Jedro

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe o prevedbi formacijske dolžnosti in naziva je bistveno, kakšen je bil v času prevedbe količnik plačnega razreda, v katerega je bil tožnik razporejen na podlagi pravnomočne odločbe, kakor tudi, na katero formacijsko dolžnost je bil pravnomočno razporejen. Tožena stranka je omenjeno upoštevala, ker tožnika ni razporedila v isto ali nižjo tarifno skupino, pa ni bila dolžna upoštevati števila plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem – nižjem – delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odločba tožene stranke št. 1005-383/2008.3594 z dne 26. 8. 2008 v 1. točki spremeni tako, da se tožnika razporedi v 31. plačilni razred s pripadajočim dodatkom za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako leto delovne dobe ter dodatkom za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let in sicer od 1. 8. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 1. 8. 2008 dalje obračuna bruto razliko v plači, odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo, z upoštevanjem 27. plačilnega razreda ter dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost, oba v višini 0,33 % osnovne plače in plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti z upoštevanjem 31. plačilnega razreda z dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost, oba v višini 0,5 % osnovne plače, z vsemi pripadajočimi davki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila. Odločilo je, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 187,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, zlasti v delu, s katerim tožnik graja nespoštovanje primerljivosti delovnih mest in kršitev načela pravičnosti. Tožnik poudarja, da je bila prevedba sicer izvršena pravilno, vendar pa tožnik ves čas opozarja na anomalije sistema prevedbe v nov plačni sistem. Tožnik je bil z 9. 7. 2006 prerazporejen iz dolžnosti štabnega vodnika na dolžnost višjega štabnega vodnika. Ob tej prerazporeditvi je sicer obdržal isto plačo z upoštevanjem količnika 3,00. Prevedbo tožnika je tožena stranka izvedla ob upoštevanju Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v SV v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/2008, v nadaljevanju uredba). Formacijska dolžnost, ki se opravlja v nazivu višjega štabnega vodnika, je uvrščena v 27. plačni razred, formacijska dolžnost štabnega vodnika pa v 26. plačni razred. Prevedba v nov plačni sistem je za delavce, ki so bili tako kot tožnik v letu 2006 in kasneje prerazporejeni iz dolžnosti štabnega vodnika na dolžnost višjega štabnega vodnika, prinesla neskladje glede primerljivosti delovnih mest in je tožnik v primerjavi s prevedbo delavcev na dolžnosti štabnega vodnika prikrajšan pri plači. Na podlagi 4. člena uredbe se dolžnost štabnega vodnika prevede v 26. plačilni razred brez napredovanj, če k temu prištejemo še dodatne štiri napredovalne razrede, ki jih je tožnik dosegel na dolžnosti štabnega vodnika, bi bil tožnik na tej dolžnosti v nov plačilni sistem preveden v 30. plačilni razred. Tožnik pa je bil zaradi zasedanja dolžnosti višjega štabnega vodnika od 6. 7. 2006 dalje preveden v nov plačni sistem v 27. plačni razred, kar je neustrezno ob upoštevanju primerjave z razvrstitvijo štabnega vodnika, ki je razporejen na nižjo dolžnost. Ob takšni situaciji je utemeljeno stališče tožnika, da bi se mu ob prevedbi morali upoštevati vsi doseženi napredovalni razredi na dolžnosti štabnega vodnika. Tožnik se pri tem sklicuje na določbo 52. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSV, Ur. l. RS, št. 68/2007), ki določa, da se kot delovne izkušnje za podčastniške dolžnosti, za katere se zahteva višja strokovna izobrazba, štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih podčastnik predhodno pridobi z opravljanjem podčastniških dolžnosti z zahtevano srednjo stopnjo izobrazbe. To pa bi pomenilo, da bi se tožniku na dolžnosti višjega podčastnika priznali ob prevedbi vsi doseženi napredovalni razredi na podčastniški dolžnosti štabnega vodnika in bi bil tožnik preveden v 31. plačni razred. Za tožnika je sprejemljiv tudi predlog Ministrstva za javno upravo, razviden iz dopisa z dne 27. 10. 2008, da bi ta problem rešili tako, da bi tožnika prevedli v nov plačni sistem kot štabnega vodnika z upoštevanjem doseženih napredovanj. V tem primeru bi bil tožnik razporejen v 30. plačni razred, kar je še vedno drugače kot v izpodbijani odločbi. Podobna problematika se je pojavila tudi v zdravstvu pri prevajanju diplomiranih medicinskih sester. Tudi v tem primeru je bilo stališče ministrstva za javno upravo takšno, da se delavce na teh delovnih mestih prevaja v nov plačni sistem, kot da bi šlo za delovna mesta višjih medicinskih sester in z upoštevanjem vseh doseženih napredovalnih razredov. Tožnik poudarja, da je pri prevajanju v nov plačni sistem sicer potrebno upoštevati zakonsko dikcijo, ki jo sodišče prve stopnje obsežno navaja, da pa je potrebno upoštevati tudi namen in smisel posamezne zakonske določbe. V kolikor Ministrstvo za javno upravo, kot pristojni resorni organ, samo ugotavlja, da je primer tožnika anomalija v novem plačnem sistemu in samo predlaga rešitev tega problema, potem bi se tudi sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tega problema. Sodišče mora ob zakonitosti upoštevati tudi načelo primerljivosti delovnih mest in morebitno neustrezno in neenakopravno obravnavanje delavcev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z navedbami o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, s katerimi graja nespoštovanje primerljivosti delovnih mest in kršitev načela pravičnosti oziroma neenakopravnega obravnavanja delavcev, pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sicer pa pri vprašanju, ali je tožnik zahtevek utemeljen glede na primerljivost delovnih mest (v konkretnem primeru gre za primerljivost prevedbe v plačne razrede za dolžnosti štabnega vodnika in višjega štabnega vodnika), ne gre za vprašanje razlogov o odločilnih dejstvih, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in za vprašanje pravice do sodnega varstva. V okviru pravice do učinkovitega sodnega varstva ima stranka pravico, da navede vsa dejstva, za katera misli, da so ji v korist in da poda pravna naziranja, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, dolžnost sodišča pa je, da odgovori na pravno relevantna naziranja stranke. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in se je na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe postavilo na povsem jasno stališče, da je zaradi anomalije prehoda v nov plačni sistem prišlo do višje uvrstitve štabnega vodnika, ki je že napredoval v plačnih razredih, v primerjavi z višjim štabnim vodnikom, ki še nima napredovanj, da pa ni nikakršne pravne podlage za to, da bi tožniku pri prevedbi priznali napredovanje v plačnih razredih, ki jih je dosegel v 5. tarifni skupini. Tožnik se s stališčem sodišča prve stopnje sicer očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da ni bilo odgovorjeno na pravnorelevantna naziranja stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so naslednje: - tožnik je bil z odločbo z dne 30. 6. 2006 kot štabni vodnik razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 3,00, - tožnik je bil z odločbo z dne 3. 7. 2006 imenovan v naziv višji štabni vodnik in imenovan na formacijsko dolžnost referent – operater v nazivu višji štabni vodnik, - tožnik je bil z odločbo z dne 4. 8. 2006 kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske, z nazivom višjega štabnega vodnika, imenovanega na formacijsko dolžnost referent – operater v poveljstvu sil SV/poveljniški center/oddelek za spremljanje situacije, razporejen v plačilni razred s količnikom 3,00, - z izpodbijano odločbo z dne 26. 8. 2008 je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske z nazivom višjega štabnega vodnika, imenovan na formacijsko dolžnost višji podčastnik operater v poveljstvu sil Slovenske vojske/poveljniški center/oddelek za spremljanje situacije, razporejen v 27. plačilni razred z upravičenostjo do osnovne plače v višini 1.308,71 EUR, - iz obrazložitve odločbe dne 26. 8. 2008 je razvidno, da sta bila tožniku določena dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost določena v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe oziroma za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe o prevedbi formacijske dolžnosti in naziva je bistveno, kakšen je bil v času prevedbe količnik plačilnega razrede, v katerega je bil tožnik takrat razporejen na podlagi pravnomočne odločbe, kakor tudi na katero formacijsko dolžnost je bil tožnik takrat pravnomočno razporejen. V času ob prevedbi je bila zadnja pravnomočna odločba tista z dne 9. 8. 2006, s katero je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom 3,00. Ta razporeditev v plačilni razred je bila opravljena potem, ko je bil tožnik z 9. 7. 2006 na podlagi ukaza razrešen z dolžnosti referenta – operaterja, ki jo je opravljal v nazivu štabnega vodnika in je bil z 10. 7. 2006 imenovan v naziv višjega štabnega vodnika in na formacijsko dolžnost referenta – operaterja v poveljniškem centru. V kolikor je tožnik menil, da bi mu ob razporeditvi v plačilni razred morali upoštevati napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnji formacijski dolžnosti, ki jo je opravljal v nazivu štabnega vodnika, bi moral ugovarjati že zoper odločbo z dne 9. 8. 2006, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila izpodbijana prevedba v celoti izvedena v skladu z določbo 49. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/07, 17/08, 58/08). Nominalni znesek osnovne plače tožnika, ki je bil podlaga za prevedbo, je bil določen v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZSPJS, ki določa, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena. Ob prevedbi tožnik na delovnem mestu višjega štabnega vodnika ni imel napredovanj, zato je tožena stranka pri prevedbi količnik 3,00 pravilno povišala za 10 % na podlagi četrtega odstavka 58. ZSSV in temu dodala 20 % dodatek na podlagi 107. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04) ter dodatke iz uredbe, to je 15 % dodatek na podlagi 9. člena uredbe za vrednotenje posebnih obremenitev in prepovedi, 0,50 % količnika na podlagi 16. člena uredbe, 0,10 % količnika kot dodatek za omejitev pravice do stavke ter 0,15 % količnika na podlagi 16.a člena uredbe. Ta seštevek je bil množen z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka 49.a člena ZSPJS v znesku 248,72 EUR, kar znese 1.994,59 EUR, kakor je tudi pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot nominalni znesek osnovne plače pripadnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je znesek 1.994,59 EUR najbližji vrednosti 27. plačilnega razreda, kakor je to razvidno iz priloge 1 k ZSPJS. Vrednost 27. plačnega razreda je 1.408,91 EUR, kakor je to bilo tožniku tudi odmerjeno v izreku izpodbijane odločbe.

Pritožbene navedbe o tem, kako bi bil tožnik razporejen v plačni razred, če bi ob prevedbi še vedno bil razporejen v nazivu starejšega vodnika v 5. tarifni skupini, ne morejo biti argument za to, da se ga v plačilni razred razporedi v nasprotju z zakonom. Zakon ne omogoča prevedbe, ki ne bi upoštevalo pravnomočnega količnika, ki ga je javni uslužbenec z napredovanji dosegel na delovnem mestu ali nazivu. Tožnik na delovnem mestu višjega štabnega vodnika ni dosegel nobenih napredovanj, zato ni bilo nobene osnove, da bi tožena stranka tožnika pri prevedbe upoštevala kakšen drug količnik kot 3,00. Celo v primeru, če bi tožnik zoper odločbo z dne 9. 8. 2006 vložil ugovor in z njim zahteval, da se upoštevajo njegova napredovanja, dosežena na delovnem mestu štabnega vodnika, bi bil tak ugovor zavrnjen z argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje na 4. in 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj tožnik ob imenovanju na formacijsko dolžnost referenta – operaterja v poveljstvu sil Slovenske vojske/poveljniški center/oddelek za spremljanje situacije in imenovanju v naziv višjega štabnega vodnika ni prenesel plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem, nižjem delovnem mestu. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94, 56/1994, 33/95, 23/97, 67/2001, 38/2002). Ta določa, da zaposleni prenese število plačilnih razredov, ki jih je imel na prejšnjem delovnem mestu, le v primeru, če je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik. Tožnik ni bil razporejen v isto ali nižjo tarifno skupino, temveč v eno stopnjo višjo tarifno skupino, zato ga je tožena stranka ob tem imenovanju pravilno razporedila v plačilni razred s količnikom 3,00, kar je bil tudi s formacijo predvideni količnik za določitev osnovne plače v nazivu višjega štabnega vodnika.

V zvezi z zatrjevanjem tožnika o anomalijah, ki jih povzroča nov plačni sistem, sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da bo tožnik na formacijski dolžnosti višjega štabnega vodnika, ki je resda uvrščeno v 27. plačilni razred, lahko napredoval do 37. plačilnega razreda, višji vodnik , ki je uvrščen v 24. plačilni razred, pa lahko napreduje samo do 29. plačnega razreda.

Tožnik je s tožbo tudi zahteval, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da mu pripada tudi dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako leto delovne dobe ter dodatek za stalnost v višini 0,5 za vsako začetno leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, čeprav o tem niti ni bilo odločeno v izreku izpodbijane odločbe. V izreku izpodbijane odločbe tožene stranke je namreč določeno zgolj to, da tožniku pripadajo dodatki v višini in pod pogoji, določeni s predpisi, ki veljajo na obrambnem področju. V obrazložitvi pa je res navedeno, da pripadniku stalne sestave vojske od zgoraj navedenih osnov pripadata dodatka za delovno dobo in stalnost v višini 0,33 %. Tožnik v pritožbi argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, niti ne izpodbija, ker pa s pritožbo še vedno zahteva, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, je potrebno oceniti pravilnost tudi tega dela odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumenti prvostopenjskega sodišča, s katerimi je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na povsem jasno določbo četrtega odstavka 49. člena ZSPJS o tem, da ne glede na višino dodatka za delovno dobo, določenega v 238. členu ZDR, vsem javnim uslužbencem pripada dodatek za delovno dobo v višini, kakršna je določena s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008). Prvi odstavek 35. člena KPJS določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prehodna določba 238. člena ZDR ne velja za javni sektor, za katerega so dodatki za delovno dobo urejeni v ZSPJS. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je z določbo drugega odstavka 52. člena ZSPJS določena nova višina dodatka za stalnost in sicer v enakem odstotku, kot je določen za dodatek za delovno dobo, torej 0,33 % osnovne plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako na razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.