Jedro

Do preživnine je torej zakonec upravičen, če sta kumulativno izpolnjeni dve predpostavki: da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je toženka sposobna za pridobitno delo, saj je zdrava, ob razvezi je bila stara 42 let, da ima izobrazbo, za katero obstajajo ponudbe za zaposlitev (je zdravstveni tehnik, poleg tega je opravila strojepisne tečaje in na Fakulteti za šport dobila naziv trenerke gimnastike) in da se toženka po svoji odločitvi ne prijavlja na razpise, zato je sama odgovorna za svoj bodoči socialni položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in zavrnilo zahtevek toženke za plačilo preživnine. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Toženka je sposobna za pridobitno delo, ima izobrazbo, za katero obstajajo prosta delovna mesta. Trenutno pridobiva lastne prihodke v znesku okrog 500 EUR mesečno. Po oceni sodišča je sama odgovorna za njen bodoči socialni položaj. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do preživnine po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ni podana niti podlaga za priznanje simbolne preživnine.

Zoper odločitev o preživnini se toženka pritožuje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilna razlaga o njeni nepreskrbljenosti kot pogoju za upravičenost do preživnine. Sodišče je namreč v celoti prezrlo, da je potrebno upoštevati tudi prognozo socialne varnosti. Za odločitev o zahtevku za simbolično preživnino niso odločilne trenutne razmere, temveč celotni eksistenčni položaj in njena socialna varnost v prihodnje. Zakonci na različen način participirajo v zakonski skupnosti, način je stvar njunega dogovora. Pravdni stranki sta bili dogovorjeni, da toženka skrbi za dom in družino, tožniku je pomagala pri vodenju knjigovodstva (za kar ni dobila plačila), občasno je tudi finančno prispevala k družinskem proračunu. Tožnik pa je v večji meri skrbel za pridobivanje dohodkov. S tako delitvijo dela je soglašal, čeprav zdaj trdi drugače in je njegova izpoved v tem delu neverodostojna. Toženka ima le leto in sedem mesecev plačanih prispevkov za pokojninsko dobo, je trenerka gimnastike in splošno znano je, da s starostjo upadajo delovne sposobnosti, zato je njeno bodoče pridobivanje prihodkov negotovo. Toženka ne more računati na pomoč starejšega sina, saj je ta za razliko od tožnika po zakonu ni dolžan preživljati. Ker je namen simbolične preživnine v zagotovitvi bodoče socialne varnosti, bi bilo treba opraviti informativni izračun njene pričakovane starostne pokojnine, kar je toženka predlagala, sodišče pa je njen dokazni predlog zavrnilo. Utemeljena je bojazen, da toženka do starostne pokojnine sploh ne bo upravičena, ampak bo po 65 letu lahko prejemala le državno pokojnino (ki zdaj znaša 178,32 EUR). Če ji bo prisojena simbolična preživnina, bo toženka, če bo preživela tožnika, upravičena do vdovske pokojnine, kar bi bistveno izboljšalo njen eksistenčni položaj. Ker se sodišče ni ukvarjalo s prognozo socialne varnosti, je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge toženke za poizvedbe pri N. o finančnem stanju tožnika in poizvedbe pri ZPIZ. Sodišče se je napačno sklicevalo na 226. člen ZPP, saj toženki ni niti dalo možnosti, da si te dokaze priskrbi sama. S tem je prekršilo toženkino pravico do izjave v postopku. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo zahtevku toženke ugoditi in tožeči stranki naložiti plačilo pravdnih stroškov.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Ponovil je navedbe iz prejšnjih vlog o toženkinem življenjskem slogu in o možnostih, ki jih ima za zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga zahtevku za preživnino je določba 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Do preživnine je torej zakonec upravičen, če sta kumulativno izpolnjeni dve predpostavki: da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. Res je sodna praksa pravni standard „da nima sredstev za življenje“ razlagala precej široko in na tej podlagi prisojala tako imenovano simbolično preživnino v primerih, ko je zakonec v času odločanje sredstva sicer imel, ob prognozi socialne varnosti pa se je pokazalo, da s pretekom časa ne bo več imel zadostnih sredstev za preživljanje, vendar le takrat, kadar je bil izpolnjen drugi pogoj za preživnino, to je, da tak zakonec ni bil zaposlen brez svoje krivde. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je toženka sposobna za pridobitno delo, saj je zdrava, ob razvezi je bila stara 42 let, da ima izobrazbo, za katero obstajajo ponudbe za zaposlitev (je zdravstveni tehnik, poleg tega je opravila strojepisne tečaje in na Fakulteti za šport dobila naziv trenerke gimnastike) in da se toženka po svoji odločitvi ne prijavlja na razpise, zato je sama odgovorna za svoj bodoči socialni položaj. Skrb za otroka (ki sta zdaj že polnoletna) ne predstavlja take ovire, da se ne bi mogla zaposliti. Toženka je sama navajala, da je bila zakonska zveza zadnjih pet let le še mrtva črka na papirju, in da je v tem obdobju sama financirala svoje potrebe. Denar služi kot trenerka gimnastike, živi v hiši, ki sta jo zgradila s tožnikom in s stanovanjem nima stroškov. Pritožba zgolj s trditvijo, da je med toženko in tožnikom obstajal dogovor o delitvi dela v družini, po katerem naj bi toženka skrbela za otroka in gospodinjstvo, tožnik pa naj bi prinašal denar, ob dejstvih, da sta otroka že polnoletna in torej že dlje časa ne potrebujeta posebne skrbi, da je toženka še relativno mlada, da ima primerno izobrazbo in da že pet let živi samostojno brez pomoči moža, zaključkov sodišča, da je toženka sama odgovorna za svoj socialni status, ne more ovreči. Ker ni izpolnjen eden od dveh kumulativnih pogojev, je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Zato se mu tudi ni bilo treba posebej ukvarjati s prognozo socialne varnosti, s predvideno pokojnino toženke in z višino prihodkov tožnika in ni zagrešilo očitanih kršitev postopka. Odločitve o stroških ob povedanem o neutemeljenosti zahtevka za preživnino pritožba ne more izpodbiti.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede ostalih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo, saj z vsebino odgovora na pritožbo ni prispevala k odločitvi in torej ne gre za stroške, potrebne za pravdo.