Jedro

Zaradi odprave slabšega položaja dolžnika, ki ni z ničemer pripomogel k temu, da pride v slabši položaj od položaja, ki bi ga imel, če bi prišlo do spremembe upnika, je zakonodajalec v drugem odstavku 340. člena ZOR določil, da je za možnost pobotanja odločilno, da tudi terjatev dolžnika dospe pred ali najpozneje istočasno z dospelostjo odstopljene terjatve. Ker je tožena stranka podala tožeči stranki izjavo o pobotu s terjatvami, ki jih je imela do odstopnika, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru te izjave presojati, ali je terjatev tožeče stranke zaradi pobota prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 1. in 2 točka ter delno 3. točka izreka spremenijo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati evrsko protivrednost zneskov 58.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 1995 do 31. 12. 2001, 62.086,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 08. 1995 do 31. 12. 2001, 82.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 09. 1995 do 31. 12. 2001 in 27.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 09. 1995 do 31. 12. 2001, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 3. točke izreka in v 5. točki izreka.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 23.058,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 01. 1998 do prenehanja obveznosti (1. točka izreka); ugotovilo je terjatev tožene stranke v znesku 23.058,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov za čas od zapadlosti (najstarejša obveznost je zapadla 12. 06. 1995, najmlajša 11. 03. 1996) do prenehanja obveznosti (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 37.914,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 01. 1998 do prenehanja obveznosti (3. točka izreka). Zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, vse zahtevke tožene stranke pa zavrne kot neutemeljene in toženo stranko obsodi še na plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka kot menični upnik vložila predlog za izvršbo na podlagi menice 04. 02. 1998, v sledeči pravdi pa je do tožene stranke uveljavljala terjatve, ki jih je pridobila s cesijo od odstopnika S., d.o.o. Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič odločilo s sodbo IX Pg 343/1998 z dne 23. 01. 2007, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Na podlagi pritožbe tožene stranke je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, prav tako zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi.

6. Sodba je postala pravnomočna v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je generalna pogodba št. GCP-04/95 o odstopu terjatev, sklenjena med družbo S., d.o.o., in tožečo stranko, nična. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka o odstopu terjatev obveščena vsakokrat s prejemom računa, s katerim ji je S., d.o.o., zaračunala posamezno terjatev in na katerem je bilo zapisano, da je terjatev „po tem računu“ odstopljena tožeči stranki. V razmerju med odstopnikom in tožečo stranko so terjatve odstopnika do tožene stranke prešle na tožečo stranko, v razmerju tožene stranke do odstopnika pa po obvestilu o odstopu tožena stranka svojih terjatev do odstopnika ni imela pravice več pobotati z odstopnikom.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na dan 09. 10. 1996 imela tožena stranka do S., d.o.o., več terjatev kot jih je S., d.o.o., odstopila tožeči stranki. Zato je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa materialnega prava, na katerega se je sicer pravilno sklicevalo, ni dosledno upoštevalo, kar bo razloženo v delu, v katerem bodo pojasnjeni razlogi za delno ugoditev pritožbi.

8. Tožena stranka je podala tožeči stranki pobotno izjavo (1. odstavek 337. člena ZOR) in sicer, da uveljavlja v pobot svoje terjatve v skupnem znesku 9.512.674,40 SIT za zapadle neplačane denarne terjatve do družbe S., d.o.o., v kateri je navedla številke računov, zneske in datume zapadlosti (primerjaj s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 04. 01. 2002). Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bila S., d.o.o., izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije že v letu 2000, je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navedeno terjatev uveljavljala tudi do družbenikov izbrisane družbe kot njenih univerzalnih pravnih naslednikov po določbah tedaj veljavnega ZFPPod. Ker tožeča stranka te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, pritožbeno sodišče zaključuje, da terjatev tožene stranke do odstopnika oziroma do njegovih univerzalnih pravnih naslednikov v času izjave o pobotu, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, ni prenehala.

9. Možnost pobota terjatev dolžnika do odstopnika z odstopljeno terjatvijo nasproti prevzemniku je urejal 340. člen ZOR, ki se uporablja za razmerja, nastala do uveljavitve OZ. Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot svoje terjatve, ki bi jih bil mogel do obvestila o odstopu pobotati z odstopnikom. Smisel te določbe je, da ne bo mogoče pobotati terjatve zoper odstopnika, ki je nastala šele tedaj, ko dolžnik z odstopnikom ni bil več v zavezi, ki jo je bila ustvarila terjatev, katera je bila pozneje odstopljena. Če pa je dolžnikova terjatev nastala pred obvestilom o odstopu, je mogoče, da še ne izpolnjuje pogojev za pobotanje, ko dolžnik prejme obvestilo o odstopu. Iz načela, ki ga uzakonja prvi odstavek 340. člena ZOR, bi izhajalo, da v takem primeru terjatve dolžnik ne bo mogel pobotati, ker niso izpolnjeni pogoji za pobot v trenutku obvestila (dolžnikova terjatev še ni dospela). Zaradi odprave slabšega položaja dolžnika, ki ni z ničemer pripomogel k temu, da pride v slabši položaj od položaja, ki bi ga imel, če ne bi prišlo do spremembe upnika, je zakonodajalec v 2. odstavku 340. člena ZOR določil, da je za možnost pobotanja odločilno, da tudi terjatev dolžnika dospe pred ali najpozneje istočasno z dospelostjo odstopljene terjatve. Te določbe zakona je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, zmotno pa je del terjatev tožene stranke do odstopnika, ki so nastale in dospele po obvestilu o odstopu terjatev, štelo za takšne, da se z njimi lahko pobotajo terjatve s prevzemnikom.

10. Pritožnik utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je ocenilo, da je mogoče terjatve tožeče stranke v zneskih 58.260,00 SIT, 62.066,01 SIT, 82.800,00 SIT ter 27.900,00 SIT pobotati s terjatvami dolžnika do odstopnika. Pri tem se pravilno sklicuje na zadnje dopolnilno mnenje sodnega izvedenca B. O. Izvedenec je podal mnenje, da tožena stranka ni z nobeno terjatvijo izpolnjevala pogojev, da s svojimi terjatvami do S., d.o.o., pobota štiri od terjatev prevzemnika do nje, v višini, ki jo je navedel v mnenju. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca pravilno povzelo, zmotno pa je ugotovilo, da lahko tožena stranka tudi s tistimi terjatvami do S., d.o.o., ki ne izpolnjujejo pogojev po določbi 2. odstavka 340. člena ZOR, pobota s terjatvami tožeče stranke do nje. To pa pomeni, da izjava o pobotu v tem delu ne učinkuje proti tožeči stranki, kljub temu da terjatev zoper S., d.o.o., obstoji. Glede na navedeno pa bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu ugoditi tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo tako kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pri odločitvi je povzelo podatke o zapadlosti prisojenih zneskov iz obračuna obresti (A4) in Dopolnilnega mnenja sodnega izvedenca B. O. z dne 07. 12. 2009, ki jih pravdni stranki po prejemu mnenja nista prerekali. Tek obresti pa je omejilo na čas do pričetka veljavnosti OZ (01. 01. 2002), ki je v 376. členu določal prenehanje teka obresti, ko dosežejo glavnico. Zato so z uveljavitvijo OZ obresti od glavnice, ki so že presegle glavnico, s 01. 01. 2002 prenehale teči. 11. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se je glasil na 9.085.889,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 01. 1998 do plačila. Sestavljen je bil iz glavnice in obračunanih zamudnih obresti do 22. 01. 1998. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice z obrestmi od zapadlosti, ki jih je izvedenec upošteval pri izračunu stanja dolga (ob upoštevanju določila 340. člena ZOR) pobotalo z nasprotno terjatvijo tožene stranke. Razlogi sodišča prve stopnje o obstoju terjatev tožene stranke do odstopnika pa ne omogočajo zaključka, da zato obstoji tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke (ni vzajemnosti). Tožena stranka namreč ni nikoli trdila, da je tožeča stranka prevzela tudi odstopnikov dolg. Zato iz ugotovitev sodišča prve stopnje po materialnem pravu ne izhaja posledica, ki sledi iz 2. točke izreka sodbe. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. V takem primeru pa sodišče prve stopnje nima pooblastila sodbe razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje (358. člen ZPP).

12. Ker je tožena stranka podala tožeči stranki izjavo o pobotu s terjatvami do S., d.o.o. (v pobot terjatvi tožeče stranke je le alternativno uveljavljala svoje terjatve do odstopnika), bi moralo sodišče prve stopnje v okviru te izjave presojati, ali je terjatev tožeče stranke zaradi pobota prenehala. Prenehanje terjatve pa narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Posledično je zato tudi v 1. točki izreka sodbe zmotno odločilo o zahtevku tožeče stranke z ugotovitveno sodbo. Pravilno bi o tožbenem zahtevku tožeče stranke, upoštevaje izjavo tožene stranke o pobotu, kot jo je podala tožeči stranki, moralo odločati le o dajatvenem zahtevku tožeče stranke.

13. Očitek sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na konkretne ugovore tožeče stranke zoper obstoj terjatve tožene stranke do odstopnika terjatev, ni utemeljen. Tožena stranka je svojo obrambo sprva gradila na trditvah in dokazih, da je svoje terjatve do družbe S., d.o.o., kompenzirala s svojimi obveznostmi do nje, pri čemer naj je odstop terjatev ne bi zavezoval. Iz takega ravnanja ni mogoče pritrditi sumom tožeče stranke, da naj bi bile terjatve do odstopnika s strani tožene stranke vzpostavljene fiktivno. Tožena stranka se je namreč utemeljeno upirala plačilu svojega celotnega dolga prevzemniku, ker se je njen položaj nasproti odstopniku z odstopom terjatve poslabšal brez njene privolitve. Sodišče prve stopnje je sledilo izjavi zaslišanih prič A. in M., da je tožena stranka s S., d.o.o., poslovala s kompenzacijami, druga drugi sta prodajali blago – tožena družbi S., d.o.o., surovine, S., d.o.o., pa toženi gotove izdelke (priča A. je tudi potrdila navedbe tožene stranke, da je imela S., d.o.o., ves čas blokiran račun), ob tem pa tudi prvi sodni izvedenec pri pregledu dokumentacije pri toženi stranki ni našel nobene zavrnitve računa s strani družbe S., d.o.o. Zato očitek sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni sledilo trditvam tožeče stranke, da v spornem času tožena stranka ni imela več terjatev do odstopnika in da so računi fiktivni, nima teže. S takšnimi, na splošno postavljenimi očitki pa se je tožeča stranka branila zoper v pobot izjavljene terjatve vse do osme pripravljalne vloge z dne 30. 04. 2004, v kateri pa je prvič tudi konkretno nasprotovala posameznim izdanim računom. Na njene trditve o pomanjkljivosti dokazov glede posameznih terjatev pa je tožena stranka odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 02. 06. 2004. V dokaz svojim trditvam, da je vse blago osebno prevzel F. K. pa je predlagala zaslišanje prič A. in M. Sodišče je priči zaslišalo in obe sta izpovedali, da sta s S., d.o.o., ker je imela ves čas (skoraj sedem let) blokiran račun, poslovali tako, da je tožena stranka naročila material v I., prevzemal ga je osebno F. K., tožena stranka je plačala račun I., dolžnik S., d.o.o., pa izstavila drug račun za blago. Tem izjavam je sodišče sledilo in ugovor tožeče stranke o nelikvidnosti terjatev tožene stranke do odstopnika zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka terjatve do S., d.o.o., z dokazi izkazala. Tožeča stranka pa v prid svojim trditvam, da F. K. ni prevzel blaga, zaračunanega s spornimi računi, ki naj bi imeli po stališču tožeče stranke nepopolno spremno dokumentacijo, njegovega zaslišanja ni predlagala, niti ni navedla, zakaj ne. V kolikor bi ga predlagala pa bi imela možnost ovreči trditve tožene stranke, ki jih je le ta dokazala z listinami in pričama. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe jasno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP), zato očitek pritožnice o kršitvi ustavne pravice do odgovora na navedbe bistvenega pomena za odločitev, ni utemeljen.

14. Na 8. in 9. strani obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno in opredeljeno navedlo terjatve tožene stranke, ki jih je pobotalo s terjatvami tožeče stranke (povzelo je mnenje sodnega izvedenca B. O. s številko računov, višino zneskov in zapadlostjo), ki pa jim tožeča stranka konkretno s pritožbo ne nasprotuje, pač pa v pritožbi ponavlja navedbe iz pripravljalnih vlog, za katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na njih sodišče prve stopnje dovolj določno odgovorilo v okviru dokazne ocene zatrjevanega dejanskega stanja.

15. Terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki jih je zoper njo pridobila na podlagi pogodbe o odstopu terjatev in ki presegajo del zahtevka tožeče stranke, ki mu je s to sodbo ugodeno, so prenehale zaradi pobotanja s terjatvami tožene stranke do odstopnika in ki so izpolnjevale pogoje za pobot v skladu z določbo 2. odstavka 340. člena ZOR. Glede na dano izjavo tožene stranke tožeči o pobotu, se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (2. odstavek 337. člena ZOR). Ker tožena stranka konkretnih očitkov sodišču prve stopnje glede ugotovitve zapadlosti posameznih terjatev tožene stranke do odstopnika v pritožbi ne poda, je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje iz 3. točke izreka, s katero je zaradi prenehanja obveznosti, razen v delu, ki ga je pritožbeno sodišče spremenilo, tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 3. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

16. Ne glede na delno spremembo sodbe pritožbeno sodišče ocenjuje, da se razlogi sodišča prve stopnje iz 5. točke obrazložitve o doseženem minimalnem uspehu tožeče stranke v pravdi, z odločitvijo višjega sodišča niso bistveno spremenili. Zato je pritožbo tožeče stranke, v kateri je navedla, da „izpodbija izrek izpodbijane sodbe tudi v delu, s katerim ji niso priznani pravdni stroški“ zavrnilo in v v celoti potrdilo 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena in s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo le deloma uspela. Glede na dosežen 2,6% uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna sama nositi svoje stroške za pritožbo, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njimi po vsebini ni pripomogla k odločitvi o pritožbi.