Jedro

Rok izpolnitve zadnjega dela obveznosti plačila sta pravdni stranki jasno dogovorili: 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka, ki ni niti zatrjevala, da bi svojo obveznost z izročitvijo dokumentacije izpolnila oz. da bi ta njena obveznost prenehala na drug način, plačila preostanka dogovorjenega zneska od tožene stranke(še) ne more zahtevati. Zadržanje plačila do odprave napak, ki ga omogoča 66. člen PGU, je mogoče le takrat, ko bi tožena stranka že bila dolžna izpolniti svojo obveznost (ko bi torej terjatev tožeče stranke že dospela). Tudi zahtevek na znižanje plačila, ki je samostojen zahtevek naročnika iz naslova podjemnikove odgovornosti za napake, ne more nadomestiti obveznosti tožeče stranke, da izpolni svojo obveznost tako, kot se glasi. Dokler tožeča stranka svoje obveznosti izročitve dokumentacije ne bo izpolnila, tudi ne more zahtevati plačila, ne glede na to, ali bi bilo to morebiti lahko nižje zaradi ugotovljenih, a neodpravljenih napak.

V pravdnem postopku je res uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) in se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. To pa ne pomeni, da sodišče ni vezano na razpravno načelo, katerega okvir dajejo prav trditve tožeče stranke. Trditvene podlage sodišče ne sme črpati iz predloženih dokazov, ki so namenjeni le potrjevanju že zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju. Tožeča stranka, ki je zatrjevala le, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe z dne 15.09.2004, pa ni ponudila nobene druge trditvene podlage, iz katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je njen tožbeni zahtevek v preostanku (višini 5.859,76 EUR) utemeljen.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1., 2., 3., in 4. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.270,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 dalje, zavrne, - v 6. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.414,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 5. točki izreka) potrdi.

3.Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 573,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.270,06 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.586,95 EUR ter terjatvi pravdnih strank do višine 2.586,95 EUR pobotalo. Toženi stranki je naložilo plačilo 2.683,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.859,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.06.2006 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska za čas od 23.06.2006 do 03.07.2006. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.834,78 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da bi morala biti pogodba za opravo dodatnih del pisna, saj bi bilo potrebno uporabiti teorijo realizacije pogodbe. Sodišče ni presodilo, ali je bil tožbeni zahtevek v višini 11.129,92 EUR postavljen za nepredvidena in presežna dela, ki jih vključuje klavzula „ključ v roke“, ali pa za dodatna dela na zahtevo tožene stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bila dodatna dela dogovorjena in izvedena ter je zato tožeča stranka do njihovega plačila upravičena, saj tožena stranka višini ni nasprotovala. Tožeča stranka je do plačila izvedenih del upravičena vsaj na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o povrnitvi stroškov pravdnega postopka, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev.

Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča v delu iz vseh pritožbenih razlogov, da je tožeči stranki dolžna plačati 2.683,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 dalje in odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, saj še niso nastopili pogodbeni pogoji za plačilo, ker tožeča stranka še vedno ni izročila dokumentacije v zvezi s hišo. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da poplavljanje kleti izvira iz napak tožeče stranke in odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, katerih začetek teka zaradi nedospelosti terjatve tožeče stranke sploh ni mogel nastopiti. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in se ji naloži povračilo celotnih pravdnih stroškov tožene stranke.

Vsaka pravdna stranka je vložila tudi odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter priglaša stroške odgovora.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa ni utemeljena.

Pravdni stranki sta 15.09.2004 sklenili pogodbo št. 2/2004, s katero se je tožeča stranka (izvajalec) toženi stranki (naročniku) zavezala izdelati montažno stanovanjsko hišo po sistemu Jelovica „na ključ“, v skupni vrednosti 20.721.731,45 SIT. S priznanimi popusti pa se je tožena stranka (naročnik) zavezala plačati 18.772.992,94 SIT, in sicer: - 8.000.000,00 SIT v roku 3 dni po podpisu pogodbe, - 4.500.000,00 SIT v roku 3 dni po dokončanju del iz dodatne ponudbe (že vključenih v pogodbeno ceno in dogovorjenih v točki b 2. člena pogodbe), - 5.000.000,00 SIT v roku 3 dni po dokončanju del iz finalizacije (že vključenih v pogodbeno ceno in dogovorjenih v točki c 2. člena pogodbe) in - 1.272.992,94 SIT v roku 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka zatrjuje, da je svoj del pogodbenih obveznosti izpolnila (zgradila hišo in odpravila grajane napake), medtem ko tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni pripravljena izpolniti. Sodišče je ugotovilo, da sta se pravdni stranki večkrat sestali in skušali opraviti prevzem del, ki zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ni bil opravljen, toženca pa sta se v objekt vselila, s čimer je bila opravljena tudi primopredaja. Na objektu tožene stranke so še vedno prisotne napake, zaradi katerih tožena stranka uveljavlja pobotni ugovor iz naslova znižanja plačila v višini manjvrednosti objekta. Tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni izročila potrebne dokumentacije.

Dolžnik mora izpolniti svojo obveznost v roku, ki je določen za izpolnitev (1), če rok ni določen, pa v roku, ki ga terjajo namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine (2). Predčasno izpolnitev lahko upnik zahteva le izjemoma, v zakonsko določenih primerih (3), ki pa jih tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da njena obveznost plačila še ni nastopila. Rok izpolnitve zadnjega dela naročnikove obveznosti sta pravdni stranki jasno dogovorili: 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka, ki ni niti zatrjevala, da bi svojo obveznost z izročitvijo dokumentacije izpolnila oziroma, da bi ta njena obveznost prenehala na drug način (4), izpolnitve obveznosti tožene stranke za plačilo preostanka dogovorjenega zneska (še) ne more zahtevati (če je tožena že kaj plačala, je to stvar njunega dogovora), ne glede na to ali je morebiti preostale svoje obveznosti izpolnila. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nimata pravice zadržati dela plačila, saj jima je bilo ugodeno že v delu, ko zahtevata znižanje plačila. Zadržanje plačila do odprave napak, ki ga omogoča 66. člen Posebnih gradbenih uzanc (PGU), je mogoč takrat, ko je naročnik že dolžan izpolniti svojo obveznost, ker je terjatev že dospela. Tudi zahtevek na znižanje plačila, ki je samostojen zahtevek naročnika iz naslova podjemnikove odgovornosti za napake (5), ne more nadomestiti obveznosti tožeče stranke, da izpolni svojo obveznost, tako kot se glasi (6). Dokler tožeča stranka svoje obveznosti izročitve dokumentacije ne bo izpolnila, tudi ne more zahtevati plačila, ne glede na to, ali bi bilo plačilo morebiti lahko nižje zaradi ugotovljenih, a neodpravljenih napak.

Nedospela pogodbena obveznost tožene stranke po sklenjeni gradbeni pogodbi tako znaša še 5.270,16 EUR (kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, česar pritožbi ne izpodbijata). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ki ureja dospelost terjatve, je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.270,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.07.2006 dalje (7). Sodbo pa potrdilo v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.270,16 EUR za čas od 23.06.2006 do 03.07.2006, pritožba tožeče stranke pa te odločitve konkretizirano ne izpodbija (8), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (9).

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala še plačilo 5.859,76 EUR, v tem delu pa je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče temu delu tožbenega zahtevka ugoditi, saj so bila dodatna dela dogovorjena in izvedena, tudi če zanje ni imela pisnega soglasja tožene stranke (10), saj tega nadomešča realizacija dogovora (11). Poleg tega pa je do plačila upravičena tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

V pravdnem postopku je res uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) in se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka, pač pa mora samo preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. To pa ne pomeni, da sodišče ni vezano na razpravno načelo (12), katerega okvir dajejo prav trditve tožeče stranke. Trditvene podlage sodišče ne more črpati iz predloženih dokazov, ki so namenjeni le potrjevanju že zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju. Brez zatrjevanega in izkazanega opravičila, zakaj preostalih trditev ni mogla pravočasno navajati, pa teh tožeča stranka tudi v pritožbi ne more uveljavljati (13). Tožeča stranka, ki je zatrjevala le, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe z dne 15.09.2004, pa ni ponudila nobene druge trditvene podlage, iz katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je njen tožbeni zahtevek v višini 5.859,76 EUR (z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) utemeljen. Ker iz zatrjevane in dokazane pogodbe z dne 15.09.2004 izhaja le, da bi bila tožeča stranka ob že zgoraj navedenih pogojih (dospelosti svoje terjatve) upravičena do plačila 5.270,16 EUR, je bilo v preostalem delu potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, kot je storilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), ni pa odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, saj glede na povedano, ne morejo biti relevantne.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je spremenilo odločitev o stroških pravdnega postopka in odločilo o stroških pritožbenega postopka (14). Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti celotne stroške pravdnega postopka (v višini 2.414,18 EUR, kot so ugotovljeni v sodbi sodišča prve stopnje) in ji povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (15), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sama pa mora kriti svoje pravdne stroške, ne glede na to ali jih je priglasila ali ne. Toženi stranki se prizna 625 točk za sestavo pritožbe in 12,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj z DDV in sodno takso v višini 222,60 EUR znaša 573,74 EUR. Ne prizna pa se stroškov za prejem odločbe in poročilo stranki, saj so že vsebovani v drugih postavkah. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, vsaka pravdna stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj ti niso bili potrebni (16).

(1) Dolžnik pride v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (299. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

(2) 289. člen OZ.

(3) Upnik ima pravico zahtevati predčasno izpolnitev, če mu dolžnik ni dal obljubljenega zavarovanja ali če na njegovo zahtevo ni dopolnil zavarovanja, zmanjšanega brez njegove krivde, kot tudi če je bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu (291. OZ).

(4) Drugi načini prenehanja obveznosti ( 3. oddelek III. poglavja OZ).

(5) 3. odstavek 639. člena OZ.

(6) Načelo pacta sunt servanda (9. člen OZ).

(7) 4.točka 358. člena ZPP.

(8) 353. člen ZPP.

(9) 2. odstavek 350. člena ZPP.

(10) 652. člen OZ.

(11) 58. člen OZ.

(12) 2. in 212. člen ZPP.

(13) 1. odstavek 337. člena ZPP.

(14) 2. odstavek 165. člena ZPP.

(15) 1. odstavek 154. člena ZPP.

(16) 1. odstavek 155. člena ZPP.