Jedro

ZStk ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti, kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči in delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu. Vrhovno sodišče RS je sicer res že zavzelo stališče, da mora zakonska ureditev prestati test sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti stavka nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine oziroma svoboda gospodarske pobude, ob tem pa je navedlo tudi, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo, ter poudarilo, da to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega v lastnino delodajalca, kot v njegovo gospodarsko pobudo. Pravica do stavke pomeni legalizacijo tiste škode, ki izvira iz odklonitve oziroma neizvajanja dela. Stavka ni prenehanje dela delavcev, temveč je sredstvo za dosego določenega cilja (ekonomske in socialne pravice in interesi iz dela).

ZStk v 4. čl. določa, da stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo od dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor. Začasna prekinitev stavke je bila le ponudba delodajalcem, da so se dogovarjali o stavkovnih zahtevah. Delavci so namreč pričeli z delom, pri čemer je bil v nadaljevanju sklenjen sporazum, iz katerega izhaja, da bosta reprezentativna sindikata takoj po podpisu sporazuma zamrznila stavkovne aktivnosti in prenehala s stavko in da najkasneje do določenega datuma ne bosta pričela izvajati novih stavkovnih aktivnosti z vsebinsko istimi zahtevki. Če štejemo, da sporazum ni bil sklenjen, ker ga lahko sklenejo samo stranke, ki se pogajajo, ne pa ena stranka, je stavka formalno še trajala, in je bila zaključena šele z dnem, ko je bil sklenjen sporazum o zaključku stavke. Zato stavka iz navedenega razloga ni nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog predlagatelja: „1. Ugotovi se nezakonitost stavke, ki so jo napovedali reprezentativni sindikati A. Enota A., A. Enota B., C. – Enota A. in Sindikat D. dne 19. 4. 2012 in izvedene od 25. 4. 2012 s strani nasprotnih udeležencev.“ Predlagatelj je dolžan nasprotnima udeležencema povrniti stroške postopka v višini 2.453,64 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo.

Predlagatelj je dolžan nasprotnima udeležencema povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.815,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi nezakonitost stavke, ki so jo napovedali reprezentativni sindikati A. Enota A., A. Enota B., C. – Enota A. in Sindikat D. dne 19. 4. 2012 in izvedene od 25. 4. 2012 s strani nasprotnih udeležencev (I. točka izreka). Odločilo je, da sta nasprotna udeleženca dolžna predlagatelju povrniti njegove stroške postopka v višini 1.623,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Nasprotna udeleženca vlagata pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in navajata, da je odločitev sodišča rezultat zmotne uporabe materialnega prava. Res je sicer, da zakon enostranske omilitve stavke ne ureja, vendar to še ne pomeni, da zgolj zaradi tega ni mogoče omilitve stavke podrediti zakonski določbi, ki govori o njenem prenehanju. Stavkovni odbor je s sklepom o omilitvi dne 9. 5. 2012 stavke ni zaključil, zamrznil ali kako drugače prekinil, pač pa je potem, ko je spoznal, da bo tudi na način, ki bo za delodajalca manj boleč, še vedno lahko dosegel izpolnitev stavkovnih zahtev. Predlagatelja sta si prizadevala najti rešitev tako, da bi delodajalcu nastala čim manjša škoda. Dne 9. 5. 2012 sta sprejela odločitev, da se stavkovne aktivnosti izvajajo v drugačnih, za delodajalca „manj bolečih“ intervalih. Njihova odločitev je bila na strani delodajalca sprejeta z odobritvijo (izpoved prokuristke) in je doprinesla k temu, da so se lahko v bolj sproščenem ozračju že dan kasneje pri stavkovnih pogajanjih pogovarjali in je bil dejansko tudi dosežen ustni sporazum o stavkovnih zahtevah. Stavka je torej ne glede na sklep o omilitvi trajala vse do sklenitve sporazuma 18. 5. 2012 in torej tega dne ni bila prekinjena, ne zamrznjena in ne ustavljena. To dejstvo med strankama tudi nikoli ni bilo sporno (2. odstavek 3. člena sporazum o zaključku stavke). Tako dejanske predpostavke, ki bi narekovale uporabo abstraktnega pravila o prenehanju stavke, v konkretnem primeru niso podane. Tako je napačno stališče sodišča ob sklicevanju na 6. člen Zakona o stavki in se sodišče zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2003. Pravica do stavke je ustavna pravica, ki je lahko omejena samo z zakonom in zato je nezakonitost stavke možno ugotoviti samo, če je izvedena v nasprotju z zakonskimi normami. Stavkajoči niso kršili stavkovnih pravil, saj iz njih izrecno ne izhaja v kakšnih intervalih naj bi se stavka po 28. 4. 2012 nadaljevala. Šlo je za stavkovna pogajanja, ki so dinamičen proces, ki tudi terja različne rešitve v smislu vestnih in poštenih pogajanj. Tako je sodišče v konkretnem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. Stavka je proces, ki poteka v krajšem ali daljšem časovnem obdobju. Zato je mogoče, da je stavka že od samega začetka nezakonita (kršitev materialnega pogoja za njeno zakonitost iz 1. člena, kršitev formalnih pogojev za njeno zakonitost iz 2. in 3. člena) ali pa postane nezakonita šele v določeni fazi njenega poteka. Če pride do prve nezakonitosti šele med izvajanjem, je takšna stavka nezakonita šele od tega trenutka dalje (sodba opr. št. VIII Ips 222/2005). Udeleženca priglašata pritožbene stroške postopka.

Predlagatelj podaja odgovor na pritožbo in pritožbenim razlogom nasprotuje v celoti, saj so po njegovem mnenju neutemeljeni, izpodbijana odločitev sodišča pa je zakonita in pravilna. Nepravilno je pritožbeno stališče glede enostranske omilitve stavke in spremembe stavkovnega režima. Zakon o stavki enostranske omilitve ne ureja. Vrhovno sodišče RS je pri svoji odločitvi izhajalo iz načela sorazmernosti. Tako je stavko zaradi pogajanj mogoče sporazumno prekiniti (zamrzniti), ni pa dovoljeno stavke prekinjati brez medsebojnega sporazuma oziroma enostransko. Organizator ima torej edino možnost stavko končati in jo znova začeti. Sprememba napovedanih stavkovnih aktivnosti mora biti dogovorjena sporazumno in se mora s tem strinjati tudi delodajalec. Sodišče se je pravilno sklicevalo na prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 222/2005 in VIII Ips 48/2003. Glede nesorazmernosti stavke navaja, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo. Glede odstopa dveh organizatorjev in dveh članov stavkovnega odbora, stavkovni odbor ni mogel biti sklepčen, ker ni bila navzoča večina (več kot 50 % članov). Glede stavkovnih zadev je sodišče štelo, da program presežnih delavcev ni bil del stavkovnih zahtev. Udeleženca sta vztrajala pri stavki in izrabila specifične interese za neizvedbo programa razreševanja presežnih delavcev. Stavkajoči so se v stavko vmešali z razlogi, ki se nanašajo na program presežnih delavcev. Tudi iz tega razloga je stavka nezakonita, saj so nasprotni udeleženci kršili določbo 4. odstavka 2. člena ZStk. Predlagatelj priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili predlagatelj in nasprotna udeleženca ter po zaslišanju predsednika uprave predlagatelja A.A., prokuristke B.B., predsednikov nasprotnih udeležencev C.C. in D.D., članov stavkovnega odbora E.E. in F.F., krupjeja G.G. in H.H. ter direktorja igralnice I.I. odločilo, da je predlog, da se ugotovi nezakonitost stavke utemeljen.

Nasprotna udeleženca izpodbijata sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o stavki (Ur. l. RS, št. 23/91 – ZStk) v 1. členu določa, da je stavka organizirana prekinitev dela za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela, pri čemer se skladno z določili 2. člena ZStk stavka lahko organizira v podjetju, drugi pravni osebi, del organizacije, pri delodajalcu, v panogi, dejavnosti ali kot splošna stavka. S sklepom o začetku stavke se določijo stavkovne zahteve, čas ko se stavka začne, kraj zbiranja udeležencev stavke, oblike pa tudi organ (stavkovni odbor), ki zastopa interese delavcev in v njihovem imenu vodi stavko, kot to določa 4. člen ZStk. Stavkovni odbor mora napovedati stavko najpozneje 5 dni pred dnevom, določenem za njen začetek, tako, da pošlje sklep o začetku stavke organu upravljanja in poslovodnemu organu, organizaciji oziroma delodajalcu.

Glede stavkovnih zahtev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so stavkovne zahteve iz napovedi stavke z dne 19. 4. 2012 zakonite, pri čemer se stavkovne zahteve nanašajo na izplačilo plače za mesec marec 2012, izplačilo razlike plače za mesec junij 2009 v višini 15 %, ter regres za letni dopust za leto 2011 in razliko regresa za leto 2010, torej gre za uresničevanje ekonomskih pravic in interesov iz dela delavcev. Pravica do stavke je sicer ustavna pravica (77. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem.), konkretizirana pa je v ZStk. ZStk v 1. členu določa, da je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela delavcev, pri čemer so plače in regres ekonomske pravice. ZStk ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti, kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči in delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu. Vrhovno sodišče RS je sicer res v zadevi opr. št. VIII Ips 222/2005 z dne 31. 1. 2006 navedlo, da mora zakonska ureditev prestati test sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti stavka nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine oziroma svoboda gospodarske pobude, ob tem pa je navedlo tudi, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo, ob tem je poudarilo, da to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega v lastnino delodajalca, kot v njegovo gospodarsko pobudo. Pravica do stavke pomeni namreč legalizacijo tiste škode, ki izvira iz odklonitve oziroma neizvajanja dela. Stavka ni prenehanje dela delavcev, temveč je sredstvo za dosego določenega cilja (ekonomske in socialne pravice in interesi iz dela).

Predlagatelj je v predlogu uveljavljal tudi ugovor glede sestave stavkovnega odbora na podlagi določil 2. člena ZStk, pri čemer je sodišče ugotovilo, da so sklep o začetku stavke sprejeli reprezentativni sindikati organizirani pri predlagatelju, imenovali so stavkovni odbor, ki je bil sestavljen iz predsednikov sindikatov, ki so stavko napovedali. Iz stavkovnih pravil pa tudi izhaja, da člani stavkovnega odbora sprejemajo veljavne odločitve z večino glasov navzočih članov stavkovnega odbora, pri čemer v primeru enakega števila nasprotujočih si glasov, prevlada glas predsednika stavkovnega odbora. Odločitve sprejemajo na seji. Stavkovni odbor je na prvih pogajanjih izjavil, da dva sindikata ne bosta pričela s stavkovnimi aktivnostmi, če bo plača za mesec marec izplačana do naslednjega dne. Dva sindikata v stavki nista sodelovala, nasprotna udeleženca v tem kolektivnem sporu pa sta pričela s stavko. Zaradi pravila o odločanju z večino glasov navzočih članov stavkovnega odbora in s pravilom prevladujočega glasu predsednika, so bile odločitve stavkovnega odbora sprejete zakonito.

Sodišče je preverjalo, ali je stavkovni odbor in delavci, ki so sodelovali v stavki organizirali stavko in jo vodili na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja in omogoča nadaljevanje dela po končani stavki, ter ali stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki niso delavcev, ki ne sodelujejo, preprečevali, da bi delali, kot to določa 5. člen ZStk. Sodišče je po izvedenih dokazih z zaslišanjem prič ugotovilo, da delavci niso bili ovirani, pri čemer je prišlo le do manjšega incidenta enega od stavkajočih, ki je odrinil in iztrgal list, ki je bil obešen na oglasni deski v prostoru za počitek med delovnim časom. Dogodek ni bil povezan v stavko, temveč s siceršnjimi psihičnimi težavami povzročitelja, pri čemer se je povzročitelj G.G. fizično lotil že predhodno v decembru 2011. Predlagatelj je v postopku navajal, da so bile stavkovne zahteve nasprotnih udeležencev fiktivne, kar je sodišče v postopku tudi ugotavljalo. Ugotovilo je, da je predsednik uprave nasprotoval povezovanju stavke z izvedbo programa ugotavljanja presežnih delavcev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so peta in šesta pogajanja potekala, ne da bi se pogovarjali o programu presežnih delavcev, priča D.D. pa je tudi povedal, da je bil program omenjen reševanje presežnih delavcev omenjen zgolj v okviru alternativnega predloga sporazuma, naj predlagatelj počaka s programom, dokler se ne izplača regresa. Zato tudi očitek fiktivnosti bil ugotovljen.

Sodišče je svojo odločitev o nezakonitosti stavke sprejelo iz razloga, ker je štelo, da na podlagi 6. člena ZStk stavka preneha s sporazum subjektov, ki so sprejeli sklep o stavki in organu, ki jim je bil ta sklep poslan ali s sklepom sindikata, ki je sprejel sklep o začetku stavke. Navedlo je tudi sicer pravilno stališče, da zakon ne ureja enostranske omilitve ali omejitve stavke, pri čemer je ugotovilo, da se delavci niso držali časovnih okvirov stavke, pri čemer se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 48/2003 z dne 20. 6. 2003. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi izhajalo iz 4. člena ZStk, da je potrebno ves čas poskušati sporazumno rešiti spor, zaradi česar „bi bilo pravilno, čeprav zakon tega ne predpisuje izrecno, da je dovoljeno zaradi pogajanj stavko tudi sporazumno prekiniti (zamrzniti). Sporazum pomeni, da obe stranki soglašata s tem, da se med prekinitvijo stavke delo opravlja pod normalnimi pogoji, zato morata biti ves čas v neposrednem stiku in dogovoru, ker drugače ni mogoče organizirati tekočega in predvsem za vse zaposlene varnega dela. Zato stavke tudi ni mogoče brez medsebojnega sporazuma enostransko prekiniti. Enostransko je možno samo prenehanje stavke, tako da mora pri nadaljevanju (ponovnem organiziranju) stavke tisti, ki stavko organizira, sprejeti vse ustrezne sklepe za nadaljevanje in nadaljevanje tudi pravočasno napovedati“. Ob navedenem je sledil zaključek, da „v konkretni zadevi enostranska prekinitev stavka ni bila v skladu z veljavnimi predpisi, kar pomeni, da je stavka trajala tudi v času enostranske zamrznitve stavke in da je bila zaradi navedenih razlogov tudi v tem času nezakonita“. Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne gre za primera, ki bi bila med sabo primerljiva, saj 4. člen ZStk določa, da stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo od dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor. Ta začasna prekinitev stavke je bila le nekakšna ponudba delodajalcem, da so se dogovarjali o stavkovnih zahtevah. Delavci so namreč 8. 5. 2012 pričeli z delom, pri čemer je bil v nadaljevanju sklenjen sporazum dne 18. 5. 2012 iz katerega izhaja, da bosta reprezentativna sindikata takoj po podpisu sporazuma zamrznila stavkovne aktivnosti in prenehala s stavko in da najkasneje do 13. 8. 2012 ne bosta pričela izvajati novih stavkovnih aktivnosti z vsebinsko istimi zahtevki (3. točka sporazuma), kar med udeleženci niti ni bilo sporno. Če torej štejemo, da sporazum ni bil sklenjen, ker ga seveda lahko sklenejo samo stranke, ki se pogajajo ne pa ena stranka, je torej v času od 8. 5. 2012 stavka formalno še trajala, kar pomeni, da se je zaključila šele z dnem 18. 5. 2012 in torej iz navedenega razloga ni nezakonita, kot je to štelo sodišče prve stopnje.

Res je sicer, da mora biti celoten potek stavke jasno določen in pregleden, zlasti da se zagotavljajo dolžnosti iz 1. odstavka 5. člena ZStk, torej da se ne ogroža varnost in zdravje ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki, vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določila 1. odstavka 4. člena ZStk, ki določajo, da mora stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, od napovedi in med njo, poskusiti sporazumno rešiti spor. Dejstvo, da so delavci pričeli z nemotenim delom na svojih delovnih mestih dne 8. 5. 2012, je lahko le pripomoglo k temu, pri čemer je bila dejansko stavka 18. 5. 2012 tudi dejansko končana, kot to izhaja iz 2. odstavka 3. člena sporazuma o zaključku stavka z dne 18. 5. 2012. ZStk tudi ne daje podlage za zaključek, da bi moral organizator stavke ali stavkovno odbor “jasno in pregledno določiti celoten potek stavke“, kar je v konkretnem primeru celo nemogoče, saj naj bi stavka trajala celo – do izpolnitve zahtev. To bi predstavljalo prekomeren poseg v pravico do stavke, saj si morajo udeleženci stavke ves čas prizadevati za sporazumno rešitev spora in je torej potrebno omogočiti določeno fleksibilnost. Ob navedenem je tako tudi brezpredmeten pritožbeni ugovor, da je bila predmetna stavka nezakonita lahko šele od 9. 5. 2012. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ob sicer ugotovljenem dejanskem stanju, kar sicer ni bilo pod pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnih udeležencev ugodilo in zavrnilo predlog predlagatelja o nezakonitosti stavke.

Pritožbeno sodišče je odločalo o stroških postopka na podlagi 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Predlagatelj v postopku ni uspel, torej je dolžan povrniti stroške postopka nasprotnima udeležencema. Sodišče je nasprotnima udeležencema priznalo nagrado za postopek po 13. členu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) od vrednosti nagrade v razponu tar. št. 3420 v višini 750,00 EUR, tar. št. 1200 dodatek za drugo stranko 225,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3421 v višini 562,50 EUR, dodatek za drugo stranko 187,50 EUR, tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kilometrino v višini 299,70 EUR, 20 % DDV. Tako potrebni stroški znašajo 2.453,64 EUR. Predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

Predlagatelj je dolžan nasprotnima udeležencema povrniti stroške pritožbenega postopka po tar. št. 3210 v višini 1.200,00 EUR, nagrada za drugo stranko 292,50 EUR, tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.815,00 EUR. Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.