Jedro

Uporaba določb 308. člena ZFPPIPP namreč predpostavlja, da je terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, ugotovljena oziroma priznana, prerekana pa je samo ločitvena pravica.

Kadar je s strani stečajnega upravitelja prerekana tako terjatev, kot tudi ločitvena pravica, je treba v isti pravdi ugotoviti obstoj obeh, četudi stečajni upnik za ločitveno pravico razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom. To je tudi smotrno. Ločitvena pravica je namreč stranska pravica, odvisna od obstoja terjatve (je torej akcesorne narave), zato je prav, da se tako ugotovitev obstoja terjatve, kot tudi ločitvene pravice obravnava v eni pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v izpodbijanem delu, ki se nanaša na stečajnega upnika E.E., d.o.o., potrdi.

Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

V prvi točki izreka prvostopenjskega sklepa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih oziroma izločitevnih pravic, odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 01. 07. 2010, ki je sestavni del tega izreka. Iz slednjega izhaja, da mora (med drugimi tudi) stečajni upnik pod zaporedno številko 20 (E.E., d.o.o.) glede prerekanih terjatev in prerekanih ločitvenih pravic v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev oziroma uveljavitev ločitvene pravice. V drugi točki izreka je prvostopno sodišče odločilo o priznanih terjatvah in ločitvenih pravicah, v tretji točki izreka pa je ugotovilo obstoj izločitvenih pravic.

Zoper del 1. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil stečajni upnik E.E., d.o.o., iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se končni seznam za upnika pod zaporedno št. 20 glede tega, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekanih ločitvenih pravic, spremeni tako, da bo stečajni upravitelj oziroma stečajni dolžnik napoten, da vloži tožbo za ugotovitev, da je prerekana ločitvena pravica, navedena pod zaporedno št. 20, prenehala ali da ne obstaja, oziroma, da se izbriše številka „20“ v besedilu na dnu končnega seznama, ki vsebuje napotilo, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekanih ločitvenih pravic in da se določi, da se stečajni upravitelj oziroma stečajni dolžnik napoti, da vloži tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica pod zaporedno št. 20 končnega seznama prenehala ali da ne obstaja, upnik pa se napoti na vložitev tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve pod zaporedno št. 20 končnega seznama. Podrejeno predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. točke izreka, ki se nanaša na stečajnega upnika E.E., d.o.o., razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja, da njegova prijavljena ločitvena pravica temelji na izvršilnem naslovu in sicer na predhodni odredbi iz sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu In 2006/135 z dne 11. 07. 2006. Po njegovem mnenju bi torej moral biti, v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), na pravdo napoten stečajni upravitelj, ki je terjatve prerekal, in ne stečajni upnik, saj ločitvena pravica temelji na izvršilnem naslovu, kateri je bil prijavi tudi priložen in se je stečajni upnik nanj v svoji prijavi tudi skliceval. Iz 1. in 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP izhaja, da mora tisti, ki je prerekal upnikovo ločitveno pravico, nastalo na podlagi izvršilnega naslova, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Pravilno je torej pritožbeno stališče, da je stečajni upravitelj tisti, ki bi moral, v primeru, da je ločitvena pravica nastala na podlagi izvršilnega naslova, vložiti tožbo za ugotovitev, da je slednja prenehala ali da ne obstaja, vendar pa so omenjene določbe, po mnenju pritožbenega sodišča, neupoštevne za odločitev v obravnavani zadevi. Uporaba določb 308. člena ZFPPIPP namreč predpostavlja, da je terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, ugotovljena oziroma priznana, prerekana pa je samo ločitvena pravica. V predmetnem primeru opisana situacija ni podana, saj po ugotovitvah pritožbenega sodišča o terjatvi teče pravda.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej potrebno, kadar je s strani stečajnega upravitelja prerekana tako terjatev, kot tudi ločitvena pravica, v isti pravdi ugotoviti obstoj obeh, četudi stečajni upnik za ločitveno pravico razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom. To je tudi smotrno. Ločitvena pravica je namreč stranska pravica, odvisna od obstoja terjatve (je torej akcesorne narave), zato je prav, da se tako ugotovitev obstoja terjatve, kot tudi ločitvene pravice obravnava v eni pravdi. Pravde na ugotovitev (ne)obstoja ločitvene pravice namreč pred zaključkom pravde o ugotovitvi obstoja terjatve sploh ni mogoče končati.

V skladu z določbo tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP naj zato stečajni upnik, ki je že pred začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom začel pravdni postopek za uveljavitev svoje terjatve, le-tega nadaljuje, svoj tožbeni zahtevek pa naj modificira tako, da od stečajnega dolžnika zahteva, da iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prednostno plača njegovo terjatev, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. Tako bo tudi stečajnemu upravitelju dana možnost, da se v pravdi izjavi o ločitveni pravici.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu prve točke izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).