16. 11. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 16. novembra 2006

odločilo:

1.Odločba Senata za prekrške št. Pp-541/04 z dne 19. 10. 2004 in odločba Sodnika za prekrške Piran št. P-70/03 z dne 22. 8. 2003 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Piranu v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloženo mu je bilo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kaznovan naj bi bil strožje, kot bi moral biti za primarni prekršek, ki ga je dejansko storil. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up- 33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/2003 in OdlUS XI, 291). S prvostopenjsko odločbo naj bi bila kršena tudi pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker mu ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč pri zaslišanju priče – policista ter soočenje z njim.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-312/05 z dne 15. 9. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Okrajnemu sodišču v Piranu in Višjemu sodišču v Kopru, ki je zadevo odstopil Višjemu sodišču v Ljubljani. Sodišči na ustavno pritožbo nista odgovorili.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Piran št. P 70/93.

B.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bili izpodbijani odločitvi tako očitno napačni, da ju je mogoče označiti za samovoljni. V 22. členu Ustava med drugim zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje pri odločanju.

6.Tretji odstavek 120. člena ZVCP je določal, da mora "udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, ravnati po odredbi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled." Sedmi odstavek 120. člena ZVCP je določal sankcijo za voznika in voznika inštruktorja, ki sta ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Določba je izhajala iz domneve, da se želi udeleženec v cestnem prometu, ki noče pristati na preizkus alkoholiziranosti, izogniti sankciji za vožnjo pod vplivom alkohola.

7.Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-33/01 zavzelo stališče, da je določba četrtega odstavka 120. člena ZVCP omogočala pritožniku v primeru, ko se ne strinja z rezultati preizkusa z alkotestom, da zahteva strokovni pregled, ki ga nato odredi policist. Strokovni pregled, ki ga doseže udeleženec z oporekanjem rezultatu preizkusa, je bil v ZVCP določen zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom in je bil v tem primeru pravica udeleženca. Če je udeleženec v takšnem primeru kasneje odstopil od pravice do strokovnega pregleda, je prišlo v poštev le kaznovanje zaradi kršitve, ki temelji na rezultatih, dobljenih z alkotestom, ne pa zaradi odklonitve strokovnega pregleda.

8.Iz spisa v tem primeru izhaja, da je pritožnik opravil preizkus z alkotestom, ki je pokazal rezultat 1, 23 grama alkohola na kilogram krvi. Upoštevajoč toleranco -+ 0,1 g/kg, ki je določena na podlagi mnenja Inštituta za sodno medicino in Ministrstva za notranje zadeve, znaša stopnja alkohola v tem primeru 1,13 grama alkohola na kilogram krvi (promila) v organizmu pritožnika. Ta rezultat je bil sporen samo za pritožnika; do odreditve preizkusa ni prišlo zato, ker bi bil rezultat sporen za policijo, ki je preizkus z alkotestom izvedla. Za takšno stopnjo alkoholiziranosti določa točka c) tretjega odstavka 117. člena ZVCP kazen najmanj 90.000 tolarjev in 5 do 7 kazenskih točk.

9.Pritožnik je bil v obravnavanem primeru kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi v njegovem organizmu. Zaradi oporekanja rezultatu preizkusa alkoholiziranosti mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je odklonil. V takšnem primeru je edina z Ustavo skladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola v krvi. Drugačna razlaga bi v tem primeru prav tako pripeljala do tega, da bi bil udeleženec, ki je uporabil pravico, ki mu jo daje Zakon, kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan na podlagi preizkusa z alkotestom. To bi bilo v nasprotju z namenom navedene določbe ZVCP.

10.Glede na navedeno je razlaga prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, v tem primeru tako očitno napačna, da pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

11.Ker je Ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Piranu v novo odločanje (2. točka izreka).

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj