Jedro

Ker je do odstranitve objekta prišlo na predlog oziroma zahtevo tožnikov samih in ne zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, niso podani pogoji za prisojo odškodnine po drugem odstavku 74. člena ZGO-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

S sodbo P 36/2008, z dne 18. 1. 2011 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 55.460,99 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi od posameznih zneskov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnika vse do konca ponovljenega dokaznega postopka nista uspela dokazati, da je bil objekt deloma ali v celoti odstranjen v vzročni zvezi oziroma posledično zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov. Sodišče se je opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da ni tožena stranka izdala nične odločbe, s katero bi tudi odpravila gradbeno dovoljenje, saj bi le nična odločba bila podlaga inšpekcijskemu organu, da bi odredil odstranitev objekta, vendar je sodišče zaključilo nasprotno. Namreč odpadli so razlogi za nadaljevanje inšpekcijskega postopka, Upravna enota Velenje pa je na zahtevo tožnikov dovolila odstranitev tenis igrišča in gradnjo manj zahtevnega objekta, stanovanjske hiše, kar je tudi že v realizaciji, kot je to ugotovila gradbena inšpektorica ob ogledu dne 28. 10. 2010. Zato niso podani kumulativni pogoji za prisojo odškodnine v skladu z drugim odstavkom 74. člena Zakona o graditvi objektov. Zato je zahtevek tožnikov v celoti kot neutemeljen zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika po svojem pooblaščencu. V pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ni odgovornosti tožene stranke, morala pa bi dejansko ugotoviti, da je do odstranitve objekta prišlo zaradi protipravnega ravnanja upravnega organa. Da ni prišlo do odstranitve objekta, je izključna krivda na strani tožene stranke. Tožeči stranki objekta ne bi mogli legalizirati, saj mejaš v primeru vloge za legalizacijo objekta ne bi dal soglasja glede odmika objekta, za kar sta tožeči stranki v spis tudi predložili dokazilo. Tožena stranka bi morala po tem, ko je razveljavila gradbeno dovoljenje in zavrnila zahtevek za izdajo novega in ko sta jo tožeči stranki obvestili, da ne bosta iskali novega dovoljenja v skladu z določili 280. člena ZUP izdati nično odločbo, s katero bi tudi odpravili gradbeno dovoljenje. Takšna odločba pa bi bila tudi osnova inšpekcijskemu organu za rušenje. Po Zakonu o upravnem postopku lahko tožnik vloži tožbo za odpravo upravnega akta, izdajo oziroma vročitev upravnega akta, spremembo upravnega akta. Zakon ne predvideva vložitve tožbe na izdajo nične odločbe. Takšno odločbo mora izdati upravni organ sam, saj je to njegova naloga in dolžnost. Ker tožena stranka ni izdala nične odločbe in zaradi tega posledično ni prišlo do odstranitve objekta s strani inšpekcijskih organov in ker tožeči stranki igrišča nista mogli in smeli uporabljati, sta sami zahtevali od UE Velenje izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev tenis igrišča. Ker je sedaj prišlo do odstranitve tenis igrišča, je odpravljena pomanjkljivost, na katero je opozorilo višje sodišče v sklepu z dne 20. 11. 2009 s katerim je razveljavilo sodbo P 990/2005. Ker je objekt odstranjen, ni več možna njegova legalizacija in je zato možna ugotovitev višine nastale škode. Ker sodišče v napadeni sodbi ni upoštevalo, da je prišlo do odstranitve objekta, s tem pa do pogojev za določitev odškodnine, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je zato pritožba v celoti po mnenju pritožnikov utemeljena.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga na katero se v tožbi sklicujeta tožeči stranki so bile v času vložitve tožbe, veljavne določbe člena 74 Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110-5367/2002 stran 13084), s pričetkom veljavnosti od 1. 1. 2003. Z to spremembo je sicer bil črtan člen 74, vendar je v času vložitve tožbe to materialnopravno pravilo še veljalo. Tožeči stranki se nista sklicevali na drugačno odškodninsko odgovornost. Zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ugotavljalo ali so v času vložitve tožbe in tudi še v času izdaje sodbe bili izpolnjeni vsi pogoji za določitev odškodnine po tem materialnopravnem predpisu. Naloga sodišča prve stopnje je bila glede na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 692/2009 z dne 29. 10. 2009, da ugotovi ali je mogoče glede na spremenjene prostorske ureditvene akte sporni objekt legalizirati in v nasprotnem primeru ali ima izdana in razveljavljena odločba v obliki gradbenega dovoljenja za pravno posledico odstranitev objekta in je ta protipravnost, ki naj bi nastala iz prve odločbe o dovolitvi gradnje v vzročni zvezi z nastalo posledico. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je gradbena inšpekcija ustavila postopek, izdala odločbo v kateri je ugotovila, da so odpadli razlogi za nadaljevanje inšpekcijskega postopka, s tem pa tudi razlogi za morebitno odločitev o delni ali celotni odstranitvi objekta – tenis igrišča, ko pa se je pri kontrolnih pregledih dne 9. 8. 2005 in 14. 10. 2010 ugotovilo, da tenis igrišče ni v uporabi ter da je UE Velenje dne 29. 9. 2010 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-226/2010-1203, ki je postalo pravnomočno 14. 10. 2010 in s katerim je na predlog oziroma zahtevo tožnikov dovolila odstranitev tenis igrišča in gradnjo manj zahtevnega objekta – stanovanjske hiše, kar je tudi že v realizaciji. To je ugotovila gradbena inšpektorica ob tem zadnjem ogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da objekta ni bilo potrebno delno ali v celoti odstraniti zaradi protipravnega ravnanja upravne enote in da razveljavitvena odločba v obnovi postopka ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke, ker je do odstranitve objekta prišlo na predlog oziroma zahtevo od tožnikov samih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi zadnji prav tako kumulativno pogojevani element za prisojo odškodnine, to je protipravnost ravnanja in vzročna zveza nista podani in zato ni mogoče uporabiti drugega odstavka 74. člena ZGO-1, saj je do odstranitve objekta prišlo na predlog oziroma zahtevo tožnikov samih. Zato je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pri tem so nepomembne pritožbene trditve, da bi upravna enota morala izdati nično odločbo. O usodi gradbenega dovoljenja je že bilo odločeno z odločbo s katero je upravni organ razveljavil, ne pa tudi odpravil gradbeno dovoljenje. Pogoj za uporabo določbe drugega odstavka 74. člena ZGO-1 pa je tudi to da, se mora v obnovi postopka, gradbeno dovoljenje odpraviti ne pa razveljaviti. Tudi tožeči stranki sta bili stranki v tem postopku obnove in nista ustrezno reagirali na takšno odločitev upravnega organa. Tudi za ničnost katera je opredeljena v členu 280 ZUP morajo biti izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih lahko sicer upravni organ sam ali pa na predlog strank ugotovi ničnost odločbe. Tega upravni organ ni ugotovil, tožeči stranki nista izkazali, da bi podali predlog za ugotovitev ničnosti in da bi tudi navedli predpostavke za uporabo katere od postavk iz člena 280 ZUP. Pa tudi sicer se vse te pritožbene navedb izkažejo za neutemeljene, ker je v vsakem primeru prišlo do delne odstranitve tenis igrišča na zahtevo oziroma predlog tožečih strank samih. Izdaja nične odločbe torej ni zakonski dejanski stan za uporabo drugega odstavka 74. člena ZGO-1. Bistveno je, da je prišlo sicer samo do delne odstranitve objekta, pri čemer so oporni zidovi ostali še naprej v uporabi, v posledici izdaje gradbenega dovoljenja, na zahtevo tožečih strank samih za izdajo gradbenega dovoljenja za hišo. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna in da je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške (v kolikor sta jih pravočasno priglasila), saj s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).