Jedro

Prvostopno sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja, obsega in stopnje telesnih bolečin, ker v izpodbijani sodbi ni ugotovilo in upoštevalo številnih nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih zatrjuje tožeča stranka.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti manjkajo v izpodbijani sodbi odločilna dejstva, saj so zmotne ugotovitve o omejeni gibljivosti skočnega sklepa, nista ugotovljena obseg in stopnja okvare levega plantarnega lateralnega žica, prezrta pa je tudi okoliščina tožnikove starosti.

Izrek

1. Pritožbi proti sklepu z dne 4.2.1997 se ugodi in se sklep razveljavi.

2. Pritožbi proti sodbi z dne 9.12.1996 se ugodi, sodba se v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba proti sklepu z dne 9.12.1996 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo z dne 9.12.1996 delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in sicer je tožniku v zvezi z nesrečo pri delu z dne 2.2.1995 prisodilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti v znesku 450.000,00 SIT in za stroške za pridobitev zdravniškega spričevala 8.000,00 SIT. Od prisojenih zneskov je odštelo valorizirani znesek plačila tožene stranke z dne 9.7.1995 in sicer 209.120,00 SIT ter je tako ugodilo tožbenemu zahtevku do zneska 548.871,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. S sklepom z dne 9.12.1996 je predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo.

Proti zgoraj navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina bistveno prenizka, da pa so v sodbi popolnoma prezrte občasne zmerne fizične bolečine kot tudi sedanje in bodoče bolečine, ugotovljene v izvedeniškem mnenju. Gre za bolečine sprednjega dela levega stopala, ki se pojavljajo ob obremenitvi, tožnikovo delo v službi pa je skoraj v celoti stoječe, popoldne pa tožnik še dela na svoji cca. 18 ha veliki kmetiji. Bolečine ima torej praktično cel dan. Celo pri mirovanju ima občutek pečenja in skelenja v stopalu. Tudi pritisk na predel med tretjo in četrto stopalnico je hudo boleč, bolečine pa ima tudi pri vožnji avtomobila. Zdravljenje je sicer res trajalo le mesec dni, se pa je v letu 1997 nadaljevalo, ko je tožnik prejemal blokade in laserske stimulacije, skupaj še mesec dni. Sicer pa so pretekle telesne bolečine trajale ne le en mesec, temveč vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar ni bilo dovolj upoštevano. Predvsem pa sodišče ni upoštevalo nelagodnosti oz. nevšečnosti med zdravljenjem (razen blokad in laserskih stimulacij), čeprav jih izvedenec v svojem izvedenskem mnenju pod tč. 3 in dodatnem izvedenskem mnenju pod III. podrobno opisuje. Tožnik je imel naslednje nelagodnosti: imobilizacija noge z mavcem za tri tedne, razgibavanje, začasna nezmožnost za delo, izpostavljenost kratkotrajnemu ioniziranemu sevanju pri RTG pregledih, pregledi v bolnišnici, blokade, laserske stimulacije, uživanje analgetikov, ipd. Premalo so bile torej upoštevane bolečine, skoraj nič pa nevšečnosti med zdravljenjem, zato bi bila odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT utemeljena. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenskih aktivnosti v znesku 450.000,00 SIT ni primerna, saj je ugotovljena, saj je ugotovljena trajna anatomska posledica poškodbe, to je zarasla poka na bazi leve pete stopalnice, trajna funkcionalna posledica poškodbe pri delu pa je oslabljena moč levih stopalnih mišic, omejena gibljivost levega skočnega sklepa in okvara levega frontalnega lateralnega živca. Glede slednjih dveh je sodišče napačno razumelo izvedensko mnenje. Levi skočni sklep namreč ni omejen v gibljivosti le za 15%, temveč gre za 15% trajno zmanjšanje življenske zmožnosti. Gre za le za oceno izvedenca glede stopnje invalidnosti, ki je pri tožniku podana zaradi zmanjšane gibljivosti, ne pa ocena o omejeni gibljivosti. Iz dodatka k izvedenskemu mnenju so razvidni vsi podatki o gibljivosti stopala. Napačno je sodišče razumelo tudi zapis v izvedenskem mnenju glede okvare levega plantarnega lateralnega živca, saj je bilo mišljeno, da bo dokončna ocena stopnje okvare možna šele po preteku dveh let po poškodbi, nikakor pa ni bilo s tem mišljeno, da te okvare ni. Zaradi poškodb tožnik sedaj ni več zmožen za delo, ki bi ga opravljal izključno stoje ali izključno s hojo. Njegovo delo v službi pa je v celoti stoječe, zato je povečano z večjimi telesnimi napori, hkrati so zmanjšane možnosti za njegovo nadaljnje napredovanje. Je tudi lastnik cca 18 ha velike kmetije, delo sedaj opravlja le s povečanimi napori. Včasih se je tožnik ukvarjal z rekreativnim tekom, česar sedaj ne more več početi, ni sposoben tudi za daljšo hojo in za igre z žogo. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je tožnik še dokaj mlad in da ga bodo posledice spremljale še vse življenje. Zato je zahtevana odškodnina v celoti utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj je tožeča stranka uspela tudi po temelju, ker je tožena stranka od vsega začetka ugovarjala izplačilu kakršnekoli odškodnine.

Tožeča stranka nadalje izpodbija odločitev glede plačila sodnih taks. Meni, da izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev po 172. čl. ZPP. Tožnik je zaposlen v izredno slabo stoječem podjetju, kjer prejema redni osebni dohodek v višini komaj cca 46.000,00 SIT. Ima tri mladoletne otroke, s preživljanjem katerih ima velike stroške, žena je nezaposlena in prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kot je to razvidno iz priloženega potrdila.

Prvostopno sodišče je s sklepom opr.št. I P 518/96-33 z dne 4.2.1997 pritožbo tožeče stranke proti sodbi in sklepu zavrglo kot prepozno, ker je bila sodba vročena dne 16.1.1997, pritožba pa vložena po preteku pritožbenega roka dne 3.2.1997. Proti sklepu z dne 4.2.1997 se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka pritožbo vložila pravočasno in sicer dne 31.1.1997 po pogodbeni sodelavki odvetniške pisarne S., ki je dne 31.1.1997 pritožbo skupaj z drugo pošto izročila na vložišču sodišča delavki sodišča M. K. Dne 31.1.1997 očitno niso odtisnili dohodnih štampiljk na prejeto pošto, temveč so to storili šele v ponedeljek dne 3.2.1997. Pritožba proti sklepu z dne 4.2.1997 in proti zavrnilnemu delu sodbe je utemeljena, pritožba proti sklepu o plačilu taks pa ni utemeljena.

Sklep o zavrženju pritožbe z dne 4.2.1997 je nepravilen. Tožeča stranka v pritožbi zoper ta sklep utemeljeno navaja, da niso pravi podatki na pritožbi proti sodbi, da je Okrajno sodišče v Novem mestu pritožbo prejelo neposredno dne 3.2.1997. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka dokazala, da datum vložitve pritožbe sodišče nepravilno ugotovilo, in da je bila pritožba v resnici vložena dne 31.1.1997. Izpoved sodne uslužbenke M. K. o dnevu vložitve pritožbe druga dva uslužbena sodišča M. Ž. in F. J. nista mogla potrditi kljub predhodnim drugačnim izjavam, odvetniški administratorki M. P. in M. R. pa sta nasprotno natančno in prepričljivo opisali, da je bila pošta odvetniške pisarne S., vključno s sporno pritožbo proti sodbi, izročena sodišču v petek dne 31.1.1997 ob koncu delovnega časa sodišča in ne v ponedeljek dne 3.2.1997, kot je zabeleženo na sami pritožbi. Podatki, da je odvetniška administratorka delala pri odvetniku samo ob sredah in petkih, da je sodna administratorka M. K. priznala, da so na sodišču prejeto pošto včasih žigosali tudi naslednji dan in izpoved M. K., da je M. P. ponavadi prinašala pošto iz odvetniške pisarne S. pozno (po 13.00 uri), utemeljujejo pritožbeno sodišče v prepričanju, da je verjeti M. P. in M. R., da je M. P. sporno pritožbo skupaj z ostalimi vlogami odvetniške pisarne Sitar izročila sodišču v petek dne 31.1.1997, zaradi pozne ure pa sodna administratorka ni takoj žigosala pritožbe, ampak je to storila v ponedeljek dne 3.2.1997, vendar z napačnim datumom, ki ni ustrezal resničnemu dnevu vložitve pritožbe. Upoštevaje torej nepravilnost sodnega zaznamka o dnevu vložitve pritožbe in dejstvo, da je bila pritožba vložena dne 31.1.1997, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke z dne 12.2.1997 ugoditi in sklep prvostopnega sodišča z dne 4.2.1997 o zavrženju pritožbe razveljaviti, saj je bila pritožba zoper sodbo, upoštevaje dan vložitve pritožbe dne 31.1.1997, vložena pravočasno.

Ker je torej pritožba tožeče stranke proti sodbi in sklepu opr.št. I P 518/96-31 z dne 9.12.1996 vložena pravočasno, jo je pritožbeno sodišče obravnavalo in o njej odločilo. Ugotovilo je, da ni utemeljena pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks, utemeljena pa je pritožba proti zavrnilnemu delu sodbe.

Tožnik je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, prvostopno sodišče pa je ugotovilo primerno odškodnino v znesku 750.000,00 SIT (300.000,00 SIT za telesne bolečine in 450.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti). Upoštevaje valorizirano vrednost predhodnega plačila zneska 180.000,00 SIT v višini 209.120,00 SIT, kar je prvostopno sodišče odštelo, ter znesek 8.000,00 SIT za stroške zdravniškega spričevala, kar je priznalo, je tožniku ugodeno, do zneska 548.871,00 SIT, presežek nad navedenim zneskom (do uveljavljanega zneska 1.828.000,00 SIT) pa je sodišče zavrnilo. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da je prisojena odškodnina prenizka in s tem zatrjuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zatrjuje pa tudi, da je prvostopno sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni pravilno ugotovilo trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in ne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sicer sodni izvedenec dr. A. K. ugotovil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve v zvezi s telesnimi bolečinami delno utemeljene. Zmotno sicer zatrjuje pritožba, da je prvostopno sodišče prezrlo obstoj sedanjih in bodočih fizičnih bolečin, saj je v resnici prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo obseg in stopnjo telesnih bolečin ter njihovo trajanje tako, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja dr. A. K. z dne 26.1.1996 in z dne 26.4.1996. Tudi sedanje in bodoče telesne bolečine so v celoti povzete po izvedenskem mnenju in ne drži pritožbena trditev, da jih je prvostopno sodišče prezrlo. Prav pa ima pritožba, da prvostopno sodišče ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja glede nevšečnosti med zdravljenjem, kar je potrebno upoštevati pri določitvi odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. V izpodbijani sodbi manjkajo ugotovitve o nevšečnostih zaradi tritedenske imobilizacije levega stopala v hodilnem mavčnem škornju, nevšečnosti zaradi najmanj 15 dnevnega razgibavanja levega skočnega sklepa in levega stopala, nevšečnosti zaradi štirikratnega ionizirajočega sevanja, nevšečnosti zaradi pregledov v bolnišnici in pri svojem zdravniku, kar vse je razvidno iz izvedenskega mnenja. Ko torej prvostopno sodišče vseh opisanih nevšečnosti ni ugotovilo v izpodbijani sodbi, je utemeljena pritožbena trditev, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede trajanja, obsega in stopnje telesnih bolečin, zaradi česar je tudi odškodnina za to vrsto škode ni mogla biti pravilno odmerjena. Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, v kolikor gre za odškodnino za telesne bolečine razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Za duševne bolečine zaradi zmanjašanja življenske aktivnosti je s strani prvostopnega sodišča presojeno, da je zanje primerna odškodnina v znesku 450.000,00 SIT. Tudi v tem delu tožeča stranka med ostalim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen. Tudi v zvezi s to škodo so dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča delno zmotne in nepopolne. Ob pravilnih ugotovitvah poškodb, ki jih je dobil tožnik, je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo funkcionalne posledice poškodbe pri delu. Pravilna je sicer ugotovitev o omejeni gibljivosti levega skočnega sklepa, vendar ne za 15%, kot zmotno navaja sodišče, ampak v različnih vrednostih, kot navaja sodni izvedenec. 15% pa je v resnici trajna izguba splošne delovne sposobnosti zaradi zmanjšanja gibljivosti levega skočnega sklepa, kot navaja izvedenec, sklicujoč se na tabelo invalidnosti Zavarovalnice Triglav v Ljubljani. Nadalje izpodbijana sodba ugotavlja okvaro levega plantarnega lateralnega živca, vendar ne ugotavlja stopnje te okvare niti vrste ter obsega zmanjšanja življenske aktivnosti zaradi te okvare ter še manj stopnje in trajanja tožnikovih duševnih bolečin zaradi vseh navedenih poškodb, okvar oz. funkcionalnih posledic. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti torej manjkajo odločilna dejstva, ki bi omogočala odmero pravično denarne odškodnine, prezrta pa je tudi okoliščina tožnikovih let, saj je oškodovančeva starost pomembna okoliščina pri dosojanju odškodnine za to vrsto škode. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v tem delu in v zavrnilnem delu razveljaviti odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti.

Kot posledica delne razveljavitve sodbe je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo mogoče v celoti odločiti na koncu postopka glede na uspeh strank. Dodati pa je, da ni utemeljena pritožbena trditev tožeče stranke, ki poudarja, da je tožeča stranka uspela tudi po temelju, ker je tožena stranka ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo kakršnekoli odškodnine. Iz odgovora na tožbo in iz ostalih podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožena stranka temelj obveznosti ves čas priznavala in je ugovarjala le višini odškodnine. Menila je pač, da je z izplačilom zneska 180.000,00 SIT poravnala vso nematerialno škodo.

V ponovljenem postopku bodo torej potrebne dodatne dejanske ugotovitve o nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih bo prvostopno sodišče glede na dosedanje podatke lahko pridobilo iz obstoječega izvedenskega mnenja, v zvezi z zmanjšanimi življenskimi aktivnostmi in z njimi povezanimi duševnimi bolečinami pa bodo potrebne dodatne dejanske ugotovitve predvsem v zvezi z okvaro levega plantarnega lateralnega živca, ki v času dopolnitve izvedenskega mnenja še ni bila dokončna, kar je sodni izvedenec posebej poudaril. Tožeča stranka izpodbija tudi sklep o zavrženju predloga za taksno oprostitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu pritožba neutemeljena. S sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu opr.št. P 407/95-22 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 908/96 z dne 2.10.1996 je bil pravnomočno zavrnjen predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Predlog, ki ga je tedaj tožeča stranka postavila na list.št. 3, je bil torej pravnomočno zavrnjen ter s strani tožeče stranke ponovno podan na list.št. 56. Ponovni predlog je enak kot prvi z enakim zahtevkom in z enakimi navedbami in z eno dodatno listino, to je potrdilom o premoženjskem stanju. Ob vložitvi drugega predloga za oprostitev plačila sodnih taks tožeča stranka ni zatrjevala nobenih spremenjenih razmer in tudi v pritožbi zatrjuje prav iste okoliščine, ki jih je navedla v prvem predlogu (list.št. 3): da prejema cca 46.000,00 SIT plače, da je žena nezaposlena in da imata tri mladoletne otroke. Ob navedenem je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je o predlogu za taksno oprostitev že pravnomočno odločeno, saj gre za zahtevek z enakim temeljem in enako vsebino, ki jo opredeljujejo v obeh primerih enake navedbe tožeče stranke. Prvostopno sodišče je zato ponovni predlog tožeče stranke pravilno zavrglo in je pritožba proti tej odločitvi neutemeljena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odst. 166. čl. ZPP).