Jedro

Vročitev pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor ni bila opravljena v skladu z določbami 140., 141. in tudi ne 142. člena ZPP. Pisanje namreč ni bilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako toženka ni dokazala, da bi detektiv tožnika posebej opozoril, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih. Poleg tega pa tudi ni dokazala, da je tožnik pisanje dvignil, zato se šteje, da je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka, kar je po dnevu predvidenega zagovora.

Pravilna pa je tudi ugotovitev, da se tožnik s pisanjem toženke ni seznanil na način, ki je določen v 144. členu ZPP. Kljub temu, da iz detektivskega poročila izhaja, da naj bi bila med tožnikom in detektivom opravljena telefonska komunikacija, v kateri je tožnik odklonil prevzem vabila na zagovor, to ne predstavlja pravilne vročitve, saj je detektiv na vrata tožnikovega stanovanja pritrdil le obvestilo, kje je pisanje s 15-dnevnim rokom, v katerem lahko pisanje dvigne, kar pa ni vročitev po 144. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2021 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo s 1. 7. 2021, ampak je trajalo do 27. 9. 2022, ko preneha na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi; da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja) ter mu plačati nadomestilo plače v znesku 1.150,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec; v istem roku plačati denarno povračilo v znesku 1.150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila in nadomestilo za neizkoriščeni dopust v znesku 1.269,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, višji tožbeni zahtevek v znesku 1.496,68 EUR s pp je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 103,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse po tar. št. 2211 ZST-1 v celoti in za sodno takso po tar. št. 2311 ZST-1 v deležu 46 % celotne takse.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pa naloži v plačilo tožniku. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka kršila tožnikovo pravico do zagovora. Pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor mu je vročala po detektivu. Tožnika niti ob prvem niti ob drugem poskusu vročitve ni bilo doma, zato mu je tega dne 12. 7. 2021 ob drugem poskusu na vratih stanovanja pustil obvestilo, kjer je bilo navedeno, kje je pismo in navedba roka 15 dni. Kasneje istega dne je bil detektiv v telefonskem stiku s tožnikom, ki mu je dejal, da pisma nima namena prevzeti, kar pomeni, da se je izogibal vročitvi pisanja. Tožnik je vedel, da gre za vabilo na zagovor. Zagovor pri delodajalcu je možnost in ne obveznost delavca, da se izjasni o svojih kršitvah. Glede na svoje ravnanje se je tožnik očitno odpovedal tej možnosti. Toženka tožniku ni kršila pravice do zagovora. Sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Napačna pa je tudi ugotovitev, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za podajo odpovedi. Tožnik toženke ni obvestil, da je v bolniškem staležu in da ga ne bo na delo, vendar tega ni storil. Dne 2. 7. 2021, ko sta se tožnik in direktor toženke sestala v prostorih toženke, je tožnik direktorju rekel, da naj mu da odpoved. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik o odsotnosti toženko obvestil, v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago. Samo sporočila "Sm pri zdravniku" in "spim, mi je dala doktorca močne tablete" niso dovolj. Ob tem poudarja, da jemanje močnih tablet ni dokazano. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožnik s februarjem 2022 ni zaposlil pri drugem delodajalcu, saj je toženka to dokazala s preverjanjem z detektivom. Glede na preverjanje preko ZZZS, ko je bilo ugotovljeno, da tožnik iz naslova delovnega razmerja ni zavarovan od 1. 7. 2021 dalje, pa navaja, da dejstvo, da družba A. d. o. o. tožnika iz naslova delovnega razmerja ni zavarovala, ne pomeni, da tožnik pri njej ni v delovnem razmerju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženki pa v plačilo naloži pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, saj toženka ni uspela dokazati pravilne vročitve vabila na zagovor in pisne obdolžitve, zato tožniku zagovora ni omogočila. Prav tako pa je pravilna ugotovitev, da je tožnik toženko o odsotnosti obvestil že 28. 6. 2021 in tudi dne 2. 7. 2021. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2019 na delovnem mestu voznik – logistik. Toženka mu je dne 2. 8. 2021 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2021. Odpoved mu je podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.), po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo in o razlogih ne obvesti delodajalca, pa bi to moral in mogel storiti. V takem primeru delavcu skladno z drugim odstavkom istega člena pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se na delo ne vrne do vročitve izredne odpovedi. Pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delavca skladno z določbo 85. člena ZDR-1 pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši kot tri delovne dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca nemogoče pričakovati, da delavcu to omogoči. Vročitev pa se opravi skladno z določbami ZPP in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so v obravnavani zadevi pomembne določbe 140., 141., 142. in 144. člena ZPP.

7. Toženka je tožniku pisno seznanitev z očitanimi mu kršitvami in vabilom na zagovor vročala preko detektiva, ki je na vratih tožnikovega stanovanja pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pisanje prevzeti. Kopije tega obvestila toženka ni predložila, je pa predložila poročilo detektiva in na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vročitev dne 12. 7. 2021 ni bila opravljena v skladu z določbami 140., 141. in tudi ne 142. člena ZPP. Pisanje namreč ni bilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako toženka ni dokazala, da bi detektiv tožnika posebej opozoril, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih. Poleg tega pa tudi ni dokazala, da je tožnik pisanje dvignil, zato se šteje, da je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka, torej 27. 7. 2021, kar je po dnevu predvidenega zagovora dne 19. 7. 2021. 8. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik s pisanjem toženke ni seznanil na način, ki je določen v 144. členu ZPP. Kljub temu, da iz detektivskega poročila izhaja, da naj bi bila med tožnikom in detektivom opravljena telefonska komunikacija, v kateri je tožnik odklonil prevzem vabila na zagovor, to ne predstavlja pravilne vročitve, saj je detektiv na vrata tožnikovega stanovanja pritrdil le obvestilo, kje je pisanje s 15 dnevnim rokom, v katerem lahko pisanje dvigne, kar pa ni vročitev po 144. členu ZPP.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova izjava, da pisanja ne bo prevzel, ni okoliščina, zaradi katere mu toženka ni bila dolžna zagotoviti zagovora po 85. členu ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožniku zagovor ni bil omogočen in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za podajo odpovedi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da delavcu ni potrebno delodajalcu v obvestilu o razlogih odsotnosti to odsotnost tudi opravičiti. Dovolj je le, da ga o razlogih obvesti, kar je tožnik storil s sporočili direktorju toženke, da je bil opravičeno odsoten že v mesecu juniju pa izhaja iz elektronskega potrdila o upravičeni zadržanosti tožnika z dela.

12. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da se tožnik s februarjem 2022 ni zaposlil pri drugem delodajalcu. Iz detektivskega poročila (B4 stran 1 listine) namreč izhaja, da je bilo s preverjanjem zaposlitve preko ZZZS, OE B. ugotovljeno, da tožnik ni bil zavarovan iz naslova delovnega razmerja, kar pomeni, da ni bil v delovnem razmerju. Tako so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in 155. členu ZPP. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka krije sam, ne glede na izid spora. Tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel.