen ZDR-1).

19. Pritožba je delno utemeljena le glede zahtevka iz naslova stroškov prevoza. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj pet let, nazadnje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2016, s katero je bil določen tudi novi naslov tožnice - v A.. Pred tem je imela tožnica naslov bivališča v B.. Tožena stranka ji je kljub spremembi bivališča plačevala stroške prevoza do F. in nazaj v enaki višini kot pred tem - 54,00 EUR mesečno. Glede tega je bila med strankama sestavljena izjava o povračilu stroškov prevoza iz leta 2013, iz katere je razvidna tudi navedena cena mesečne vozovnice. Sodišče je zlasti v navedbah tožnice, ki jih je zmotno opredelilo kot docela nesklepčne, našlo podlago za zavrnitev zahtevka že po temelju. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja nesklepčnost tožbe zlasti glede obrestnega dela zahtevka.

20. Niso pomembne pritožbene trditve o kršitvi 258. člena ZPP (materialno-procesno vodstvo) ali prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 (izvedba dokazov po uradni dolžnosti). Slednja pride v poštev šele po tem, ko sodišče niti upoštevaje pravila o dokaznem bremenu ne more sprejeti odločitve, za kar pa v tem primeru ne gre. V navedbah strank je namreč dovolj podlage za odločitev, ki je tožnici v pretežnem delu v korist. Tožnica je trdila, da se je od marca 2016 do 13. 9. 2017 na delo in z dela vozila z avtom, in sicer je bilo to po 22 dni v mesecu, kar za 25 km na dan iz naslova kilometrine (po 0,18 EUR/km) znaša 99,00 EUR mesečno. Mesečno oškodovanje uveljavlja v višini 50,00 EUR, skupno pa 900,00 EUR. Tožena stranka se je sklicevala na omenjeno izjavo iz leta 2013, v kateri naj bi imela podlago za še nadaljnje povračilo stroškov javnega prevoza zgolj na relaciji B. - F. - B. v mesečni višini 54,00 EUR (mesečna vozovnica). Opozorila je tudi na pavšalno obrazložen, nesklepčen obrestni zahtevek.

21. Po 130. členu ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek). Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem (tretji odstavek). Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona (četrti odstavek).

22. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/16 in nasl.) v 75. členu določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dan prisotnosti na delu, če je bivališče oddaljeno od mesta opravljanja dela vsaj 2 kilometra (prvi odstavek). Delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov najcenejšega javnega prevoza (drugi odstavek). Če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, mu pripada povračilo stroškov prevoza v višini 0,18 EUR za polni kilometer razdalje med bivališčem in mestom opravljanja dela (tretji odstavek).

23. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da sta stranki s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi sklenili nov dogovor tudi v razmerju do izplačevanja potnih stroškov, napačno pa je štelo, da bi morala tožnica posebej utemeljiti, zakaj uveljavlja kilometrino - zakaj nima možnosti javnega prevoza in da je dejansko delala vse dni v mesecu. Tožena stranka (delodajalec) zatrjevanega števila delovnih dni ni zanikala, zmotno se je zanesla le na svoj ugovor, da bo za zavrnitev zahtevka zadostovalo sklicevanje na prejšnji dogovor o povračilu stroškov, česar pa sodišče ni sprejelo. Tožena stranka ni zanikala in dokazovala npr., da tožnica dela na zatrjevane dneve ni opravljala, da bi za pravočasen prihod na delo in z dela lahko uporabila javni prevoz ipd. Na drugi strani pa tožničin zahtevek iz naslova kilometrine (0,18 EUR/km) predpostavlja, da tožnica iz utemeljenih razlogov ni mogla uporabljati javnega prevoza. Šele, če bi tožena stranka temu ugovarjala, bi se na tožnico prevalilo dokazovanje utemeljenega razloga.

24. Ker je tožena stranka tožnici za sporno obdobje plačevala 54,00 EUR mesečno stroškov prevoza, razlika do zatrjevanih stroškov prevoza (99,00 EUR mesečno) znaša 45,00 EUR mesečno. Tožnica je bila septembra 2017 zaposlena le 13 dni, zato ji razlika stroškov prevoza za ta mesec ne pripada, za preostali čas 18 mesecev pa ji je tožena stranka dolžna plačati 810,00 EUR (po izračunu 45,00 EUR x 18). Tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da se vtoževana razlika 900,00 EUR očitno nanaša le na 18 mesecev (po izračunu 50,00 EUR x 18), ne tudi na zadnji mesec dela. Zato se tožnici prisodi 810,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 8. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Tožnici se torej zamudne obresti priznajo na navedeni opisni način, ne pa v pavšalno uveljavljani višini, kar je predmet zavrnitve.

25. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku iz naslova prevoznih stroškov v večjem delu ugodilo (358. člen ZPP), vseeno pa zaradi te spremenjene odločitve ni bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka (da krije vsaka stranka svoje stroške), katere sicer pritožba niti ne omenja. Ker torej v ostalem niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnica je v pritožbenem postopku priglasila 160,00 EUR stroška sodne takse za pritožbeni postopek. Delavec v sporu iz naslova prenehanja delovnega razmerja ne plača takse (Opomba 2.2 Takse tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), kar pomeni, da se celotna taksa nanaša le na denarni terjatvi iz naslova odškodnine in prevoznih stroškov. Po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Ker je tožnica v pritožbenem postopku glede denarnih terjatev, v zvezi s katerima je imela strošek sodne takse, uspela v cca. 20 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti 20 % sodne takse, tj. 32,00 EUR, medtem ko krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).