Jedro

Drži sicer, da so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bila obsojenka že predkaznovana, storjena v letih 2011 do 2013, kot tudi, da inkriminirani čas kaznivega dejanja v postopku IV K 17543/2016, glede katerega je obtožnica še v fazi vročanja, prav tako datira v obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 in da iz poročila PP izhaja, da obsojenka po letu 2015 ni bila več obravnavana pri organih odkrivanja za storitev morebitnega kaznivega dejanja. Vendar pa prvostopno sodišče slednjih okoliščin nikakor ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Nasprotno, v izpodbijanem sklepu (točka 17) je kronološko povzelo čas izvršitve kaznivih dejanj, ki nedvomno izkazuje, da je obsojenka v navedenem obdobju permanentno izvrševala istovrstna kazniva dejanja in da tudi dve predhodno izrečeni pogojni obsodbi z daljšo preizkusno dobo nista dosegli svojega namena, kar nedvomno dokazuje specifičen način obsojenkinega delovanja v preteklosti in brez dvoma ponuja zanesljiv zaključek o obstoju nevarnosti, da bi obsojenka tovrstna kazniva dejanja lahko ponovila tudi v bodoče. Prvo sodišče je obsojenkine premoženjske in socialne razmere temeljito proučilo in ob upoštevanju dopisa oškodovanca z dne 4. 11. 2018 tudi prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da s tem, ko se obsojenka ne odziva na dopise oškodovanca, s katerim je bila pozvana k vračilu denarja, kaže na njen izrazito nekritičen odnos do svojega ravnanja, saj ni uresničila niti svojih zatrjevanj o delnem mesečnem odplačilu v višini 50,00 EUR, kar je najmanj, kar bi od pravnomočnosti sodbe dalje lahko samoiniciativno storila in pri tem pravilno izpostavilo, da je obsojenka oškodovanca oškodovala za najmanj 24.199,16 EUR, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzdrži pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do uradno izkazanih obsojenkinih premoženjskih razmer v času odločanja, ki jih je bilo dolžno tako, kot narekuje tudi ustaljena sodna praksa, presojati konsistentno, torej tudi v odnosu do vseh ostalih okoliščin, navedenih v devetem odstavku člena 86 KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je predlog obsojenke za nadomestitev izvršitve kazni zapora, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 29677/2015 z dne 18. 1. 2018 (pravnomočna je postala dne 10. 10. 2018) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 29677/2015 z dne 2. 10. 2018 z delom v splošno korist, zavrnilo kot neutemeljen.

2. S tako odločitvijo se obsojenka ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se predlogu obsojenke ugodi ter se odloči tudi o stroških postopka, podredno pa, da se razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Prvostopno sodišče je pri odločanju o utemeljenosti obsojenkinega predloga za alternativno izvršitev kazni zapora pravilno izhajalo iz devetega odstavka člena 86 KZ-1, ki določa, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na alternativni način upošteva zlasti (-) vedenje obsojenca v času odločanja, (-) nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, (-) možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter (-) osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednje ugotovitve: - da je obsojenka še pred pravnomočjo te sodbe bila s sodbo, opr. št. I K 58618/2010 z dne 10. 6. 2014 (pravnomočna je postala 16. 2. 2015) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 58618/2010 že spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1, izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo 6 mesecev s preizkusno dobo dveh let, s sodbo opr. št. I K 34009/2014 z dne 28. 6. 2016 (pravnomočna je postala 1. 10. 2016) pa je bila prav tako spoznana za krivo storitve (istega) kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1, izrečena ji je bila znova pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let - podatki odprtih postopkov izkazujejo, da je zoper obsojenko pred Okrožnim sodiščem v Celju v teku kazenski postopek, ki je voden pod opr. št. I K 17543/2016 zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem odstavku člena 209 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1, v tem postopku je že vložena obtožnica, ki pa je v času odločanja pritožbenega sodišča še v fazi vročanja - iz poročila CSD Celje z dne 7. 11. 2018 izhaja, da je bila obsojenka v letih 2009-2014 večkrat obravnavana v okviru storitve prve socialne pomoči, deležna je bila storitev v okviru pomoči družini za dom, prejema otroški dodatek (74,48 EUR), v postopku pa so še obravnavane vloge za subvencijo najemnin - iz poročila PP Celje (7. 11. 2018) izhaja, da zoper obsojenko po letu 2015 ni bilo podane kazenske ovadbe na pristojno ODT - iz opisa oškodovanca z dne 4. 11. 2018 izhaja, da obsojenka ne izkazuje nobene aktivnosti, niti za delno poravnavo dolgovanega zneska oškodovancu - ODT v Celju je 14. 11. 2018 podalo negativno k obsojenkinemu predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni z utemeljitvijo, da se doslej oškodovanka ni niti trudila, da bi oškodovancu povrnila škodo ali del nje, ker pa je zoper njo še vedno v teku kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pa je nedvomno, da obstaja nevarnost, da bo obsojenka na prostosti še vedno ponavljala istovrstna kazniva dejanja, zato naj se izrečena kazen zapora izvrši - obsojenka je mati mld. G. P., roj. ..., ki živi skupaj z materjo v enostarševski družini.

Na podlagi gornjih ugotovitev je prvostopno sodišče zaključilo, da je ob tem, ko obsojenka doslej oškodovancu ni povrnila niti dela zahtevka (v višini 24.199,16 EUR), niti ni v tej smeri izkazala nobene konkretne aktivnosti in se tudi ni odzivala na njegove pozive k plačilu ter ob upoštevanju njene predkaznovanosti, ne glede na obsojenkino skrb za mladoletnega sina G. P. v skladu z namenom kaznovanja v kazenskem postopku povsem na mestu skrajni ukrep, to je izvršitev kazni zapora.

6. Pritožba takšnim zaključkom nasprotuje z navedbami, da je prvo sodišče povsem spregledalo, da je obsojenka vsa kazniva dejanja, za katera je bila že pred tem pravnomočno obsojena, storila še v času, ko je bila še v poslovni navezi z J. K., ki je bil tudi lastnik družbe V. d.o.o., ki je bila 10. 1. 2014 izbrisana iz registra in katere direktorica je bila tudi obsojenka. J. K. je bil namreč zarubljen 100 % delež družbe, z ostalim premoženjem pa so bili poplačani nekateri upniki, med njimi pa ni bilo oškodovanca D. P., ki svoje terjatve v tem postopku tudi ni priglasil. Zato iz teh razlogov tudi niso pravilni po mnenju pritožbe zaključki prvega sodišča v zvezi z obsojenkino ponovitveno nevarnostjo, saj gre za časovno odmaknjenost predhodno storjenih kaznivih dejanj, po letu 2015 pa podatki tudi ne izkazujejo, da bi obdolženka še bila kdaj obravnavana za kaznivo dejanje. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

7. Drži sicer, da so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bila obsojenka že predkaznovana, storjena v letih 2011 do 2013, kot tudi, da inkriminirani čas kaznivega dejanja v postopku IV K 17543/2016, glede katerega je obtožnica še v fazi vročanja, prav tako datira v obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 in da iz poročila PP izhaja, da obsojenka po letu 2015 ni bila več obravnavana pri organih odkrivanja za storitev morebitnega kaznivega dejanja. Vendar pa prvostopno sodišče slednjih okoliščin nikakor ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Nasprotno, v izpodbijanem sklepu (točka 17) je kronološko povzelo čas izvršitve kaznivih dejanj, ki nedvomno izkazuje, da je obsojenka v navedenem obdobju permanentno izvrševala istovrstna kazniva dejanja in da tudi dve predhodno izrečeni pogojni obsodbi z daljšo preizkusno dobo nista dosegli svojega namena, kar nedvomno dokazuje specifičen način obsojenkinega delovanja v preteklosti in brez dvoma ponuja zanesljiv zaključek o obstoju nevarnosti, da bi obsojenka tovrstna kazniva dejanja lahko ponovila tudi v bodoče. Do drugačnega zaključka v tem delu ne pripelje niti pritožbeno izpostavljena naveza z Jožetom Klemenčičem v preteklosti in dejstvo stečaja družbe V. d.o.o., katere zakonita zastopnica je bila prav obsojenka, kajti, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, je obsojenka kazniva dejanja izvrševala prav v letih 2011 do 2013 in v vseh treh primerih, v katerih je bila obsojenka že pravnomočno obsojena, je šlo za prilastitev visokih zneskov na škodo konkretnih oškodovancev, zato tudi podatek o tem, da trenutno obsojenka ni v kazenskem postopku in da tudi organi odkrivanja zoper njo ne vodijo več nobenega postopka, ne more v tem delu omajati pravilnih zaključkov prvega sodišča. 8. Pritožba tako, kot tudi v predlogu za odobritev alternativnega načina izvršitve kazni zapora, izrecno izpostavlja obdolženkine premoženjske razmere, saj kot invalidka III. kategorije prejema invalidnino (376,52 EUR) in otroški dodatek, zaradi česar bi prvostopno sodišče moralo prisojati tudi, ali je obsojenka od pravnomočnosti sodbe dalje tudi objektivno sposobna vrniti dolgovani znesek bodisi delno, bodisi v celoti.

9. Tudi takim zavzemanjem pritožbe za ugotovitev zmotne ugotovitve prvega sodišča glede obsojenkinih zmožnosti za povrnitev škode oškodovancu ni pritrditi. Prvo sodišče je obsojenkine premoženjske in socialne razmere temeljito proučilo in ob upoštevanju dopisa oškodovanca z dne 4. 11. 2018 tudi prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da s tem, ko se obsojenka ne odziva na dopise oškodovanca, s katerim je bila pozvana k vračilu denarja, kaže na njen izrazito nekritičen odnos do svojega ravnanja, saj ni uresničila niti svojih zatrjevanj o delnem mesečnem odplačilu v višini 50,00 EUR, kar je najmanj, kar bi od pravnomočnosti sodbe dalje lahko samoiniciativno storila in pri tem pravilno izpostavilo, da je obsojenka oškodovanca oškodovala za najmanj 24.199,16 EUR, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzdrži pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do uradno izkazanih obsojenkinih premoženjskih razmer v času odločanja, ki jih je bilo dolžno tako, kot narekuje tudi ustaljena sodna praksa, presojati konsistentno, torej tudi v odnosu do vseh ostalih okoliščin, navedenih v devetem odstavku člena 86 KZ-1. 10. Iz istih razlogov ni pritrditi tudi pritožbenim navedbam v smeri, da je prvo sodišče posplošilo pomen enostarševske družine, kajti v primeru, če bo obsojenka morala na prestajanje zaporne kazni, se postavlja vprašanje vzgoje in oskrbe mladoletnega sina G. P. Tudi v tej smeri pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopnega sodišča (točka 19), ko je razumno pojasnilo, da je obsojenka kaznivo dejanje, zaradi katerega bo morala na prestajanje zaporne kazni, storila v času od maja 2011 do oktobra 2011 in v tistem času je bila že zavezana k preživljanju mladoletnega sina, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na pomanjkljivo obsojenkino zavedanje glede odgovornosti za vzgojo in preživetje tedaj mladoletnega otroka, saj je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljevala vse do leta 2013. Zato tudi ta okoliščina po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot je pravilno zaključilo že prvo sodišče, ne daje podlage za spremembo odločitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa.

11. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti pritožbeno izpostavljena odločitev v odločbi VS RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009, saj za odločitev, ki je pritožbeno problematizirana v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče trditi, da temelji na nepoglobljenem in nekritičnem ter necelovitem preverjanju in oceni okoliščin, ki jih mora sodišče skrbno presojati pri odločanju v zvezi z utemeljenostjo predloga za alternativni način izvršitve zaporne kazni. Pravilno razumevanje tega judikata, kot tudi odločitve VSM v sklepu IV Kp 16763/2013 z dne 4. 10. 2018 po prepričanju pritožbenega sodišča le še dodatno potrjuje pravilnost odločitve prvostopnega sodišča o tem, da je v konkretnem primeru, kot edini ustrezen način glede na predkaznovanost obsojenke, kot tudi glede na vse ostale okoliščine v zvezi s storitvijo tega kaznivega dejanja ter ob upoštevanju njenih osebnih in družinskih razmerij, izvršitev kazni zapora po sodbi, opr. št. I K 29677/2015 z dne 18. 1. 2018, ki je postala pravnomočna 10. 10. 2018. Obsojenkin predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora po tej sodbi pa je glede na predhodno ugotovljene okoliščine v skladu z devetim odstavkom člena 86 KZ-1 tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kot je pravilno odločilo že prvo sodišče, neutemeljen.

12. Ker torej pritožbeno uveljavljana razloga nista utemeljena, je bilo potrebno pritožbo obsojenkine zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti sklepov prvostopnih sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), sklep sodišča prve stopnje potrditi.