Jedro

Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi "po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pri tem pa odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede predmetnega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev", vendar pa vprašanja ne navede.

Revident z navedbami (da se je znašel v nezaključenem upravnem ciklu, ki ima za posledico nenehno izdajanje sklepov o upravni kazni) zelo hudih posledic izpodbijane odločbe ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju organ), št. 0611-3537/2010-62 z dne 9. 11. 2016. S tem sklepom je bilo odločeno, da je zavezanec (tožnik) dolžan denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s tam navedenim sklepom (o dovolitvi izvršbe) istega organa z dne 12. 8. 2016, plačati v treh dneh po vročitvi tega sklepa, sicer bo prisilno izterjana (1. točka izreka sklepa), da če zavezanec do 16. 1. 2017 ne bo izvršil z izrekom tam navedene inšpekcijske odločbe z dne 21. 12. 2010 naloženih obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (2. točka izreka sklepa) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (3. točka izreka sklepa). Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Tožnik (revident) je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo. V zvezi z njeno dovoljenostjo se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.1

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2

7. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi "po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pri tem pa odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede predmetnega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev", vendar pa vprašanja ne navede. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.3 Natančno in konkretno izpostavljeno pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, pa je tudi predpogoj za presojo zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja,4 pri čemer revident tudi ni navedel odločb Vrhovnega sodišča, v zvezi s katerimi zatrjuje odstop od sodne prakse v obravnavani zadevi.

8. Pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na navedeno ni izpolnjen.

9. Revident pa tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi navedbami (da se je znašel v nezaključenem upravnem ciklu, ki ima za posledico nenehno izdajanje sklepov o upravni kazni) zelo hudih posledic izpodbijane odločbe ni izkazal. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Razlogi za to stališče so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 2 Npr. sklepi X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi. 3 V tem smislu sklepi X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 302/2015 z dne 14. 9. 2016, X Ips 145/2015 z dne 8. 7. 2015 in drugi. 4 Taka je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 38/2017 z dne 10. 5. 2017, X Ips 217/2015 z dne 5. 4. 2017, X Ips 229/2016 z dne 15. 3. 2017, in drugi).