Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 184/2007

ECLI:SI:VDSS:2007:PDP.184.2007 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog kriteriji za izbiro
Višje delovno in socialno sodišče
9. november 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je pravilno upoštevala kriterije za izbiro tožnice za presežno delavko in s tem ni dokazala utemeljenosti razloga, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov št. 28/2005, dana tožnici 4.1.2006, je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja in sicer od 8.4.2006 do vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih denarnih pravic dalje, do plačila; kar zahteva tožnica več ali drugače, pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 720,60 EUR, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov št. 28/2005 z dne 4.1.2006 in na zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja od 8.4.2006 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih denarnih pravic dalje. Poleg tega je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v povrnitev plačilo pravdnih stroškov tožnice. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izpovedbo direktorja tožene stranke B., da nepravilno ni upoštevalo izpovedbo priče S.V. (pravilno V.), da je štelo izpovedbo priče M.N. za prepričljivo, izpovedbe tožnice pa ni dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je dopustilo predlagani dokaz tožene stranke z zaslišanjem priče M.N., ki je bil predlagan na drugem naroku. Dejstvo, da je bila tožnica večopravilna delavka, izhaja tako iz odgovora na tožbo, kot tudi iz izpovedb prič M.N. in S.V.. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerim je predlagala, da tožena stranka dostavi pisno dokumentacijo o spremljanju števila napak tožnice oziroma preostalih delavk v oktobru in novembru 2005. Iz izpovedbe priče N. izhaja, da naj bi bilo v tem obdobju pri tožnici več napak, kakor pri N.P. in T.H., zaradi česar je bila tožnica določena kot presežek. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bila tožnica od 25.11.2005 dalje do 2.3.2006 v bolniškem staležu. Tožnica šteje, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici resen in utemeljen. Tožena stranka prav tako ni preizkušala, če bi lahko zaposlila tožnico pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, če jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma dokvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kaj je resen in utemeljen razlog za določitev tožnice za presežek. Zastavlja se tudi vprašanje, če je šele od sklepa direktorja tožene stranke z dne 12.12.2005 dalje ugotovljeno zmanjšanje potreb po delavcih, ali pa je ta ugotovitev slonela že na podlagi podatkov poslovanja za leto 2004 in 2005. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja sprejela novo sistemizacijo delovnih mest, s katero je posamezna delovna mesta, ki so obstajala po prejšnji sistemizaciji (previjalec, sukalec, snovalec I. in II., privezovalec osnove I. in II., vdevalec, križni vdevalec ter tkalec I., II. in III.), združila v eno delovno mesto „tkalec“. Na tem delovnem mestu „tkalec“ je delala tudi tožnica. Poleg tega je ugotovilo, da se je tožena stranka zaradi upada dela za 25 % v letu 2005 v primerjavi z letom 2004 odločila za zmanjšanje števila zaposlenih. K določanju presežkov delavcev so pri toženi stranki pristopili po principu pozitivne selekcije. To pomeni, da so najprej ugotavljali, koliko delavcev potrebujejo, nato pa so izbrali delavce, katere bi potrebovali za uresničitev procesa. Ostali delavci pa so bili določeni kot presežek. Zaključilo je, da so pri izbiri delavcev upoštevali večopravilnost (to pomeni, da en delavec lahko opravi več različnih nalog v okviru delovnega mesta). V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka z ozirom na usposobljenost tožnice za opravljanje več različnih del tožnico primerjala z N.P. in T.H.. Vse tri navedene delavke so bile enako opravilno usposobljene. Med njimi je tožena stranka kot presežno delavko izbrala tožnico po kriteriju kvalitete dela. Na podlagi izpovedbe priče M.N. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica med temi tremi delavkami storila največ napak. Na podlagi spremljanja napak so pri toženi stranki ugotovili, da sta N.P. in T.H. pri delu bolj kvalitetni kot tožnica. Sodišče prve stopnje je z ozirom na to zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen in resen razlog, na podlagi katerega je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in v okviru 30 dnevnega subjektivnega oziroma šestmesečnega objektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja upoštevala tudi določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR, saj je bila tožnica ob poteku odpovednega roka odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Postavilo se je tudi na stališče, da v konkretnem primeru toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Iz sklepa o določitvi presežnih delavcev zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 12.12.2005 (B4) izhaja, da se pogodba o zaposlitvi odpove 14 delavcem (od tega sedmim na delovnem mestu „tkalec“), zaradi česar niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (člen 96 – člen 102 ZDR).

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožnici, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu „tkalec“ za nedoločen čas (B3), podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v rokih, določenih v petem odstavku 88. člena ZDR, da jo je pred podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi o nameravani redni odpovedi obvestila (B5) in da je pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja upoštevala določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR (B9).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), ki opredeljuje način določanja presežnih delavcev. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarskopredelovalne dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 5/98 in nadalj.), ki jo je z ozirom na listinske dokaze (B15) uporabljala tudi tožena stranka, razen 10. člena (ki je določal, da se v primeru, ko se pri delodajalcu za ugotavljanje presežnih delavcev uporabi kumulativna metoda, ponderiranje kriterijev, razen kriterija uspešnosti, določi v soglasju s sindikatom) drugih določb o določanju presežnih delavcev ni vsebovala. Z ozirom na to bi morala tožena stranka pri določanju presežnih delavcev upoštevati določbo 17. člena SKPgd. Novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je uvedel pogodbeni princip urejanja delovnega razmerja, drugače pa je uredil tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, s tem da ni naložil delodajalcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov manjšemu številu delavcev niti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev niti uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev. Na podlagi zakonskih določb torej delodajalec pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov manjšemu številu delavcev ni bil dolžan niti izdelati programa razreševanja presežnih delavcev niti uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Delodajalec pa je moral izpolniti zgoraj navedeno obveznost, če so to določale veljavne kolektivne pogodbe, ki jih je moral uporabljati, kljub temu, da so bile sklenjene pred uveljavitvijo ZDR. ZDR namreč ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve, ki so jo urejale kolektivne pogodbe (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1101/2004 z dne 5.5.2006; v sodbi opr. št. VIII Ips 469/2006 z dne 11.9.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 6/2006 z dne 7.9.2006; v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 78/2007 z dne 11.9.2007 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 1080/2005 z dne 16.11.2006). Pri odločanju o pravicah in obveznostih delavcev je namreč potrebno upoštevati tudi avtonomno ureditev, dogovorjeno v kolektivnih pogodbah, razen če bi bila ta v nasprotju z Ustavo RS oziroma zakonom, ali pa če bi delavcu nudila manj pravic kot zakon. Ob upoštevanju navedenega je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati tudi določbo 17. člena SKPgd, ki je urejala določanje presežnih delavcev. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila dokazov o tem, da je pri določitvi tožnice za presežno delavko upoštevala kriterije na način, kot ga je v spornem obdobju opredelil 17. člen SKPgd. V prvem odstavku citiranega člena je bilo določeno, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. V tem členu so bili nadalje opredeljeni tudi kriteriji za ohranitev zaposlitve delavcev, ki jih je moral delodajalec uporabiti po metodi izključevanja. To pomeni, da je moral delodajalec pri ugotavljanju, kateri izmed delavcev bodo ohranili zaposlitev, upoštevati nadaljnji v 17. členu SKPgd določen kriterij, kolikor bi delavci po predhodnem kriteriju dosegli enak rezultat. Kot prvi kriterij je bilo določeno doseganje delovnih rezultatov. Prednost pri ohranitvi zaposlitve so imeli delavci, ki so dosegli boljše delovne rezultate. Ta kriterij je bil uporabljiv le v primeru, če so bila vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se ta merila uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. V primeru enakega doseganja delovnih rezultatov (oziroma če delodajalec ni imel izdelanih oziroma uporabljenih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov) je bila kot drugi kriterij za ohranitev zaposlitve določena delavčeva strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo. Temu so sledili kriteriji delovnih izkušenj pri enakih ali sorodnih delih, delovna doba pri delodajalcu, ki ugotavlja presežke, zdravstveno stanje delavca in socialno stanje delavca. Na podlagi 10. odstavka 17. člena SKPgd je bilo te kriterije mogoče uporabiti le po metodi izključevanja, razen če ni bila s kolektivno pogodbo dejavnosti ali podjetniško kolektivno pogodbo določena možnost uporabe tudi kumulativne metode.

Tožena stranka dokazov o tem, da bi pri določitvi tožnice kot presežne delavke upoštevala določbe SKPgd, panožne kolektivne pogodbe oziroma podjetniške kolektivne pogodbe, ni predložila, čeprav je tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko pozvala, da izkaže, zakaj je bila ravno tožnica izbrana kot presežna delavka. Po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke M.B., dani na naroku za glavno obravnavo dne 10.11.2006, je bila osnova za določanje presežnih delavcev to, kar bo potrebovala proizvodnja v bodoče. Ena od osnov za določanje presežnih delavcev je bila potrditvi zakonitega zastopnika tožene stranke večopravilnost delavcev. Iz izpovedbe obratovodje M.N., podane na naroku za glavno obravnavo dne 19.12.2006 izhaja, da so k določanju presežkov pristopili po principu pozitivne selekcije, kar pomeni, da so najprej ugotavljali, koliko delavcev potrebujejo za njihove programe, nato pa so izbrali delavce, ki bi jih potrebovali za uresničitev procesa, delavce, ki so ostali, pa so določili za presežek. N. je pojasnil, da je bila tožnica manj usposobljena kot nekatere druge tkalke, vendar pa enako usposobljena kot N.P.o in T.H.. Povedal je še, da so med tema navedenima delavkama in tožnico kot presežno delavko izbrali tožnico na podlagi kvalitete dela, da so v oktobru in novembru 2005 spremljali število napak pri tožnici in ostalih dveh delavkah in ugotovili, da sta bili P. in H. pri svojem delu bolj kvalitetni od tožnice. Tožena stranka evidence o seznamu napak, ki naj bi jih storili tožnica, H. in P., v spis ni vložila. Poleg tega tudi ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je pri določitvi tožnice kot presežne delavke upoštevala prvi odstavek 17. člena SKPgd (ki je predpisoval, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom). Ker tudi na podlagi izpovedb prič ni mogoče zaključiti, da je bila tožnica določena za presežno delavko na podlagi kriterija doseganja delovnih rezultatov, za uporabo katerega so bila vnaprej določena merila, ki so se uporabljala najmanj tako dolgo, kot to opredeljuje četrti odstavek 17. člena SKPgd, je potrebno zaključiti, da tožena stranka kljub temu, da je bilo dokazno breme na njej (82/1 člen ZDR), ni dokazala, da je pravilno upoštevala kriterije pri opredelitvi tožnice za presežno delavko in s tem izkazala utemeljenost razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, oziroma da je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, v kateri zatrjuje, da je bila tožena stranka v zvezi z dokaznim predlogom priče M.N. prekludirana. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka N. predlagala za zaslišanje na drugem naroku za glavno obravnavo, vendar šele po zaslišanju tožnice, ki je na tem naroku izpovedala, da lahko opravlja vse naloge v okviru delovnega mesta “tkalec“. Ker je bil N. predlagan za zaslišanje v zvezi z razjasnitvijo okoliščin, o katerih so na drugem naroku za glavno obravnavo izpovedovali tožnica in tudi priča S.V. ter zakoniti zastopnik tožene stranke, pritožbeni ugovor tožnice o prekluziji dokaza za zaslišanje N. ni utemeljen (286/2 člen ZPP).

Če delodajalec ne dokaže, da je podal delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je resen in utemeljen in ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR), je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Če je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec delavcu, nezakonita, ima delavec od delodajalca pravico zahtevati zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa vse do vrnitve na delo k delodajalcu. Ker tožnica v tožbenem zahtevku v zvezi s priznanjem pravic iz delovnega razmerja ni zahtevala priznanja teh pravic le do vrnitve na delo k toženi stranki, je to pri odločitvi o utemeljenosti njene pritožbe upoštevalo pritožbeno sodišče. Izpodbijano sodbo je delno spremenilo in poleg ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici prisodilo tudi vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 8.4.2006 do vrnitve tožnice na delo k toženi stranki in odločilo, da tečejo vtoževane zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih denarnih terjatev v plačilo, do plačila (4. točka 358. člena). V preostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje po vrnitvi tožnice na delo k toženi stranki in na priznanje zakonskih zamudnih obresti za obdobje po poplačilu pripadajočih denarnih terjatev (člen 353 ZPP). Glede navedenega namreč niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je bila po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba tožnice v zvezi z zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških obeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela praktično v celoti, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, ki so bili potrebni za to pravdo (člen 154/3 ZPP, člen 155/1 ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/03; tarifna št. 15/1/b, 3. alinea), za sestavo pripravljalne vloge z dne 23.8.2006 v priglašeni višini 200 točk po OT (tarifna št. 15/2 OT), za zastopanje na naroku dne 24.8.2006 300 točk (tarifna št. 15/3a), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 10.11.2006 150 točk po OT (tarifna št. 15/3b), za urnino 150 točk (člen 7/1 OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), za zastopanje na naroku dne 19.11.2006 150 točk po OT (tarifna št. 15/3/b), za urnino 100 točk (člen 7/1 OT), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (110,00 SIT) znaša 172.700,00 SIT oziroma ob upoštevanju Zakona o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) 720,66 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov za porabljeni čas med zastopanjem na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24.8.2006 v višini 50 odvetniških točk, ker ta narok ni trajal več kot pol ure in za porabljen čas med zastopanjem na naroku dne 19.11.2006 v višini 150 točk (temveč le v višini 100 točk po OT), saj navedeni narok ni trajal več kot uro in pol. Pritožbeno sodišče tožnici tudi ni priznalo priglašenih prevoznih stroškov njene pooblaščenke od sedeža pisarne pooblaščenke do sedeža sodišča. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da ima tožnica stalno prebivališče v kraju, kjer je sedež sodišča, za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pa je pooblastila pooblaščenko, ki ima sedež v ... Na sedežu prvostopenjskega sodišča je dovolj odvetnikov, izmed katerih bi lahko tožnica pooblastila nekoga za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu. Tožnica ima sicer pravico, da za zastopanje pooblasti tudi odvetnika izven kraja sedeža sodišča, vendar pa v takšnem primeru prevozni stroški pooblaščenca ne morejo bremeniti nasprotne stranke, ne glede na to, da je tožnica v tem sporu uspela, ker ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožnici tudi ni priznalo pavšalno priglašenih stroškov za vračilo sodne takse za sodbo. Tožnica je namreč z ozirom na določbo tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/04) oproščena plačila sodne takse, ker se predmetni individualni delovni spor nanaša na prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče v okviru priznanja stroškov zastopanja tožnice v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni odločalo o davku na dodatno vrednost (člen 2/2 OT), ker tožnica v stroškovniku tega davka ni priglasila, niti o stroških tožene stranke, saj jih tožena stranka ni priglasila.

Pritožbeno sodišče je od priglašenih pritožbenih stroškov priznalo tožnici stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk po OT (tarifna št. 15/4), materialne stroške v višini 2 %, kar ob upoštevanju 20 % DDV in vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 210,68 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo pavšalno priglašene stroške za takso za pritožbo, ker je tožnica z ozirom na že omenjeno določbo tretjega odstavka 12. člena ZST-UPB1) oproščena plačila sodne takse v tem individualnem delovnem sporu. Ker je bila tožnica s pritožbo uspešna praktično v celoti, ji je dolžna tožena stranka povrniti vse zgoraj priznane in odmerjene pritožbene stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia