Jedro

Revizija, ki se nanaša samo na obresti in druge stranske terjatve, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 1,274.423,16 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1993 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih spremenilo tako, da je odločilo, da zakonite zamudne obresti od dosojenega zneska 1,274.423,16 SIT tečejo šele od 15.11.2000 dalje do plačila. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi v izpodbijani sodbi, ki je spremenila tek zamudnih obresti. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke. Meni, da je nepravilno uporabljena določba 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženec je nepošten pridobitelj, zaradi česar mora plačati zamudne obresti že od 01.01.1993 dalje. Nepošteni pridobitelj mora namreč vrniti tisto, kar je neupravičeno pridobljeno, z obrestmi od dneva pridobitve in ne od dneva sojenja dalje.

Tožena stranka na revizijo ni odogovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni dovoljena.

Revizijo kot izredno pravno sredstvo smejo stranke po določbi 367. člena ZPP vložiti samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, poleg tega pa tudi v nekaterih posebej naštetih primerih, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spora. Po določbi 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, pri čemer pa se (drugi odstavek navedene zakonske določbe) obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneska 1,274.423,16 SIT, pri čemer pa zakonskih zamudnih obresti vse do pravnomočnosti sodbe ni opredelila kot glavni zahtevek. Odločitve sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijala, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi tožene stranke odločitev v zvezi z glavnico potrdilo. Zato tožeča stranka ne vlaga revizije zaradi odločitve o glavnem zahtevku. Ker so obresti v tem primeru stranska terjatev in ker se stranske terjatve ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti glavnega zahtevka, za pravico do revizije niti ni pomembno, ali so se med pravdo morda natekle obresti v znesku, ki presega 1.000.000,00 SIT. Tožeča stranka torej izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o stranski terjatvi, zaradi česar njena revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče zato revizije ni obravnavalo vsebinsko, temveč jo je po določbi 377. člena ZPP zavrglo.