Jedro

Zavod za varstvo kulturne dediščine je upravičen pri svoji presoji posega v kulturni spomenik upoštevati tudi vizualen vtis, ki je eden pomembnejših elementov prezentacije kulturnega spomenika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahteva tožnice kot investitorke za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za postavitev letnega vrta za kadilce na Grajski ulici ob enoti registrirane kulturne dediščine Maribor – Kavarna Astoria (EŠD 15788), ki stoji znotraj območja razglašenega kulturnega spomenika Maribor – Mestno jedro (EŠD 424), parc. št. 1338 k.o. ...

V obrazložitvi navaja, da je po prvem odstavku 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) za posege v spomenik in njegovo vplivno območje ter za posege v varstvena območja dediščine, treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Območje Mestnega jedra Maribor ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje starega mestnega jedra v Mariboru (Odlok o PUP, MUV, št. 1/2002 in 27/2007), ki v 17. členu predpisuje, da lahko gostinski lokali v pritličju v peš coni uporabljajo del uličnega prostora pred lokalom za postavitev mobilne opreme, ki ne sme ovirati peš prometa in dostave. Za sončno zaščito se lahko uporabljajo montažni senčniki. Po prvem odstavku 29. člena ZVKD-1 je treba pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja pridobiti kulturnovarstvene pogoje. V obravnavanem primeru je tožnica vložila vlogo za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev za postavitev letnega vrta za kadilce na Grajski ulici ob enoti registrirane kulturne dediščine Maribor – Kavarna Astoria, ki stoji znotraj območja razglašenega kulturnega spomenika Maribor – Mestno jedro, k.o. ..., parc. št. 1338. Tožnica želi postaviti letni vrt za kadilce na Grajski ulici ob Kavarni Astoria, na terenskem ogledu pa je bilo ugotovljeno, da letni vrt že stoji. Takšen poseg je v nasprotju s 5. členom Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor (Odlok o razglasitvi, MUV, št. 5/92), ki predpisuje v najožjem oziroma najstarejšem delu mestnega jedra najstrožji varstveni režim. Dovoljenja dejavnost tam mora služiti varstvu in po potrebi konzervaciji ter restavraciji spomeniških sestavin območja. Poleg tega, da postavitev predmetnega letnega vrta že sama po sebi korenito posega v avtentično pojavno podobo ulic in trgov mestnega jedra Maribora, je sporen letni vrt postavljen v Grajsko ulico neposredno ob Loretansko kapelo Mariborskega gradu, ki je eden osrednjih kulturnih spomenikov mestnega jedra. Ni ga tudi mogoče obravnavati kot mobilno opremo (17. člen Odloka o PUP), saj ga izven obratovalnega časa lokala ni mogoče pospraviti. Ker zaradi vsega navedenega postavitev predmetnega letnega vrta ni dopustna, je bilo odločeno tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da se strinja s prvostopno obrazložitvijo, po kateri bi postavitev gostinske opreme oz. konstrukcij za teraso korenito posegla v avtentično pojavno podobo ulic in trgov mestnega jedra. Na podlagi tam navedenih predpisov in zaradi varovanja kulturnovarstvenih vrednot je predmetna lokacija za postavitev letnega vrta manj sprejemljiva. Ne glede na to, ali je za obravnavani poseg potrebno pridobiti gradbeno ali kakšno drugo upravno dovoljenje, pa je zanj, na podlagi 28. člena ZVKD-1, potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje. V skladu z Odlokom o rabi javnih površin in komunalnih taksah za njihovo uporabo (MUV, št. 23/04, 29/05), je zanj potrebno pridobiti tudi dovoljenje lokalne skupnosti. Presoja, ali je sporen letni vrt mobilna ali nemobilna oprema ter ali ovira promet in dostavo (17. člen Odloka o PUP) za odločitev v tej zadevi ni pomembna, niti ni v pristojnosti prvostopnega organa (Zavoda). Pomembna je le presoja, da bi obravnavan poseg nedopustno posegel v varovane vrednote dediščine, zaradi česar ni dopusten. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialni predpis. Sporen letni vrt je bila postavljena že leta 2006, pa doslej niti Zavod, niti Mestna občina Maribor, nanj nista imela nobenih pripomb. Nasprotno, tožnica je dne 1. 6. 2006 od Mestne občine Maribor pridobila dovoljenje za postavitev gostinskega vrta na Grajski ulici in ima z njo sklenjeno tudi najemno pogodbo. Sporna gostinska oprema je mobilna in jo je mogoče izven obratovalnega časa odstraniti. V kulturno dediščino ne posega niti fizično, niti kako drugače. Postavitev mobilne opreme je za gostinske lokale izjemoma dovoljena po 17. členu Odloka o PUP. Čeprav je Zavod res pristojen presoditi, ali je poseg v kulturno dediščino glede na predpisana merila dovoljen, pa je dolžan svojo negativno presojo ustrezno utemeljiti, česar ni storil. Zavod tudi nima zakonske podlage za presojo po diskrecijski pravici. Zgolj pavšalne navedbe, da sporna terasa vizualno kazi kulturni spomenik in njegovo celovitost oz. da posega v avtentično pojavno obliko Grajske ulice in Grajskega trga, za odločitev ne morejo zadostovati. Zato je Zavod glede tega dejansko stanje ugotovil zmotno in nepopolno, posledično pa je zmotno uporabil materialno pravo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in se sklicuje na razloge v drugostopni odločbi. Očitek, da je ocena zavoda subjektivna in utemeljena zgolj na vizualne vtisu in ne na namenski rabi, je neutemeljen, ker je prav vizualni vtis za dojemanje kulturnega spomenika eden pomembnejših elementov njegove prezentacije, o čemer je Zavod upravičen in dolžan odločati. Tudi zato je v 7. členu Odloka o PUP navedeno, da je potrebno ohranjati in varovati tipično gradbeno strukturo, historično parcelacijo, mestne ambiente ter merilo uličnih prostorov, trgov in dvorišč. Navedeni očitki zato Zavodu neutemeljeno odrekajo bistvene pristojnosti, ki jih ima na podlagi ZVKD-1. Tožnica že ima, ob soglasju Zavoda, urejena in tlakovana vrtova na severni in na južni strani kavarne Astoria (kulturnovarstveno soglasje, št. AH/910/11 z dne 1. 4. 2011). Soglasja za postavitev spornega vrta na vzhodni strani istega objekta pa ni mogoče izdati, ker je bistveno prizadet kriterij varovanja urbanistične podobe spomenika Mestnega jedra Maribor. Sporna lesena terasa stoji na kovinski podkonstrukciji vse leto, po koncu obratovalnega časa se ne odstrani in pospravi, za vizualno dojemanje mestnega jedra, trga in ulic pa učinkuje moteče. Ne drži navedba, da doslej niti Zavod, niti Mestna občina Maribor, nista imeli pripomb na to teraso (čeprav je tam že od leta 2006), saj je bilo prejšnjemu investitorju (A.A.) že dne 21. 6. 2007 podano kulturnovarstveno mnenje št. IKH/2158, v katerem Zavod ugotavlja nesprejemljivost izvedbe predmetnega gostinskega vrsta v terasasti obliki. Ravno zato, ker je investitor vrt kljub temu (negativnemu mnenju) postavil, je Zavod, z dopisom št. IKH/4535 z dne 6. 11. 2007, podal prijavo na Mestni inšpektorat v Mariboru. Izvajanje dokazov z zaslišanjem strank je nepotrebno in neutemeljeno, saj se sporno soglasje daje na načrtovane projektne rešitve, ki so razvidne iz predložene idejne zasnove objekta. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnica ponavlja in še dodatno utemeljuje svoje tožbene dogovore. Sklicuje se na 10. člen „Konvencije o varstvu stavbne dediščine Evrope“, po katerem bo vsaka pogodbenica (torej tudi Slovenija) omogočala varstvo, oživljanje in izboljševanje stavbne dediščine tako, da postanejo pomembna lastnost politike na področju kulture, varstva okolja in urejanja prostora. Zato bi moral Zavod upoštevati tudi koristi tožničine dejavnosti za varstvo, oživljanje in izboljševanje stavbne dediščine v starem mestnem jedru Maribora. Ravnanje Zavoda je arbitrarno, saj na eni strani vztraja, da je pogled na Loretansko kapelo in baročno stopnišče gradu okrnjen, ker ni mogoč iz Grajskega trga (ker itak velja le v primeru, če se pogleda dobesedno z vogala stavbe Kavarna Astoria), spregleda pa dejstvo, da je na Trgu svobode lociran gostinski lokal, ki deluje neposredno pred grajskim zidom v potegu več kot 100 m2, ki s senčniki in postavljeno gostinsko opremo dejansko zakriva neposredni pogled na grad in spremljajoče objekte. Čeprav bi bil že Zavod v izpodbijani odločbi dolžan obrazložiti, v čem je skažen izgled kulturnega spomenika, pa je to storila šele tožena stranka v odgovoru na tožbo, kar predstavlja nedovoljeno tožbeno novost (52. člen ZUS-1). Predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev izdaje kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za postavitev letnega vrta za kadilce ob kavarni Astoria (v Mariboru) na vzhodni strani objekta, torej v Grajski ulici. Kot je razvidno iz dokumentacije in navedb strank, sporen letni vrt že dalj časa stoji in je sestavljen iz stopničasto izvedenega kovinsko-lesenega podesta s streho, na katerem stoji gostinska oprema- mize, stoli, ipd.. Postavitvi letnega vrta na južni strani objekta Zavod ne nasprotuje (izdal je soglasje), prav tako iz navedb tožene stranke izhaja, da ne nasprotuje niti vrtu na severni strani lokala Astoria.

V 28. členu ZVKD-1 (kulturnovarstveno soglasje za posege) je v zvezi z obravnavano problematiko določeno, da je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje med drugim tudi za (kakršnekoli) posege v spomenik, njegovo vplivno območje (če to obveznost določa akt o razglasitvi), posege v varstvena območja dediščine, itd.. Kulturnovarstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, se izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja je treba pretehtati razloge za poseg in razloge za ohranitev dediščine v obstoječi obliki. V prid odobritve posega je posebej treba šteti okoliščino, če predlagani posegi omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine. V 29. členu (kulturnovarstveni pogoji) pa je določeno, da je treba (od Zavoda) pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja pridobiti kulturnovarstvene pogoje, s katerimi Zavod določi zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija, potrebna za izvedbo posegov.

Po 5. členu Odloka o razglasitvi je v najožjem oz. najstarejšem delu mestnega jedra predpisan najstrožji varstveni režim. Na tem območju mora vsaka dovoljenja dejavnost služiti varstvu, po potrebi pa tudi konzervaciji ter restavraciji spomeniških sestavin območja. Po 17. členu Odloka o PUP lahko gostinski lokali v pritličju v peš coni uporabljajo del uličnega prostora pred lokalom za postavitev mobilne opreme, ki ne sme ovirati peš prometa in dostave. Za sončno zaščito se lahko uporabljajo montažni senčniki.

Za presojo (sodišča) v obravnavani zadevi je bistvena ugotovitev, da je Zavod, glede na citirane in druge določbe ZVKD-1, Odloka o PUP, Odloka o razglasitvi, pa tudi določbe ZGO-1, pristojen odločati o izdaji kulturnovarstvenih pogojev (in soglasja) za vse posege v območju starega Mestnega jedra Maribora, kjer se sporna lokacija tudi nahaja. Tožbeni ugovori, ki Zavodu to pristojnost odrekajo, so glede na navedene predpise, neutemeljeni. Ne glede na to, ali je za obravnavani poseg (letni vrt) po predpisih, ki urejajo graditev objektov, potrebno pridobiti gradbeno ali kakšno drugo ustrezno upravno dovoljenje, pa je zanj, ker se nahaja v območju spomeniško zaščitenega starega mestnega jedra Maribora, na podlagi 28. člena ZVKD-1, potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje.

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da je Zavod, glede na navedene predpise, upravičen pri svoji presoji posega v kulturni spomenik upoštevati tudi vizualen vtis za dojemanje kulturnega spomenika kot enega pomembnejših elementov prezentacije kulturnega spomenika. V 7. členu Odloka o PUP je v zvezi s tem določeno, da je potrebno (med drugim) ohranjati in varovati tipično gradbeno strukturo, mestne ambiente, merilo uličnih prostorov in trgov. Drugostopni organ v zvezi s tem navaja, da se z umestitvijo spornih podestov korenito posega v avtentično pojavno podobo ulice, trga in mestnega jedra, spremeni se merilo uličnega prostora, sporna terasa pa tudi pretežno zapira (Grajsko) ulico.

Upoštevaje navedeno, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je Zavod z izpodbijano odločbo prekoračil svoja pooblastila, ker je odločitev brez ustrezne pravne podlage sprejel po prostem preudarku, katerega niti ni argumentirano obrazložil. Z doslej povzeto utemeljitvijo obeh upravnih organov, ki jo je dopolnila še utemeljitev tožene stranke, da je vrt postavljen v Grajsko ulico neposredno ob Loretansko kapelo Mariborskega gradu (ki je eden osrednjih kulturnih spomenikov mestnega jedra), s čimer je (poleg že navedenega) okrnjen tudi pogled na baročno stopnišče in Loretansko kapelo gradu (dva ključna dela gradu) je izpodbijana odločitev vsebinsko zadosti utemeljena. Ker je takšna presoja, glede na izrecne določbe ZVKD-1, v celoti v domeni Zavoda kot pristojne strokovne institucije, je nasprotna trditev (da takega posega ni) neutemeljen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da predstavlja sporen letni vrt premično gostinsko opremo. Ta tožbeni ugovor za odločitev o zadevi, glede na že navedeno, niti ni relevanten, saj se z obravnavano sporno odločitvijo ne odloča o gradbenem dovoljenju ali kakem drugem relevantnem dovoljenju za poseg v prostor, ki ga izdaja za to pristojen upravni organ (upravna enota). Je pa ta ugovor tudi vsebinsko neutemeljen, saj spornega letnega vrta kot celote, vključno stopničasto kovinsko leseno konstrukcijo, na katero je šele postavljena potrebna premična gostinska oprema, očitno ni mogoče šteti za mobilno gostinsko opremo v smislu določb 17. člena Odloka o PUP (dovoljena postavitev mobilne opreme z montažnimi senčniki). Tožnica ne trdi, da bi se predmetni letni vrt (ki kot rečeno že stoji) po izteku obratovalnega časa odstranil in se drugi dan na novo postavil, niti da je to načrtovano ali mogoče. Glede na doslej navedeno je neutemeljen oz. za odločitev ni relevanten tožbeni ugovor, da ima tožnica za postavitev spornega letnega vrta v Grajski ulici dovoljenje Mestne občine Maribor (z dne 1. 6. 2006) in z njo sklenjeno tudi najemno pogodbo, saj je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu zgolj izpodbijana odločba, s katero je prvostopni organ, v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, zavrnil izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Sicer pa je tožnica tožbi priložila le prvo stran navedenega „dovoljenja“, iz katere seveda ni mogoče ničesar sklepati o dovoljenju kot celoti (kar pa glede na navedeno itak ni bistveno).

Prav tako je neutemeljeno tožničino sklicevanje na neenako obravnavanje glede na gostinsko opremo, ki stoji na Trgu svobode, saj gre v navedenem primeru za povsem drugačno dejansko in pravno situacijo, ki z izpodbijano odločitvijo v ničemer ni primerljiva.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da predstavlja vsebina odgovora tožene stranke glede razlogov za zavrnitev izdaje kulturnovarstvenih pogojev, nedovoljeno tožbeno novost po 52. členu ZUS-1, saj se navedena zakonska določba nanaša na tožbene navedbe in ugovore, ne pa na pojasnila v odgovoru tožene stranke.

V ostalem se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje še na razloge obeh upravnih organov in tožene stranke, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožničinemu predlogu za odločanje na glavni obravnavi sodišče ni sledilo, ker je presodilo, da so podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1. Čeprav je dejansko stanje med strankami sporno, pa dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, za odločitev, glede na doslej navedeno, ne morejo biti relevantna (2. alineja 2. odstavka 59. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kjer je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.