Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil tožničin zahtevek za ugotovitev služnostne pravice hoje, „živinogonje“ in vožnje z vsemi vozili po obstoječih dveh poteh na zemljišču načrtovane gradnje pravnomočno zavrnjen. To pomeni, da tožnica zatrjevane pravice ni izkazala, zato z gradnjo v njo ne more biti poseženo. Celo v primeru, da bi bil izid sodnega postopka zanjo pozitiven, bi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi načrtovani objekt posegal v izvrševanje služnostne pravice (jo oviral ali preprečeval).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila rušitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnjo nove na zemljišču parc. št. 108.S k.o. ... pod v nadaljevanju navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da je v postopku kot stranska udeleženka sodelovala tudi tožnica, ki je lastnica zemljišča parc. št. *107 k.o. ... Zatrjevala je, da po zemljiščih gradnje potekata dve dovozni poti, po katerih dostopa do svojih objektov. S tem v zvezi je upravni organ ugotovil, da je Okrajno sodišče v Kočevju s sodbo P 14/2011 z dne 30. 5. 2013 pravnomočno zavrnilo njeno zahtevo za ugotovitev obstoja služnosti na zemljišču posega. Zato ni bilo ovire za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil (1. točka izreka), prav tako tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka). Med drugim je poudaril, da je omenjena sodba o neobstoju služnostne pravice pravnomočna, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 2785/2013 z dne 2. 4. 2014 tožničino pritožbo zavrnilo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je vložila predlog za dopustitev revizije zoper neugodno pravnomočno sodno odločbo glede služnostne pravice, kar pomeni, da se lahko odločitev sodišča o tem vprašanju spremeni. Zaključek upravnega organa, da tožnica nima služnostne pravice, ki bi omejevala pravico graditi, je preuranjen in napačen. Posledično je napačna tudi odločitev v drugostopenjski odločbi o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zavrne njegovo izdajo, odpravi pa naj tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe in ji prizna povrnitev stroškov pritožbenega postopka v priglašeni višini. Podrejeno predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano gradbeno dovoljenje in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe ter zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). To pomeni, da mora imeti investitor na nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na njej, kar v primeru, če pravica ni vpisana v zemljiško knjigo, dokazuje z listinami, naštetimi v prvem odstavku 56. člena ZGO-1. Ker je pravica lahko omejena s pravicami drugih, mora organ preveriti, ali pravica graditi v tem pogledu ni omejena (npr. s služnostno pravico na delu zemljišča, na katerem se načrtuje gradnja). To pa od stranke, ki iz tega razloga nasprotuje gradnji, terja, da za svoje trditve predloži dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1), v konkretnem primeru torej dokaze o obstoju služnostne pravice.

V zadevi ni sporno, da je bil tožničin zahtevek za ugotovitev služnostne pravice hoje, „živinogonje“ in vožnje z vsemi vozili po obstoječih dveh poteh na zemljišču načrtovane gradnje pravnomočno zavrnjen. To pomeni, da tožnica zatrjevane pravice ni izkazala, zato z gradnjo v njo ne more biti poseženo. Celo v primeru, da bi bil izid sodnega postopka zanjo pozitiven, bi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi načrtovani objekt posegal v izvrševanje služnostne pravice (jo oviral ali preprečeval). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa tožnica v postopku tovrstnih ovir ni zatrjevala, saj je njen pooblaščenec izrazil željo, da se novi objekt zgradi na točno določeni lokaciji (v sredini sedanje hiše) zato, da bi se s tem izboljšala dostopnost do tožničinih objektov, ne pa zato, ker služnosti zaradi gradnje ne bi mogla izvrševati. Glede na navedeno je samo zase nepomembno, da je tožnica v omenjenem civilnem sodnem postopku vložila še predlog za dopustitev revizije.

Za odločitev v tej zadevi pa so neupoštevne tudi navedbe, s katerimi tožnica oporeka odločitvam pravdnih sodišč na prvi in drugi stopnji. Sodbi namreč nista predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, ampak je to le dokončen upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tega posega pa, kot rečeno, tožnica ni izkazala.

Ker tožnica niti z ostalimi tožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve, da na nepremičnini gradnje nima služnostne pravice in se zato sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, je tožbo zoper gradbeno dovoljenje kot neutemeljeno zavrnilo. Posledično je pravilna tudi izpodbijana odločitev o stroških pritožbenega postopka, tožba pa v tem delu neutemeljena.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).