Jedro

Ker tožnik od leta 1972 do 1996 ni imel prekinitve v delovni knjižici (prekinitev je imel le v obdobju med 25. 9. 1996 in 13. 10. 1996, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1972 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 3.b točki izreka v povezavi s 3.a točko izreka tako, da se: - v 3.a točki izreka znesek 7.767,99 EUR zviša na znesek 10.515,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila in - v 3.b točki izreka znesek 2.927,45 EUR zniža na znesek 179,90 EUR.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 244,16 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 oziroma delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo veljati dne 14. 5. 2010, ampak traja do vključno 28. 7. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 15. 5. 2010 do vključno 28. 7. 2010, v roku 15 dni in pod izvršbo (1.a točka izreka). V presežku, kar je tožnik zahteval več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (1.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za mesec maj v obdobju od 15. 5. 2010 do 31. 5. 2010 v bruto znesku 598,62 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati razliko v plači za mesec maj 2010 v neto znesku 426,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila; obračunati plačo za mesec junij 2010 v bruto znesku 1.196,80 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati plačo za mesec junij v neto znesku 825,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila; obračunati plačo za mesec julij 2010 v bruto znesku 1.088,00 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati plačo za mesec julij 2010 v neto znesku 754,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (2.a točka izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek iz naslova vtoževanih plač (2.b točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v višini 7.767,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (3.a točka izreka), zavrnilo pa višji zahtevek v znesku 2.927,45 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.206,12 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, za primer zamude pa po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila in pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del 3. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe v 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je pri višini odpravnine potrebno upoštevati omejitev iz četrtega odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10 kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo namreč v prvem odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10 kratnik osnove ZDR. Sodišče bi moralo upoštevati navedeno določilo kolektivne pogodbe in odločiti tako, da bi prisodilo vtoževani znesek. Pri odmeri je sodišče pravilno upoštevalo osnovo v znesku 1.177,48 EUR, torej takšno osnovo, ki jo je pri delnem izplačilu odpravnine upoštevala tudi tožena stranka, vendar pa je nepravilno omejilo odpravnino le do višine 10 kratnika osnove, prav tako pa ni imelo pravne podlage za znižanje odpravnine za znesek 179,90 EUR, ki je bil plačan s strani Javnega jamstvenega sklada Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje bi moralo po tem, ko je pravilno zaključilo, da je podan temelj za izplačilo odpravnine za celotno delovno dobo tožnika, v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka tega tožbenega zahtevka sploh ni prerekala. Niti pavšalno, še manj argumentirano. Tožnik in A.A. sta izpovedala, da delavci terjatev iz naslova odpravnine niso prijavljali v stečajno maso, saj je bila sodna praksa v tistem času takšna, da delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja odpravnina ni pripadala. Javni jamstveni sklad Republike Slovenije je bil ustanovljen šele v letu 1997 z Zakonom o jamstvenem skladu Republike Slovenije, torej eno leto po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožnik vse do prejema odgovora na tožbo tožene stranke z dne 14. 5. 2010 sploh ni vedel, kaj naj bi predstavljal znesek, ki mu ga je Javni jamstveni sklad Republike Slovenije v letu 1998 izplačal. Dejstvo pa je, da ni bilo plačano ničesar iz naslova odpravnine. Glede stroškov postopka meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi poleg nagrade po tar. št. 3100 tudi nagrado odvetniku za narok po tar. št. 3102, ki se odmeri in prizna za vsak narok, ki je bil opravljen v okviru glavne obravnave, saj gre, kot je razvidno že iz besedne razlage, za nagrado za narok in ne za nagrado za glavno obravnavo. S priznanjem zgolj enkratne nagrade je sodišče to nagrado v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi znižalo za petkrat, kolikor je bilo opravljenih narokov v okviru glavne obravnave. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in samo odloči o zadevi, ali jo vrne novo sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Meni, da se glede neprijave terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečajnem postopku nad toženo stranko ni mogoče sklicevati na takratno sodno prakso, ki v primerih stečaja delodajalca delavcem ni priznala pravice do odpravnine. Tožnik je bil od 7. 12. 1972 pa do 24. 9. 1996 zaposlen v A., ki ni pravni prednik tožene stranke, pač pa gre zgolj za obrat, kjer je bil tožnik zaposlen. Tožnik je bil od 25. 9. 1996 pa do 13. 10. 1996 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, na kar ga je v postopku stečaja, zaradi povečanih potreb po delu oziroma nadaljevanju dela za določen čas zaposlila družba B.. Nato se je tožnik dne 18. 11. 1996 zaposlil pri družbi C. d.o.o., kjer je bil zaposlen vse do 30. 4. 1998, s 1. 5. 1998 pa se je zaposlil pri toženi stranki, kjer je bil zaposlen vse do prenehanja delovnega razmerja v letu 2010. Hčerinska družba, tedaj še ..., ni bila samostojna, zaradi česar tudi ni mogla prevzeti pravic in obveznosti, pač pa je to lahko storila zgolj temeljna organizacija, to je D., kjer pa tožnik nikoli ni bil zaposlen. Torej ne gre za kapitalsko, niti kakršnokoli drugačno povezavo. C. je povsem novoustanovljena družba, ki z B. ni bila v ničemer povezana, razen sklenjenih najemnih pogodb, pač pa le z E. d.o.o.. C. tudi ni bila ustanovljena zaradi dokončanja poslov F., zato ni mogoče govoriti niti o kapitalski povezanosti niti o drugačni povezavi, kar je izpovedal direktor tožene stranke B.B.. Vsa navajanja sodišča, ki se nanašajo na G. in kasneje na tako imenovani prenos delavcev na D., so v tem postopku nepomembna, saj tožnik niti ne uveljavlja delovne dobe pri G.. Zaključek sodišča, da je tožnik vse od leta 1972 do prenehanja v letu 2010 delal pri istem delodajalcu in torej na istem delovnem mestu, ter da je opravljal ista dela na istih strojih in z istimi delovnimi sredstvi, je napačen in neresničen. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o delovnopravni kontinuiteti, saj je tožnik vse prej kot delal na istem delovnem mestu, kar naj bi bil eden od kumulativnih pogojev za delovnopravno kontinuiteto. Tožena stranka tudi meni, da iz potrdila in poizvedb pri Jamstvenem skladu RS izhaja, da je tožnik prejel tudi odpravnino, čeprav je mogoče v svoji prijavi kot taki ni navedel, pa je bil to dolžan storiti, jo je pa v vsakem primeru dobil, kot to izhaja iz obvestila z dne 17. 8. 1998. Zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da je tožnik odpravnino kot tudi vse ostale terjatve dobil plačane, izhaja iz pogodbe o konvertiranju v lastniški delež z dne 26. 2. 1998, na podlagi katere mu je priznana terjatev v bistveno višji višini, kot pa jo je prijavil v stečajnem postopku. Tožena stranka tudi opozarja, da je tožbeni zahtevek že zastaran, saj bi moral prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku. Podrejeno meni, da je tožnik, v kolikor bi bil upravičen do odpravnine, upravičen le do višine 5 % ugotovljene glavnice na dan 24. 9. 1996, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. St 3/1996 z dne 25. 3. 1998. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 447/2004, ki je odločilo, da se mora delavce v primeru, ko pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nato do ponovne zaposlitve pri istem delodajalcu pri zadnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali razloga nesposobnosti, določiti odpovedni rok ali odpravnino le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odpravnine, je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v četrti alineji drugega odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Glede odpravnine pa ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu pripada odpravnina po tretji alineji drugega odstavka 109. člena ZDR v višini ene tretjine osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik dne 7. 12. 1972 zaposlil pri A., ... in je bil zaposlen tam do 24. 9. 1996, ko mu je datum prenehanja zaposlitve vpisala B., pri kateri je bil tožnik zaposlen od 14. 10. 1996 do 17. 11. 1996. Z dnem 18. 11. 1996 je kot tožnikov delodajalec navedena družba C. d.o.o., ..., pri kateri je bil tožnik zaposlen do 30. 4. 1998, na kar mu je s 1. 5. 1998 kot datum nastopa zaposlitve vpisala tožena stranka E.. Ker tožnik od leta 1972 do 1996 ni imel prekinitve v delovni knjižici (prekinitev je imel le v obdobju med 25. 9. 1996 in 13. 10. 1996), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1972 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za kontinuiteto delovnega razmerja od leta 1972 do 2010, zato v tem delu tožena stranka zmotno meni, da kontinuiteta ni podana.

Zmotno je mnenje tožene stranke, da zgolj zato, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju od uvedbe stečaja nad toženko z dne 24. 9. 1996 (opr. št. St 3/96) do ponovne zaposlitve pri toženi stranki le krajšo prekinitev, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in sicer v času od 24. 9. 1996 do 14. 10. 1996, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve. Pri tem ni utemeljeno sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 447/2004, saj je šlo v citirani zadevi za drugačen primer, ko so delavci že dobili izplačan sorazmerni del odpravnine, oziroma je bila njihova do tedanja delovna doba že upoštevana pri pridobitvi pravic iz naslova trajanja odpovednega roka.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v stečajnem postopku ni prejel odpravnine oziroma, da je mogoče šteti, da mu je bil izplačan le del odpravnine v znesku 43.112,00 SIT (oziroma 179,90 EUR), kot to izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije z dne 17. 8. 1998 (B2). Zato je sodišče prve stopnje ta znesek utemeljeno odštelo od prisojenega zneska odpravnine. Zmotno je mnenje, da bi moral tožnik celotni znesek odpravnine v letu 1996 uveljavljati oziroma prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem opr. št. St 3/96 ter da je sam kriv, če ni s prijavo terjatve v stečajnem postopku ter v sodnem postopku dosegel spremembe dotedanje sodne prakse. Bistveno je, da tožnik iz naslova odpravnine, razen zneska, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije, ni prejel nobenega zneska.

Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen celotno obdobje, za katero uveljavlja priznanje daljšega odpovednega roka in odpravnine, torej skupaj preko 37 let, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter delovno razmerju tožniku priznalo glede na pravico do daljšega 120 odpovednega roka in ne do 45 dnevnega, z upoštevanjem daljše delovne dobe. Prav tako mu je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR utemeljeno priznalo višjo odpravnino od tiste, ki mu jo je izplačala tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika: Tožnik utemeljeno navaja, da Kolektivna pogodba za Kovinsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami) v prvem odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po Zakonu o delovnih razmerjih v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko presega 10 kratnik osnove iz Zakona o delovnih razmerjih. KP dejavnosti torej dovoljuje izplačilo višjega zneska odpravnine kot je limitiran v četrtem odstavku 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. V tem delu, in ker višina osnove ni bila sporna (1.177,48 EUR), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP znesek odpravnine zvišalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Pri tem pa je upoštevalo izplačilo odpravnine, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada RS v višini 179,90 EUR in v tem delu ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je upravičen še do neizplačanega dela odpravnine, torej skupno v znesku 10.515,54 EUR. V preostalem glede zahtevka za plačila tistega dela zahtevka, ki ga je prejel od Jamstvenega sklada RS, pa je bila pritožba zavrnjena in potrjen nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine in vrste predmeta spora upoštevalo, da je tožnik poleg uveljavljanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi napačnega upoštevanja dolžine odpovednega roka uveljavljal tudi zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje daljšega odpovednega roka ter odpravnino. Čeprav tožnik v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni uspel s celotnim zahtevkom za plačilo odpravnine, pa to ne vpliva na spremembo odločitve o stroških postopka, saj je sodišče priznalo stroške, kot da bi uspel v celoti. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika pojasnjuje, da Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) izhaja iz načela ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok in je mogoče nagrado za postopek in narok prisoditi le enkrat, za ves postopek in za vse naroke, kar je tudi sicer že ustaljena sodna praksa. Zato tožnik nepravilno zahteva plačilo nagrade za vsak narok, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožnik upravičen tudi do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (2.927,45 EUR) je po tar. št. 3210 upravičen do nagrade za postopek v višini 196,80 EUR, 20 % materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 20 % DDV, torej skupno 260,16 EUR. Ker je uspeh tožnika v pritožbenem postopku 93,85 %, je upravičen do pritožbenih stroškov v skupnem znesku 244,16 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).