Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP stori sodišče, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa ne uporabi ustreznih določb KZ o neprištevnosti, dejanski ali pravni zmoti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.P. je dolžan plačati 1.200,00 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima odločbama je bil J.P. obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh let zapora ter preizkusno dobo štirih let s posebnim pogojem, da plača oškodovanemu podjetju 48.610.344 SIT v roku dveh let, oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 1. odstavku 234. a člena KZ pa je bil razveljavljen in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Zagovornik je zoper obsodilni del izpodbijanih sodb vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo obsojenčevega naklepa v času storitve kaznivega dejanja, ampak je domnevalo o naklepu iz obsojenčevih dejanj in njegovih posledic po storitvi kaznivega dejanja. V času storitve kaznivega dejanja je bil obsojenec prepričan, da bo lahko povrnil izposojeni denar, saj je njegova družba I. d.o.o. dobro poslovala, bila je likvidna, imela je nepremično premoženje, zaradi naknadnih dogodkov, med njimi zlasti poslabšanja obsojenčevega zdravja, na katere ni mogel vplivati, pa tega ni mogel storiti. Prisilna izvršba ni uspela, ker je bil obsojenec le solastnik in ne izključni lastnik stanovanjske hiše. Da obsojenec ni imel goljufivega namena, naj bi dokazovala okoliščina, da je svoja dejanja priznal. Sodišče je zmotni sklep, da je obsojenec storil dejanje naklepoma, napravilo na podlagi pomanjkljivih dokazov, nezakonito pa je zavrnilo predlagane dokaze obrambe o premoženjskem stanju njegove gospodarske družbe I. d.o.o. in druge dokaze, ki bi privedli do drugačnega sklepa. Smiselno predlaga, da se obsodilni del obeh odločb razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da se zahteva zavrne, ker kazenski postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan.

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Ker je vrhovna državna tožilka predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže, ker je bila vložena pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali je zahteva dovoljena. Zakon posebej ne ureja dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko o obtožnici (ali o več obtožnicah) v združenem kazenskem postopku (zoper istega ali več obdolžencev) ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obdolžencev (objektivna, subjektivna in mešana zveznost) z isto pravnomočno odločbo, ker je pritožbeno sodišče del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se namreč zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. V 4. odstavku istega člena ZKP so izrecno predpisane izjeme od tega pravila (sklepi o odreditvi in nekateri sklepi o podaljšanju pripora), mogoče pa so tudi izjeme, ki jih zakon ni posebej predpisal, so pa nujne in logične. V takih primerih sodišče o zadevi ne more odločiti istočasno v celoti, torej o vseh kaznivih dejanjih in glede vseh obdolžencev, ampak se postopek o delu zadeve pravnomočno konča prej, drugi del postopka pa kasneje. Enak učinek ima odločitev pritožbenega sodišča na podlagi 6. odstavka 392. člena ZKP, ko sodišče kljub pravilu iz 1. odstavka istega člena, da sodbo razveljavi v celoti, lahko razveljavi le del sodbe, kadar so podani razlogi za razveljavitev le za del sodbe sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno celostno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe tako postanejo na podlagi 1. odstavka 129. člena ZKP pravnomočni, praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija in morebitne druge odločbe.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče potrdilo krivdorek in sankcijo za kaznivo dejanje po 2. odstavku 244. člena KZ, s čimer je ta del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in tudi izvršljiv, oprostilni del sodbe glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 234. a člena KZ pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da kakršnakoli odločitev o tem kaznivem dejanju ne bo vplivala na krivdorek in izrečeno sankcijo glede prvega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pritrjuje taki oceni pritožbenega sodišča in ob ugotovitvi, da je kazenski postopek zoper obsojenca glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ pravnomočno končan, šteje, da je zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del izpodbijanih sodb dovoljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa ni utemeljena. Zahteva zatrjevano bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP obrazlaga z okoliščinami, ki takšne kršitve ne utemeljujejo. Ta kršitev postopka je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv ali nasprotuje sam sebi oziroma razlogom sodbe, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami in zapisniki, zahteva pa ne navaja in ne utemeljuje nobene take pomanjkljivosti ali napake izpodbijanih sodb.

Navedbe zahteve, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ki bi ji omogočili dokazati, da je obsojenec ravnal v opravičljivem zmotnem prepričanju, da bo prevzete dolgove lahko povrnil, bi po vsebini lahko pomenile kršitev pravice do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP. Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave RS ima obtoženec pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. O tem odloča sodišče, ki mora dokaznemu predlogu obrambe ugoditi, razen če je očitno, da dokaz ni pravno relevanten ali če ga ni mogoče izvesti, ali če glede na stanje stvari ne bi mogel vplivati na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4.4.2005 izhaja, da je sodišče kot neutemeljen zavrnilo predlog obrambe, da priskrbi pogodbo, s katero naj bi I. d.o.o. pridobil solastnino na poslovnih prostorih v bivši T. tovarni v L. in je to odločitev tudi obrazložilo. V obrazložitvi sodbe je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP na 10 strani pojasnilo, da izpisek iz zemljiške knjige za te poslovne prostore sicer ni potrjeval obsojenčevega zagovora, da je bila družba I. lastnica teh prostorov, vendar pa sodišče v to ni dvomilo in je bilo zato dokazovanje lastništva popolnoma nepotrebno. Enako je stališče pritožbenega sodišča v 2. odstavku na 3. strani sodbe. Vrhovno sodišče soglaša s tem stališčem.

Iz istega zapisnika o glavni obravnavi še izhaja, da je sodišče zavrnilo tudi predloge obrambe, da zasliši priče A.R., J.G., M.A. in cenilca J.D. in to odločitev tudi obrazložilo. V 2. odstavku na 13. strani sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev teh dokaznih predlogov obrambe kot odvečne, ker izvedba teh dokazov ne bi vplivala na drugačno presojo dejanskega stanja, namreč o premoženjskem stanju družbe I. d.o.o. oziroma E. d.o.o. in o pogajanjih obsojenca z oškodovano gospodarsko družbo glede zavarovanja terjatve te družbe in poplačila. Zahteva ne navaja nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale, da je bila odločitev sodišča napačna. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva tudi v smeri kršitve pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ni utemeljena.

Zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP stori sodišče, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa ne uporabi ustreznih določb KZ o neprištevnosti, dejanski ali pravni zmoti. Sodišče ni ugotovilo nobenih takih okoliščin, zato tudi ni moglo kršiti določb KZ glede izključitve kazenske odgovornosti.

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče zmotno ugotovilo, da obsojenec ni ravnal v dejanski zmoti, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tej okoliščini, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima razmeroma visoko pokojnino, je lastnik poslovnih prostorov in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.