Jedro

Pravna dejanja, ki so po svoji naravi takšna, da iz njih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja. Takšen primer so dvostranske pogodbe, pri katerih je spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki sama po sebi sicer (na videz) res zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi (ali je pridobil) enakovredno nasprotno korist, ki (je) njegovo premoženje poveča(la), je izpodbijanje pojmovno izključeno. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazati, da vzajemni dajatvi nista bili enake vrednosti, oziroma da je bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev v tožničino škodo in da so bili izpolnjeni pogoji iz 256. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica (po razpoložljivih podatkih Poslovnega registra Slovenije je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bila 23. 6. 2008 vpisana sprememba firme V. d.d. v B. V. d.d.) do J. in M. Č. zapadlo terjatev 10.794,22 EUR (prej 2.586.729,43 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2004 dalje, da sta omenjena z izročilno pogodbo s 17. 5. 2004 za ½ nepremičnine parc. št. 1141/2 k.o. ... v korist toženke in toženca (hčere in zeta) oškodovala tožnico, da bi morala vedeti, tožencema pa je bilo znano, da s tem razpolaganjem škodujeta tožnici. Sodišče je odločilo, da je izročilna pogodba s 17. 5. 2004 proti tožnici brez učinka do višine njene terjatve in da sta toženca dolžna trpeti izvršbo na nepremičnini parc. št. 1141/2 k.o. ... za poplačilo tožničine terjatve vsak do ¼. Zavrnilo je tožbene zahtevke, da je brez učinka pogodba o priznanju lastninske pravice s 17. 5. 2004 do višine tožničine terjatve, da sta toženca dolžna trpeti izvršbo na nepremičnini parc. št. 1141/2 k.o. ... za poplačilo tožničine terjatve vsak do ¼, da je brez učinka sprememba družbene pogodbe T. d.o.o. ... s 17. 5. 2004 do višine tožničine terjatve in da sta toženca dolžna trpeti izvršbo na delež, ki ga imata kot družbenika T. d.o.o. ..., za poplačilo tožničine terjatve.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem (zavrnilnem delu).

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo se je tožnica »pritožila iz vseh revizijskih razlogov«. Meni, da iz notarskega zapisa pogodbe o priznanju lastninske pravice s 17. 5. 2004 izhaja, da gre za neodplačno pogodbo. Sodišče je zmotno uporabilo 256. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Gre za pravno dejanje, ki je izenačeno z neodplačnimi razpolaganji. Dokazno breme glede vlaganj je na strani tožene stranke. Iz notarskega zapisa ne izhaja višina vlaganj niti vrednost opravljenih del. Vlagatelj ima le obligacijske zahtevke in ne stvarnopravnih. Glede družbene pogodbe ni bistveno, ali je šlo za neodplačni ali odplačni pravni posel, dolžnika sta ravnala v škodo tožnice. Glede tožencev velja domneva, da dolžnika s tem razpolaganjem škodujeta upniku. Dolžnika bi morala vedeti, da sta s pogodbo škodovala upnici, saj so bili v tem času insolventni. V tem delu so ugotovitve sodišč v nasprotju z listinami in predlaganimi dokazi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je (v delu, ki je pomemben za revizijo) ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: Tožnica je 21. 6. 2002 s T. d.o.o. Š. L. (kreditojemalka) sklenila kreditno pogodbo za 2.500.000 SIT. J. in M. Č. sta se za obveznosti družbe zavezala kot solidarna poroka. Kreditojemalka je nekaj časa obveznosti izpolnjevala, po 30. 6. 2004 pa ni plačala ničesar. Tožnica je 26. 11. 2004 od pogodbe odstopila in zahtevala vračilo 10.794,22 EUR (prej 2.586.729,43 SIT). Toženca sta od leta 1995 v soglasju z lastnikoma nepremičnine (J. in M. Č.) vlagala svoje delo in sredstva v izgradnjo, obnovo, izboljšanje in povečanje vrednosti nepremičnine parc. št. 1141/2 k.o. ... Izdelala sta stanovanjske prostore v nadstropju prvotne stanovanjske hiše, nadzidala sta delavnico in izdelala stanovanjske prostore nad njo ter izdelala prizidek poslovnega prostora. Dne 17. 5. 2004 sta J. in M. Č. s tožencema sklenila izročilno pogodbo in pogodbo o priznanju lastninske pravice. Tožencema sta priznala vsakemu solastniški delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1141/2 k.o. D. na podlagi dogovora o vlaganju, izgradnji, obnovi, izboljšanju in povečanju vrednosti nepremičnine. Poleg tega sta z izročilno pogodbo tožencema izročila še vsak svoj solastniški delež do 1/4 te nepremičnine, s čimer sta oškodovala tožnico. Toženca sta tako pridobila solastniški delež na nepremičnini vsak do ½. Istega dne sta J. in M. Č. izstopila iz T. Č. d.o.o. ..., v kateri sta imela poslovna deleža v nominalnem znesku vsak po 984.300 SIT. Tožnica ni predložila spremembe družbene pogodbe, iz izpiska iz sodnega registra pa sodišče ni moglo zaključiti, kakšna je bila vsebina spremembe.

7. Očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo v sklepu II Ips 420/2005 s 16. 5. 2007(1) tista pravna dejanja, ki so po svoji naravi takšna, da iz njih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja. Takšen primer so dvostranske pogodbe, pri katerih je spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki sama po sebi sicer (na videz) res zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi (ali je pridobil) enakovredno nasprotno korist, ki (je) njegovo premoženje poveča(la), je izpodbijanje pojmovno izključeno. Ugotovitve sodišča prve stopnje na šesti strani sodbe (da sta toženca od 1995 vlagala svoja sredstva in delo v izgradnjo, obnovo, izboljšanje in povečanje vrednosti nepremičnine, dolžnika pa sta jima priznala pridobitev solastniškega deleža na nepremičnini vsakemu do ¼) ne dajejo podlage za sklepanje, da načelo enakovrednosti ni (bilo) upoštevano in da sta J. in M. Č. za svojo izpolnitev prejela nasprotno izpolnitev, ki je manjše vrednosti. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazati, da vzajemni dajatvi nista bili enake vrednosti, oziroma da je bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev v tožničino škodo in da so bili izpolnjeni pogoji iz 256. člena OZ. Tožničin očitek, da bi bila toženca upravičena kvečjemu do obligacijskega zahtevka, je glede na pravno ureditev v 48. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002) in ob ugotovitvi, da je šlo je za dogovor o solastnini, za sporazum vlagateljev in lastnikov, neutemeljen. V zvezi z izstopom družbenika revizijsko sodišče ugotavlja, da sam izstop družbenika ne utemeljuje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, čeprav po takrat veljavnem 437. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 30/93 s spremembami) poslovni delež in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti z izstopom družbenika (dolžnika) prenehajo. Družbenikovo premoženje v tem primeru praviloma spremeni obliko (pravico ima do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu ali do vrnitve stvari in pravic, ki so bile predmet stvarnega vložka, če vrednost teh stvari oziroma pravic ne presega ocenjene vrednosti poslovnega deleža, vendar ne prej kot v treh mesecih po izstopu) in ne gre za zmanjšanje. Tožnica trditev glede zmanjšanja premoženja dolžnikov ni podala.

8. Uveljavljeni revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zbirka odločb 2007/2008, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Civilni oddelek, s. 74 – 78.