Jedro

Ugotovitvi, da je izvedba prevoza sodila v dejavnost tožencev in da je bilo dogovorjeno delo opravljeno s sredstvi v lasti tožencev, utemeljujeta sklep, da je šlo za atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Po uveljavljenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča ima taka ugotovitev vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti 599 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 41.000 EUR z zahtevanimi obrestmi. V presežku za plačilo 30.776 EUR z zahtevanimi obrestmi je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da sta toženca dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 28.700 EUR z zahtevanimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik v ustno sklenjenem poslu udeležen kot šofer tovornjaka, da je šlo za delo v okviru dejavnosti prevoza, s katero se je ukvarjal prvotoženec, in da se je delo izvajalo z delovnimi sredstvi v lasti drugotoženca, je zaključilo, da ni šlo za obligacijo rezultata, kar je tipično za pogodbo o delu, ampak za obligacijo prizadevanja in s tem za atipično pogodbo o delu. Tožnik se je zavezal opraviti storitev, dejavnost pa sta izvajala toženca. Toženca sta bila dolžna, da dejavnost organizirata in izvajata v skladu z merili skrbnosti iz 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), mednje pa sodi tudi skrb za varno delo. V zvezi z vlogo M. M., ki je upravljal dvigalo, je navedlo, da ni bistveno, kakšen je bil njegov status (podjemnik ali delavec) v razmerju do tožencev. Za presojo v tej pravdi je odločilno, da je pri nalaganju tovora deloval kot upravljalec dvigala in da je bil udeležen pri izvajanju dejavnosti tožencev. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnik, ki je v obligacijsko razmerje vstopil kot poklicni voznik in od katerega je bilo zato utemeljeno pričakovati poznavanje osnovnih pravil varnega dela, prispeval k nastanku škodnega dogodka. Ker sta bila toženca dolžna tožnika opozoriti, naj se umakne z območja nakladanja, upravljalec dvigala pa tedaj, ko je na tovornjaku zagledal tožnika, ne bi smel nadaljevati z delom, je odločitev o višini prispevka spremenilo s 50 % na 30 %.

3. Toženca v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 10. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da sodba ne odgovarja na odločilno vprašanje, ali je v konkretnem primeru obstajala kakršnakoli takšna navezava na delovni proces kot ožji pojem dejavnosti, ki ga izvaja prva toženka, ki bi ustvarjala njeno odgovornost za varen način dela, torej za nadzorstvo nad storitvami, ki jih opravljajo podjemniki, za posredovanje navodil podjemnikom med opravljanjem njihovih del za naročnika ipd. Oba podjemnika sta bila usposobljena za dejavnost, ki sta jo kot podjemnika opravljala. Njuna storitev je bila naložitev tovornjaka s hlodovino in prevoz hlodovine. Toženca sta sodelovala izključno kot naročnika, za varen potek opravljanja storitve in kvaliteto storitve pa je bil odgovoren le podjemnik. Zaključek sodbe, ki vnaša v zadevo nov pojem "vključenost v dejavnost toženca", je zgrešen. Ta zaključek ne definira niti tega, ali sta oba podjemnika opravljala storitve, ki jih sicer v drugem času in ob drugih konkretnih prilikah opravlja tudi tožena stranka s svojimi delavci, ali pa naj bi bila oba podjemnika vključena v delovni proces, ki ga je organizirala in izvajala tožena stranka. Za drugi primer ne gre: eden od podjemnikov je opravljal storitev nakladanja, tožnik pa naj bi opravil storitev prevoza. V tem je bila vsa vsebina pogodb, ki sta ju podjemnika ustno sklenila s toženo stranko. V tem okviru ni nobenega prostora za kakršnokoli dolžnost ali komponento delovnih operacij za toženo stranko. Ta je samo posredovala naročilo obema izvajalcema. Nepomembno je tudi drugotoženčevo opozorilo tožniku. Izvedensko mnenje ne posega v pravna vprašanja, ker obravnava le pogoje varnega dela ob predpostavki, da delovni proces organizira delodajalec, ne pa primera, ko podjemnik sam izvaja storitev. Podano je nasprotje med razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe: prva ugotavlja, da je škodo povzročil tudi M., ki je z delom kljub prisotnosti tožnika nadaljeval, druga pa zaključuje, da ni bistveno, kakšen je bil status M. v razmerju do tožencev, ampak je odločilno, da je pri nakladanju tovora deloval kot upravljalec dvigala in je bil torej udeležen pri dejavnosti tožene stranke. Sodba zmotno šteje kot nebistveno vprašanje, ali je bil M. samostojen izvajalec ali delavec tožene stranke. Odgovornosti izvajalca namreč ni mogoče prenesti na naročnika ne v primeru, ko gre za tipično, ne v primeru, ko gre za atipično pogodbo o delu. Ker izpodbijana sodba temelji na drugačnem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje in ker je pritožbeno sodišče dokaze glede temelja in glede višine presodilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, bi moralo opraviti obravnavo. Toženca se podrejeno ne strinjata z deležem soodgovornosti. Trdita, da ni realistično, da bi naročnik nadziral pravilnost izvajanja nakladanja. Tožnik se je očitno lahkomiselno podal na vozilo, v kritični situaciji pa ni ravnal razumno, saj bi poškodbo preprečil z drugačnim sestopom z vozila.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Očitki bistvenih kršitev določb postopka morajo biti zato zatrjevani in obrazloženi tako, da je možen preizkus njihove utemeljenosti. Z navedbo, da izvedensko mnenje ne posega v pravna vprašanja, ker obravnava le pogoje varnega dela ob predpostavki, da delovni proces organizira delodajalec, ne pa primera, ko storitev izvaja podjemnik sam, se je mogoče strinjati. Iz revizijskih navedb pa ni razvidno, ali in če da, kakšen očitek je v zvezi s tem naslovljen na izpodbijano sodbo. Kot je namreč razvidno iz izpodbijane sodbe, se sodba prav na tak način nanj opira.

7. Zatrjevano nasprotje med razlogi v sodbi sodišča prve stopnje in razlogi v sodbi sodišča druge stopnje ne more utemeljevati kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opisano nasprotje bi lahko pomenilo različno materialnopravno vrednotenje M. prispevka k nastanku škodnega dogodka s strani prvostopenjskega in instančnega sodišča, o čemer sme pritožbeno sodišče zavzeti drugačno stališče od stališča v sodbi sodišča prve stopnje.

8. Revizijska navedba, da izpodbijana sodba temelji na drugačnem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje in bi jo zato sodišče lahko izdalo le po opravljeni obravnavi, bi mogla utemeljevati kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je ostala posplošena in neobrazložena, presoja o obstoju kršitve ni možna. Trditev o drugačni presoji dokazov glede temelja in višine zahtevka pa ni obrazložena niti v takšni meri, da bi omogočala presojo, ali se nanaša na dejanske ugotovitve, ki bi v določenih primerih narekovale neposredno obravnavo, ali na pravno presojo, ki take obravnave ne zahteva. Ti očitki so torej neutemeljeni.

9. Neutemeljeni so nadalje očitki glede materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah: tožnik se je 5.5.1994 hudo poškodoval pri nalaganju hlodovine na tovornjak; utrpel je zdrobitev obeh petnic, tožnik je kot šofer tovornjaka opravljal delo za toženca na podlagi ustnega dogovora z drugotožencem; vozil je tovorno vozilo last drugotoženca; vozilo s hidravličnim dvigalom, s katerim je upravljal M. M. in na katerega je nalagal hlodovino, je bilo last drugotoženca kot samostojnega podjetnika; prvotoženec, čigar direktor je bil drugotoženec, je naročil prevoz hlodov z navedenim vozilom za družbo G., na tovornjaku sta bili naloženi dve vrsti hlodovine; tožnik se je nahajal na kesonu tovornjaka; M. M. je upravljal dvigalo, s katerim je hlode prenašal z enega tovornjaka na drugega; ker se je tožnik ustrašil, da ga bo hlod zadel, je odskočil s kesona na tla, pri pravilnem nakladanju hlodovine na tovornjak s hidravličnim dvigalom morajo biti ljudje izven dosega bremena; na mestu nakladanja in razkladanja se ne smejo zadrževati drugi delavci; upravljalec dvigala se mora prepričati, da se na dometu dvigala ne nahajajo druge osebe in da se breme ne spušča v njihovi bližini, upravljalec dvigala tožnika pred začetkom nalaganja ni opozoril, da bo z delom pričel, drugotoženec pa tožnika, ki ga je videl na kesonu, ni opozoril, da sestopi s kesona, niti ni opozoril upravljalca dvigala, da z delom prekine.

10. Pravilno je na podlagi teh ugotovitev zavzeto stališče, da v razmerju med tožencema in tožnikom ni šlo za tipično razmerje med naročnikom in podjemnikom, pri katerem bi bila predmet izpolnitvenega ravnanja izvršitev določenega posla in bi se bil podjemnik s prevzemom posla zavezal za njegovo uspešno dokončanje. Ugotovitvi, da je izvedba prevoza sodila v dejavnost tožencev in da je bilo dogovorjeno delo opravljeno s sredstvi v lasti tožencev, utemeljujeta sklep, da je šlo za atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. Po uveljavljenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča ima taka ugotovitev vpliv na vsebino in obseg naročnikove odškodninske odgovornosti. Naročnik je dolžan organizirati delovni proces v skladu z merili skrbnosti iz 18. člena ZOR in odgovarja za škodo, ki je posledica opustitve skrbnega ravnanja.(1) Stališče izpodbijane sodbe, da toženca odgovarjata za škodo, ki je nastala tožniku, ker nista poskrbela, da se med delovanjem hidravličnega dvigala ne bi nahajal na območju njegovega delovanja, je po navedenem pravilno.

11. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da za odločitev o obsegu odgovornosti tožencev, kar je predmet obravnavane tožbe, ni pomembno, ali je M. M. pri nakladanju tovora deloval samostojno ali je bila njegova vloga podobna tožnikovi. Četudi bi se izkazalo, da je deloval samostojno in da je do škode, ki je predmet tega postopka, prišlo zaradi njegovega nedopustnega ravnanja, taka okoliščina ob upoštevanju pravil o solidarni odgovornosti za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj (prvi odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), ne bi privedla do drugačne odločitve v tej zadevi.

12. Neutemeljeni so tudi očitki glede deleža tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe sta bila toženca tudi v primeru, ko bi se nekdo med delovanjem dvigala pojavil na kesonu tovornjaka, dolžna delo ustaviti, dokler se oseba z območja delovanja dvigala ne odstrani. Kljub temu, da je tožnik s tem, ko je prišel v območje delovanja dvigala, kršil pravila varnega dela in je to kršitev treba pripisati njemu, je stališče o večji teži nedopustnega ravnanja tožencev pravilno. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe o tem, da bi tožnik lahko izbral drugačno možnost za sestop s tovornjaka. V dani situaciji je bila tožnikova reakcija razumna. Vprašanje, ali je obstajala druga možnost, je zato za odločitev o višini njegovega prispevka, nepomembno.

13. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za končno poročilo stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost, in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 634/2006 z dne 12. 1. 2006, sodbo II Ips 22/2005 z dne 21.12.2006 in sklep II Ips 199/2007 z dne 28. 6. 2010.