Jedro

Utemeljena je pritožba obdolženca, ki graja kazensko sankcijo, ki mu jo je sodišče prve stopnje izreklo z napadeno sodbo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino, ko je navedlo, da je obdolženi prvi dve kaznivi dejanji storil v času, ko je bil kazenskopravno obravnavan zaradi podobnih kaznivih dejanj, saj tega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Kot obteževalna okoliščina se lahko šteje le pravnomočna sodba, ki je bila obdolžencu izrečena pred storitvijo kaznivih dejanj, kar je v obravnavanem primeru bilo le pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti na škodo M.K., katerega je dejansko storil v preizkusni dobi. Navedeno pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vendar pa je tej okoliščini dalo preveliko težo, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo obdolženčevo težko zdravstveno stanje, kot to izhaja iz zdravniške dokumentacije, na katero se obdolženi sklicuje tudi v pritožbi. Obdolženi je invalidski upokojenec, skrbi pa tudi za nedoletnega otroka, kar ni za spregledati, kljub temu, da ga je v obravnavani zadevi ogrožal. Glede na navedeno, po oceni pritožbenega sodišča obstajajo okoliščine, ki omogočajo izrek pogojne obsodbe, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da obdolženi ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, saj je od prvih dveh preteklo že več kot štiri leta. Zato je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, saj je prepričano, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo na obdolženca, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožbi obd. M.K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. M.K. z uporabo člena 50 KZ izreče pogojna obsodba, s katero se mu na prvi stopnji določena enotna kazen 5 (pet) mesecev zapora ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M.K. spoznalo za krivega in sicer pod točko 1 storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora, pod točko 2 storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, za katerega mu je določilo kazen en mesec zapora in pod točko 3 storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za katerega mu je določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, na podlagi teh pa napravljeni ustrezni dejanski in pravni zaključki, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca dodaja: Bistvo pritožbe obdolženega je zanikanje očitanih mu kaznivih dejanj ter zavzemanje za znižanje preživnine, ki jo plačuje za T.K. ter za opravo DNK, ki bi pokazala, da ni T. oče. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Prvotno je potrebno navesti, da preživnina in očetovstvo za oškodovano T.K., na kar se obdolženi sklicuje v pritožbi, ni predmet obravnave te pritožbe, zato bo pritožnik pritožbene navedbe v tej smeri moral uveljavljati v drugih in sicer civilnih postopkih. Glede obravnavanih kaznivih dejanj pa je že sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev očitanih mu kaznivih dejanj, utemeljeno zavrnilo. Dovolj dokazov, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja je sodišče imelo v izpovedbah oškodovank in sicer T. in M.K., ki sta obdolženca ves čas postopka enako obremenjevali. Tako je oškodovanka T.K. povedala, kako jo je obdolženi fizično napadel, ko jo je stiskal za vrat in s hrbtom potisnil ob ograjo ter jo davil, njeno izpovedbo pa sta potrdili tudi priči in sicer M.B., ki je videla kako je obdolženi oškodovanko udaril ter, da je oškodovanka jokala, da je imela oškodovanka na vratu modrico, pa je potrdila tudi priča M.K., ki je še povedala, da je bila oškodovanka po dogodku vznemirjena. Oškodovankina izpovedba pa je potrjena tudi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki je pri oškodovanki ugotovil poškodbe, ki so bile povzročene na način, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi z obravnavanim dejanjem izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz člena 133/II KZ. Zaradi navedenega utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je ta zanikal storitev navedenega kaznivega dejanja. Priča I.M., za katerega obdolženi trdi, da bi lahko potrdil njegov zagovor pa je povedal, da je videl le srečanje med obdolžencem in oškodovanko ter da sta se glasno pogovarjala. Tudi drugo dejanje na škodo T.K. je obdolžencu dokazano z izpovedbo oškodovanke, ki je opisala srečanje z obdolžencem dne 23.09.2004, ko ji je obdolženi govoril, da ni njen oče ter na njo kričal in ji s potegom roke preprečil, da bi odšla, zatem pa jo je tudi žalil, na koncu pa še pljunil proti njej, zaradi česar je bila oškodovanka prestrašena in je tudi jokala. Da je kritičnega dne prišlo do srečanja in prepira med obdolžencem in oškodovanko pa je tudi potrdila priča M.K. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, ko je skušal prepričati, da je navedeni dogodek med njim in oškodovanko T.K. izmišljen. Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je sledilo izpovedbi M.K. glede dejanja, ki ga je obdolženi storil na njeno škodo, saj je tudi priča S.V. povedala, da je obdolženi oškodovanko zmerjal in da je pri tem na kraj dogodka prišla policija. Ker je obdolženi že pred obravnavanim dogodkom oškodovanki M.K. grozil so grožnje, ki jih je kritičnega dne izrekel in sicer, da jo bo ubil, ko jo bo dobil, bilo treba šteti kot resne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja na škodo M.K. Za vsa obdolžencu očitana dejanja pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obdolženčevo kazensko odgovornost, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato obdolženi, ki se v pritožbi sklicuje na svoj zagovor v smeri zanikanja očitanega kaznivega dejanja, ne more biti uspešen.

Glede na zgoraj navedeno se pokaže, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni podan.

Utemeljena pa je pritožba obdolženca, ki graja kazensko sankcijo, ki mu jo je sodišče prve stopnje izreklo z napadeno sodbo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino, ko je navedlo, da je obdolženi prvi dve kaznivi dejanji storil v času, ko je bil kazenskopravno obravnavan zaradi podobnih kaznivih dejanj, saj tega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Kot obteževalna okoliščina se lahko šteje le pravnomočna sodba, ki je bila obdolžencu izrečena pred storitvijo kaznivih dejanj, kar je v obravnavanem primeru bilo le pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti na škodo M.K., katerega je dejansko storil v preizkusni dobi. Navedeno pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vendar pa je tej okoliščini dalo preveliko težo, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo obdolženčevo težko zdravstveno stanje, kot to izhaja iz zdravniške dokumentacije, na katero se obdolženi sklicuje tudi v pritožbi. Obdolženi je invalidski upokojenec, skrbi pa tudi za nedoletnega otroka, kar ni za spregledati, kljub temu, da ga je v obravnavani zadevi ogrožal. Glede na navedeno, po oceni pritožbenega sodišča obstajajo okoliščine, ki omogočajo izrek pogojne obsodbe, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da obdolženi ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, saj je od prvih dveh preteklo že več kot štiri leta. Zato je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, saj je prepričano, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo na obdolženca, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz člena 383 ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394. člena ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je obdolženi s svojo pritožbo delno uspel - drugi odstavek 98. člena ZKP.