Jedro

Taksna obveznost za sodbo je nastala z vročitvijo sodbe tožniku in ker tožnik takse ni plačal in šele v pritožbi smiselno predlagal taksno oprostitev, le-ta za plačilo takse za sodbo ne more učinkovati, saj sklep o oprostitvi plačila učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje.

Tudi ugovor zastaranja ni utemeljen, saj še niso potekla štiri leta od nastanka obveznosti za plačilo takse (absolutno zastaranje), niti dve leti od posameznega dejanja, namenjenega izterjavi takse (relativno zastaranje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (UPB1; Ur. l. RS, št. 20/2004, 115/2006 in 140/2006) v zvezi s tožnikovim ugovorom na nalog za plačilo sodne takse za sodbo tožniku odmerilo sodno takso za sodbo v višini 79,30 EUR in določilo, da mora odmerjeni znesek plačati v roku 15 dni na račun sodnih taks.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da takse glede na dohodkovni cenzus in druge okoliščine ni dolžan plačati. Že v ugovoru je navedel, da je oče štirih otrok in je le sam zaposlen, ženo pa pestijo številna obolenja, za kar obstajajo ustrezni zdravstveni dokumenti in je celotna zadeva takšne narave, da ga razbremenjuje plačila sodne takse. Poleg navedenega pa je zahteva za izterjavo sodne takse že zastarala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ga oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Iz predloženih spisov izhaja, da taksni zavezanec takse za sodbo po nalogu U 2662/2006-10 z dne 19. 11. 2007, ki ga je prejel dne 23. 11. 2007, ni plačal. Dne 27. 11. 2007 je na prvostopenjsko sodišče vložil ugovor zoper plačilni nalog, v katerem navaja, da ni dolžan plačati sodne takse, saj izvršitev sankcije po Zakonu o prekrških ni dopustna, ker je zastarala in bi moralo sodišče tožbi ugoditi, stroške postopka pa naložiti proračunu. Prvostopenjsko sodišče je navedeno vlogo pravilno štelo kot predlog za odmero sodne takse ter z izpodbijanim sklepom tudi pravilno odmerilo sodno takso za sodbo v višini 1000 točk (79,30 EUR). Taksna obveznost za sodbo je nastala z vročitvijo sodbe tožniku (2. točka drugega odstavka 4. člena ZST). Ker tožnik takse ni plačal in je šele v ugovoru smiselno predlagal taksno oprostitev, le-ta za plačilo takse za sodbo ne more učinkovati, saj sklep o oprostitvi plačila takse učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost tega dne (torej ob vložitvi predloga) ali pozneje (4. in 5. člen ZST).

5. Tudi ugovor zastaranja, ki ga uveljavlja tožnik v pritožbi, ni utemeljen. Na podlagi 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Obveznost za plačilo je nastala dne 23. 11. 2007, ko je tožnik prejel sodbo in nalog za plačilo. Dne 20. 6. 2008 je sodišče izdalo sklep o odmeri takse, s katerim je prekinilo tek zastaranja. Ker od nastanka obveznosti za plačilo takse še niso potekla štiri leta (absolutno zastaranje), niti dve leti od posameznega dejanja, namenjenega izterjavi takse (relativno zastaranje), je tožnikov ugovor neutemeljen.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena in prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.