Jedro

Če se materialnopravni predpis (med katere sodi tudi opredelitev pojma voznika začetnika) kasneje spremeni, ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrškov ni več veljal, saj zakon izjemo od pravila, da se uporabi predpis, ki je veljal v času storitve, zahteva le takrat, ko se predpis spremeni po storitvi prekrška in ko je spremenjeni predpis milejši.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijanim sklepom prekršena določba drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sklepom z dne 6.2.2007 N.N. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kategorij B, G in H, Višje sodišče v Ljubljani pa je z izpodbijanim sklepom z dne 5.3.2007 ob reševanju pritožbe storilca sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izreklo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Povzema določbi 59. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS, št. 30/98 s spremembami – v nadaljevanju ZVCP) in 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 (Ur.l. RS, št. 83/2004 s spremembami) glede opredelitve pojma voznika začetnika. Trdi, da je po določbah ZVCP-1 voznik začetnik tudi tisti voznik, mu je ta status začel teči po določbah ZVCP, pa ob začetku uporabe ZVCP-1 (t.j. 1.1.2005) še ni bil star 21 let ali še ni poteklo dve leti od pridobitve vozniškega dovoljenja in da se zato zanj uporabljajo vse zakonske določbe, ki veljajo za voznike začetnike, npr. četrti odstavek 235. člena ZVCP-1. Navaja, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa (sodne prakse), da ni mogoče šteti za voznika začetnika tistega storilca, ki je vozniško dovoljenje pridobil pred uveljavitvijo ZVCP-1, od pridobitve vozniškega dovoljenja do storitve prekrška, s katerim je dosegel ali presegel 7 kazenskih točk, pa je preteklo več kot dve leti, čeprav ob storitvi prekrška še ni dopolnil 21 let. Pri statusu voznika začetnika potrditvi zahteve ne gre za pridobljene (pričakovane) pravice, zato se po pravilu o časovni veljavnosti materialnopravnih določb presoja glede na datum storitve prekrška oziroma prekrškov, ki sta bila v obravnavani zadevi storjena dne 23.2.2006 oziroma dne 19.8.2006. Navaja, da za drugačno razlago tudi ni podlage v prehodnih določbah ZVCP-1, saj veljavnost in uporaba 23. člena ZVCP-1 nista omejeni glede začetka teka ali izteka roka za voznika začetnika po prejšnjem zakonu, ki je bil z novim razveljavljen (prvi odstavek 269. in 270. člen ZVCP-1). Zahteva pri tem uveljavlja kršitev materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena ZP-1, to je da je bil glede opredelitve voznika začetnika uporabljen materialni predpis (59. točka prvega odstavka 19. člena ZVCP), ki se ne bi smel uporabiti, temveč bi se morala uporabiti v času storitve prekrškov veljavna 66. točka 23. člena ZVCP-1. Zahteva poleg tega trdi, da je posledica uporabe napačnega predpisa v tem, da je bila z odločitvijo sodišča o sankciji prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1), ker je bil izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja glede na določbo četrtega odstavka 22. člena ZP-1 v povezavi s četrtim odstavkom 235. člena ZVCP-1 obligatoren. Vrhovni državni tožilec izpodbijanemu sklepu očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče druge stopnje najprej navaja, da se status voznika začetnika presoja glede na datum storitve prekrška, vendar nato z obrazložitvijo, da se za storilca, ki je vozniško dovoljenje pridobil pred 1.1.2005 (to je pred začetkom uporabe ZVCP-1) ne uporabljajo določbe ZVCP-1 in ZP-1, temu stališču ne sledi in ne navede po katerem predpisu naj bi se status storilca presojal. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen zakon.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. N.N. je bila s pravnomočnim plačilnim nalogom Postaje prometne policije K. z dne 19.8.2006, za prekršek po tretjem odstavku 38. člena ZVCP-1, storjen dne 19.8.2006, izrečena stranska sankcija 4 kazenske točke v cestnem prometu. Poleg tega je bila storilcu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.6.2006, za prekršek po D točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, storjen dne 23.2.2006, izrečena stranska sankcija 5 kazenskih točk v cestnem prometu. N.N. je bil rojen dne 25.12.1985, vozniško dovoljenje pa je pridobil dne 26.3.2004. 5. Ob teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje v postopku po 202.a členu ZP-1 zaključilo, da je N.N. v predpisanem obdobju presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu in mu kot vozniku začetniku izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (četrti odstavek 22. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZVCP-1). Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe storilca ugotovilo, da je bilo N.N. vozniško dovoljenje izdano dne 26.3.2004, torej pred začetkom uporabe ZVCP-1 (1.1.2005) in se postavilo na stališče, da se zato zanj določbe ZVCP-1 in ZP-1 o vozniku začetniku ne uporabljajo. Ob ugotovitvi, da je v času storitve drugega prekrška dne 19.8.2006 že preteklo dve leti od pridobitve vozniškega dovoljenja, je sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izreklo. Vrhovni državni tožilec trdi, da je višje sodišče pri tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker za povzeto stališče ni navedlo zakonske podlage. Vendar pa je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dovolj jasno, da je po stališču sodišča druge stopnje treba v konkretni zadevi za presojo statusa storilca (voznika začetnika), uporabiti določbe zakona, ki je veljal v času pridobitve vozniškega dovoljenja, to je zlasti 59. točko 19. člena ZVCP, v skladu s katero je voznik začetnik vsak voznik z vozniškim dovoljenjem za vožnjo motornih vozil do dopolnjenega 18. leta starosti in voznik v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 zato ni utemeljen.

6. Pravilna pa je trditev zahteve, da je zgoraj povzeto stališče sodišča druge stopnje napačno. Drugače kot Kazenski zakonik, ki v prvem odstavku 3. člena jasno določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, ZP-1 takšne izrecne določbe ne vsebuje, vendar pa enako pravilo glede časovne veljavnosti zakona, ki temelji na drugem odstavku 28. člena Ustave Republike Slovenije (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) pomensko izhaja iz drugega odstavka 2. člena ZP-1. Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe Zakona o prekrških ali predpis, ki določa prekršek, se po tej določbi uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Iz povzete določbe je jasno, da se v primeru, če se materialne določbe (med katere sodi tudi opredelitev pojma voznika začetnika) kasneje ne spremenijo, uporabi določba, ki je veljala v času storitve prekrška.

7. Vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da je N.N. oba prekrška, zaradi katerih mu je bila izrečena stranska sankcija kazenskih točk, storil v času veljavnosti ZVCP-1, to je 23.2.2006 oziroma 19.8.2006. Zahteva ima zato prav, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje, da se za voznike, ki so vozniško dovoljenje pridobili pred začetkom uporabe ZVCP-1 in ZP-1, to je pred 1.1.2005, ne uporablja materialnopravna določba, ki opredeljuje pojem voznika začetnika, to je 66. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1. Ta med drugim določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in voznik motornega vozila v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini. Res je sicer, da bi storilec glede na določbo 59. točke prvega odstavka 19. člena ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štel za voznika začetnika le dve leti po pridobitvi vozniškega dovoljenja (to je do 26.3.2006), medtem ko ima v skladu s 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, to je do 25.12.2006. Vendar pa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrškov ni več veljal, saj zakon izjemo od pravila, da se uporabi predpis, ki je veljal v času storitve, zahteva le takrat, ko se predpis spremeni po storitvi prekrška in ko je spremenjeni predpis milejši. Kot pravilno trdi vrhovni državni tožilec, ZVCP v času storitve prekrškov glede na določbo prvega odstavka 269. člena ZVCP-1 ni več veljal oziroma se ni več uporabljal (drugi odstavek 269. člena ZVCP-1), v prehodnih določbah ZVCP-1 pa izjeme glede opredelitve pojmov iz 19. člena ZVCP niso določene. Glede na dejstvo, da je N.N. oba prekrška storil v času veljavnosti in uporabe ZVCP-1, je njegov status (voznika začetnika) treba presojati po 66. točki prvega odstavka 23. člena ZVCP-1, ki se v času od storitve prekrškov do pravnomočnosti izpodbijanega sklepa ni spreminjala. Očitek zahteve glede kršitve materialnih določb zakona iz 4. točke 156. člena ZP-1 je glede na navedeno utemeljen. Enako velja glede očitka kršitve materialnih določb zakona iz 5. točke 156. člena ZP-1, ki sicer predstavlja le posledico napačnega stališča sodišča druge stopnje glede pravil o časovni veljavnosti zakona (66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1).

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je bil z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani na zgoraj opisani način prekršen drugi odstavek 2. člena ZP-1. V skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bila navedena določba prekršena in pri tem ni poseglo v izpodbijani pravnomočni sklep, saj je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca.