Jedro

Ker je v tej zadevi sporno že, ali tožnik kot pravna oseba izpolnjuje pogoje, po katerih bi bilo zato tudi napredovanje zaposlenih urejeno s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive – Pravilnik, in v tem okviru, ali je v tem primeru tožena stranka sploh pristojna odločati o napredovanju v strokovni naziv po Pravilniku, gre torej za statusna, organizacijska in druga vprašanja, povezana s tožnikovim pravnim položajem, o katerih ima tožnik že iz tega razloga pravni interes za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 10. 9. 2010, s katerim je minister za šolstvo in šport zavrgel tožnikov predlog za napredovanje delavke A.A., zaposlene v B. (v nadaljevanju „delavka"), v naziv svetovalka, ker imenovana v smislu 1. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive – Pravilnik v času prejetja predloga ni bila zaposlena na področju vzgoje in izobraževanja.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrglo, ker tožnik – Svetovalni center, glede na določbe 1., 2. in 36. člena ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS ne izpolnjuje pogojev za priznanje aktivne legitimacije v tem upravnem sporu. Ni izkazal, da bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njegov pravni položaj oziroma da je z izpodbijanim upravnim aktom odločeno o pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi v smislu 2. člena ZUS-1. Zato mu zgolj dejstvo, da je bil predlagatelj delavkinega napredovanja, oziroma da je bil stranka v postopku izdaje upravnega akta v smislu 17. člena ZUS-1, še ne daje aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu, ne da bi izkazal tudi, da je bilo z upravnim aktom, ki se izpodbija, poseženo v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Zakona o pravdnem postopku - ZPP in ZUS-1 ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 1. in 3. točke prvega odstavka 75. člena ZUS ter sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo obravnavo in razsojo. Navaja, da je njegov pravni interes izkazan, ravno tako pa odločitev vpliva na njegov pravni položaj. Prvostopno sodišče neustrezno ignorira prvi odstavek 17. člena ZUS-1, ki določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, kar je v tem primeru izkazano. Njegov neposredni interes in koristi pri napredovanju delavcev v strokovne nazive je podan med drugim tudi s tem, da je z onemogočanjem napredovanja (kar je v konkretnem primeru posledica zavrženja predloga za napredovanje in izpodbijanega sklepa) onemogočeno kvalitetno opravljanje osnovne dejavnosti. Ob takem stanju strokovnih delavcev ni mogoče ustrezno in stimulativno nagraditi, zato je bistveno večja možnost fluktuacije najkvalitetnejšega kadra.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne drži tožnikova trditev, da je edini predlagatelj in da delavka v nobenem primeru ne bi mogla uveljaviti svoje pravice tako, da bi predlagala samo sebe v napredovanje ter da s tem tožnik nedvomno izkazuje svoj pravni interes za celoten postopek, saj Pravilnik vsebuje določbo, ki v drugem odstavku 5. člena določa, da lahko v mesecu novembru, februarju oziroma juniju strokovni delavec sam vloži predlog za napredovanje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe zoper odločbo tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz stališča, da je bilo z zavrženjem predloga za delavkino napredovanje izključno in neposredno poseženo v njen pravni položaj, saj ni prišlo do vsebinske obravnave predloga za njeno napredovanje. V pravni položaj tožnika kot predlagatelja pa s tem po mnenju prvostopenjskega sodišča ni bilo poseženo, zato je (bila) za sprožitev upravnega spora aktivno legitimirana le navedena delavka, ki ji je bil upravni sklep tudi vročen, ne pa tudi tožnik kot predlagatelj. Dejstvo, da je bil tožnik predlagatelj postopka za napredovanje prizadete delavke v naziv, pa ne pomeni, da je bilo z zavrženjem tega predloga poseženo tudi v njegov pravni položaj.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je bil tožnikov predlog za napredovanje delavke v strokovni naziv zavržen zato, ker B. v katerem je delavka zaposlena, v času, na katerega se napredovanje nanaša, ni bil vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI in zato takega javno veljavnega programa vzgoje in izobraževanja ne izvaja.

9. To pa pomeni, da je v okviru izpodbijanega upravnega sklepa že predhodno sporno, ali tožnik kot pravna oseba izpolnjuje pogoje, po katerih bi bilo zato tudi napredovanje zaposlenih urejeno s Pravilnikom, in v tem okviru, ali je v tem primeru tožena stranka sploh pristojna odločati o napredovanju v strokovni naziv po Pravilniku. To pa se nanaša izključno na statusna, organizacijska in druga vprašanja, povezana s tožnikovim pravnim položajem, o katerih pa ima tožnik že iz tega razloga pravni interes za vložitev tožbe. Tudi sicer pa v primeru, ko je vlagatelju zahteve njegova zahteva v upravnem postopku zavržena, ni mogoče odreči pravnega interesa za upravni spor, saj je njegov interes prav v tem, da sodišče presodi, ali je zavrženje zahteve zakonito. Upravni postopek pa je z zavrženjem zahteve končan (glej tudi 2. - 5. člen ZUS-1).

10. Sodišče prve stopnje je z zavrženjem tožnikove tožbe zaradi neizkazane aktivne legitimacije nepravilno uporabilo 1., 2., 5. in 36. člen ZUS-1. To pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po drugem odstavku 75. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 v povezavi z 232. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča, navedenih v tem sklepu, ponovno presoditi tožnikov pravni interes oziroma se vsebinsko opredeliti do tožbenih navedb.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.