Jedro

Dogovor o zmanjšanju obsega varovanja ni dogovor o vzpostavitvi varovanja.

Etažni lastniki po določilu prvega odstavka 29. člena SZ-1, ne glede na določbo 67. člena SPZ o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, odločijo s soglasjem več kakor 3/4 lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Le takrat, kadar gre za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov, za spremembe sporazuma o določitvi solastniških deležev, za uporabo stanovanja v druge namene ter za najem in odplačevanje posojil v breme rezervnega sklada, je z določilom drugega odstavka istega člena potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi: 1) delno v izpodbijani III. točki izreka za znesek 280,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2019 do plačila in 2) v celoti v izpodbijani IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

II. V preostalem izpodbijanem delu III. točke izreka pa se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem delu te točke izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica je upravnica poslovno stanovanjskega objekta X. na naslovu ..., ki meri izmeri 16.147,45 m², pri čemer stanovanja tega objekta predstavljajo 82 enot, lokali 19 enot, dom starejših občanov 11 enot, garaže 116 enot, 1 enoto predstavljajo skupni deli, preostalih 18 enot pa posebni skupni deli. Toženka je v tem objektu lastnica poslovnega prostora ID znak del stavbe 001 v izmeri 46,80 m² in pakirnega mesta ID znak 002 v izmeri 12,6 m².

2. Predmet tega spora so stroški upravljanja in del tistih stroškov vzdrževanja iz naslova (1) čiščenja, (2) elektrike in (3) varovanja/recepcije, ki jih toženka v enajstih mesecih od novembra 2018 do vključno septembra 2019 ni plačala ali pa jih ni plačala v celoti.

**Izpodbijana odločba**

3. Sodišče prve stopnje je za znesek 116,02 EUR s pripadki postopek zaradi umika tega dela tožbe ustavilo (I. točka izreka, sklep). S sodbo pa je toženki naložilo, da tožnici plača 107,36 EUR s pripadki (II. točka izreka). V preostalem delu je za znesek 491,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2019 dalje tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 423,47 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

4. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je utemeljen le tožbeni zahtevek iz naslova upravljanja (v skupnem znesku 107,36 EUR), v preostalem delu (491,62 EUR) pa ne. Pojasnjeno je, da je ključ delitve obratovalnih stroškov urejen s kogentnimi predpisi. V sodbi je sodišče povzelo določila posameznih predpisov, na katera je oprlo svojo odločitev (14. točka obrazložitve) in sicer prvi, drugi in četrti odstavek 30. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list, 69/03 - 203/20, v nadaljevanju: _SZ-1,_) Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. list RS, št. 60/09, 87/11 in 85/13, v nadaljevanju: _Pravilnik_), Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. list RS, št. 82/15 in 61/16, v nadaljevanju: _Pravilnik o toploti_), _OZ_, _Energetski zakonik_ ter omenilo _Pogodbo o upravljanju_. Zavzelo je stališče, da je tožnica, glede na to, da je vtoževane stroške plačala namesto toženke, na podlagi 4. člena Pogodbe o upravljanju in na podlagi 275. člena OZ o subrogaciji aktivno legitimirana v tem sporu.

5. Kar se tiče _stroškov čiščenja_, je ugotovilo, da tožnica toženki zaračunava dve postavki in sicer za čiščenje skupnih delov in čiščenje posebnih delov. Ta strošek tožnica najprej razdeli na strošek, ki po ogrevalnih površinah odpade na lokale, potem pa znotraj lokalov po odstotku, ki odpadejo na posamezen lokal ob upoštevanju površin. Presodilo je, da te stroške tožnica vtožuje v nasprotju z kogentnimi predpisi iz 27. člena Pravilnika1 in tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (18. točka obrazložitve). V zvezi z zahtevkom na plačilo _stroškov za plin po postavki 426 (fiksni del - plin) in 424 (obračunska moč, prispevki, trošarina)_, je ugotovilo, da te stroške tožnica obračunava po solastniškem deležu, kar pa je v nasprotju z 10. alinejo 26. člena Pravilnika2. 6. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova _odčitavanja in delitve delilnikov po postavki 539._ V 20. točki obrazložitve je zapisalo, da tožnica ni pojasnila, na kakšen način deli te stroške, da ni podala navedb o ključu delitve, pač pa, da je navedla zgolj, da znaša strošek na lokal po 2,5 EUR mesečno (3,05 EUR).

7. V 21. točki je pojasnilo, da ima objekt na _skupno elektriko_ priključene _skupne naprave ogrevanja in hlajenja, prezračevanje, toploto, luči v skupnih prostorih, garažah, napravo na sanitarno vodo ter ostalo elektriko, ki se uporablja v skupnih prostorih_ (gre za postavke _404:_ ogrevanje - hlajenje elektrike, _430:_ elektrika - ogrevanje in _431:_ elektrika, plin - toplota sanitarna voda (TSV). Ugotovilo je, da Sporazum o delitvi stroškov za toploto za ogrevanje (B33) ni bil sprejet s 100 odstotnim soglasjem etažnih lastnikov, zaradi česar je treba ta strošek deliti na podlagi Pravilnika o toploti. Povzelo je dikcijo 11. člena tega Pravilnika3, ob sklicevanju na _12. člena Pravilnika,_ ki določa, da se takrat, kadar uporabnik ni zagotovil vgradnje delilnikov, porabniški delež za ogrevanje oziroma pripravo tople vode določi skladno z 11. členom Pravilnika o toploti tako, da se pomnoži s faktorjem 3, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pojasnilo je, da lastnik oziroma uporabnik ni zagotovil vgradnje delilnikov. Zato bi morala tožnica pri svojih obračunih porabniški delež za ogrevanje oziroma pripravo tople vode pomnožiti s faktorjem 3, tega pa v škodo etažnih lastnikov, ki imajo merilnike nameščene, ne počne. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

8. Zahtevek iz postavke _416 (električna energija, skupni prostori)_ je na podlagi 27. člena Pravilnika4 zavrnilo (22. točka obrazložitve), rekoč, da iz trditvene podlage tožnice izhaja, da te stroške zaračunava po solastniških deležih, kar nasprotuje kogentnim predpisom.

9. Zahtevek iz postavke _575 (dnevno recepcijsko varovanje)_ pa je zavrnilo (23. točka obrazložitve) ob sklicevanju na (1) prvi odstavek 33. člena SPZ-1, ki da v prvem odstavku določa, da gre pri varovanju oziroma sprejemni službi za posebne storitve, ki presegajo okvir obratovanja večstanovanjske stavbe in na (2) Akt o ureditvi medsebojnih razmerjih z dne 20. 7. 2012 (list. št. 267 - 287), ga je sprejel 100% lastnik stavbe (A., d. d.). Ta Akt naj bi določal _24 urno prisotnost varnostnika, ki je vršil naloge alarmiranja požarne varnosti._ Pojasnilo je, da so etažni lastniki na zboru 18. 5. 2016 izglasovali ukinitev nočnega varovanja za cel objekt le z 79,76% glasov. Zato je (ob sklicevanju na sodbo VSL I Cp 1408/2015) tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Presodilo je, da je _zaposlitev dnevne sprejemne službe (recepcija) posebna storitev, ki predstavlja posel izrednega upravljanja, za uveljavitev sklepa pa se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov_.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

10. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določil postopka ter predlagala, naj pritožbeno sodišče _pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje._ Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

11. V odgovoru na pritožbo pa je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanih delov sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

12. Pritožba je delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo, delno pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Razlogi za tako odločitev so ob upoštevanju pritožbenih navedb navedeni v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

13. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Načelno pojasnilo pritožbenega sodišča_

14. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da takega predloga, kakršnega je pritožnica ponudila5, ZPP ne pozna. Skladno z določilom 351. člena tega zakona lahko pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, le zavrže pritožbo kot prepozno, nepopolno ali kot nedovoljeno ali jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali razveljavi to sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo ali spremeni sodbo prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer na pritožbeni predlog ni vezano. Ne glede na to pa lahko napačen pritožbeni predlog škoduje vtisu, ki ga sicer ima dobra pritožba na stranke in pritožbeno sodišče. _K delni razveljavitvi izpodbijane sodbe_

15. V zvezi z zahtevki iz postavk pod številkami 404, 430 in 431 drži pojasnilo sodišča prve stopnje (21. točka obrazložitve), da se po 11. členu Pravilnika o toploti takrat, kadar ugotavljanje porabniškega deleža posamezne stavbe ni mogoče, ta tako za ogrevanje poslovnega prostora kot za pripravo tople vode, določi po deležu ogrevane površine. V tem delu sodbe je tudi pravilno povzeta dikcija določila zadnje alineje 12. člena tega Pravilnika o kazenskem faktorju. Na tej podlagi, je odločilo sodišče prve stopnje, pa toženki zneskov iz omenjenih postavk ni treba plačati zato, ker lastnik, oziroma uporabnik _ni zagotovil vgradnje delilnikov, tožnica pa v škodo etažnih lastnikov, ki imajo merilnike nameščene, od tistih, ki jih nimajo, ne zahteva plačevanje kazenskega faktorja 3._

16. Z golo pritožbeno navedbo, da s_odišče spregleda, da je tožena stranka obširno pojasnila način delitve stroškov porabe elektrike za posamezno postavko_ _že v prvi vlogi_, pritožnica ne more uspeti, saj zgolj na abstraktnem nivoju uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta razlog namreč mora biti v pritožbi izrecno uveljavljen. To pomeni, da ga pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne sme upoštevati6. 17. Ne sme upoštevati niti pritožbenih navedb, da je sodišče napravilo _napačen zaključek,_ ko je ocenilo, da _le prostori v lasti A. d. d. nimajo merilnikov_ in da _ne gre za situacijo, da ne bi bila merjena posamezna enota7._ S to pritožbeno navedbo (ki bi jo pritožnica, da bi uspela s pritožbo, morala uveljavljati kot kršitev omenjene postopkovne kršitve) namreč uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je zgoraj pojasnjeno, v SMV ni dovoljen pritožbeni razlog. Drži sicer le pritožbena navedba, _da ni res, da tožnica ni prerekala trditve toženke, da prostori v lasti A. d. d. nimajo vgrajenih merilnikov_, o čemer naj bi podala _obširne navedbe v svoji drugi vlogi.8_ Ker pa teh trditev ni povzela v pritožbi, je s tem onemogočila pritožbeni preizkus tega dela sodbe.

18. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da toženka nima vgrajenih merilnih naprav. Zato ji upravniku (tožnici), kot je že zgoraj pojasnjeno, upoštevajoč zadnjo alinejo 12. člena Pravilnika o toploti, ni treba povrniti nobenih stroškov, ki jih je ta na tej podlagi (za toženko) poravnal dobaviteljem. S tem, ko tistim, ki nimajo merilnikov (torej tudi toženki) ne zaračunava kazenskega faktorja, po pojasnilu sodišča prve stopnje to počne v škodo tistih etažnih lastnikov, ki merilnike imajo nameščene (21. točka obrazložitve, 12. stran sodbe).

19. Ti razlogi sodišča prve stopnje so do te mere nerazumljivi, da onemogočajo preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Sledeč logiki sodišča prve stopnje, bi moral upravnik (tožnica) zato, ker _lastnik oziroma uporabnik_9 nima nameščenih merilnikov, zaračunavati kazenski faktor. Če torej toženka nima merilnikov, bi morala tudi ona plačevati kazenski faktor. O tem, ali toženka ima merilnike ali ne, prva sodba nima jasnih razlogov. Upoštevajoč sklicevanje sodišča prve stopnje na 11. člen Pravilnika o toploti pa se zdi, da meni, da jih nima. Že iz tega sledi, da je po logiki sodišča prve stopnje tudi ona zavezana k plačevanju kazenskega faktorja. Ker pa ji ga tožnica ne zaračunava, ji ni treba plačati ničesar: niti tega zneska ne, ki ga je tožnica namesto nje plačala dobaviteljem. Pri tem prva sodba ne pojasni, v čigav fond se sploh steka ta kazenski pribitek, niti kdo je tisti _lastnik oziroma uporabnik,_ ki bi merilnike moral montirati, saj jih investitor, kot izhaja iz sodbe, ni.

20. Iz zgornjih razlogov sledi, da je izpodbijana sodba na tej točki do te mere obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da te kršitve pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP ne more odpraviti, saj je logika sodišča prve stopnje zaradi manjkajočih razlogov po presoji pritožbenega sodišča povsem nejasna. Zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbi za znesek 23,15 EUR (iz postavk 404, 430 in 431) ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. Zneske teh postavk za posamezne mesece prikazuje spodnja razpredelnica 

22. Pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo tudi proti odločitvi, da toženki ni treba plačati _stroškov zmanjšanega obsega varovanja in sprejemne službe_ (postavka 575) v skupnem znesku 257,49 EUR. Ne drži prvostopenjsko pojasnilo (23. točka obrazložitve), da SPZ-110 v prvem odstavku 33. člena določa, da gre _pri varovanju oziroma sprejemni službi_ za posebne storitve, ki presegajo okvir obratovanja večstanovanjske stavbe11. Pač pa to v drugi alineji 33. člena določa določa SZ-1. Po tem določilu _pogodba o medsebojnih razmerjih_ poleg sestavin, ki jih določa Stvarnopravni zakonik, obsega tudi posebne storitve, ki presegajo okvir obratovanja več stanovanjske stavbe (_varovanje, sprejemno službo_ in podobno). V Aktu o ureditvi medsebojnih razmerjih z dne 20. 7. 2012, ki naj bi ga sprejel takratni 100% lastnik stavbe A. d. d. (list. št. 287 - 285), _določila o 24 urni prisotnosti varnostnika, ki naj bi vršil naloge alarmiranja požarne varnosti,_ pritožbeno sodišče ni našlo. Člena, ki naj bi to določal, pa sodišče prve stopnje ni citiralo. Poleg tega dogovor o zmanjšanju obsega varovanja ni dogovor o vzpostavitvi varovanja.

23. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da etažni lastniki po določilu prvega odstavka 29. člena SZ-1, ne glede na določbo 67. člena SPZ o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, odločijo s soglasjem več kakor 3/4 lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Le takrat, kadar gre za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov, za spremembe sporazuma o določitvi solastniških deležev, za uporabo stanovanja v druge namene ter za najem in odplačevanje posojil v breme rezervnega sklada, je z določilom drugega odstavka istega člena potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.

24. Izpodbijana sodba je v tem delu torej oprta na zmotno uporabo materialnega prava. Posledično je trditvena podlaga pravdnih strank ostala neizčrpana. Zato je v pritožbi tudi proti tej odločitvi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu za znesek 257,49 EUR na podlagi določila drugega odstavka 358. člena ZPP razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

25. Glede na zgornje razloge je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo za znesek 281,91 EUR, (257,49 EUR + 12,56 EUR +12,03 EUR - 1,44 EUR). V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh navedb obeh pravdnih strank v zvezi s temi postavkami in o njih odločiti tako, da bo obrazložitev utemeljena na pravilni materialnopravni podlagi ter da bo logična in povsem jasno obrazložena.

_K delni zavrnitvi pritožbe_

26. Pritožba proti preostalemu delu sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v teh delih potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

_O neutemeljenosti pritožbe proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za čiščenje (postavka 51)_

27. O zavrnitvi tega zahtevka je sodišče prve stopnje, kot rečeno, podalo razloge v 18. točki obrazložitve. K tej obrazložitvi pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da se za dejanskega uporabnika skladno z določilom prvega odstavka 28. člena Pravilnika šteje oseba, ki enoto uporablja vsaj 15 dni v mesecu. Skladno z določilom drugega odstavka istega člena pa se takrat, kadar je posamezna enota prazna, šteje, da jo uporablja en uporabnik. Ker pritožba proti zavrnitvi tega dela zahtevka ni obrazložena, temeljitejši razlogi za zavrnitev pritožbe niso potrebni.

_O neutemeljenosti pritožbe na zavrnitev zahtevka iz naslova električne energije, skupni prostori (postavka 416)_

28. Skladno z določilom 2. alineje prvega odstavka 27. člena Pravilnika se poraba skupne elektrike (dvigala, razsvetljava skupnih prostorov itd.) deli po številu uporabnikov posameznih enot, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Drugačno stališče pritožnice je torej pravno zmotno.

_O neutemeljenosti pritožbe na zavrnitev zahtevka iz naslova odčitavanja in delitve delilnikov (postavka 539) v skupnem znesku_

29. Zahtevek _iz naslova odčitavanja in delitve delilnikov (postavka 539)_ po 2,5 EUR mesečno, z DDV, pa po 3,05 EUR mesečno, v skupnem znesku (za 11 mesecev) 33,55 EUR je sodišče prve stopnje, kot rečeno, kot neutemeljen zavrnilo (20. točka obrazložitve). Na 13. strani (sicer neoznačene) prve vloge z dne 26. 2. 2020 je tožnica navedla, da ji družba B. d. o. o. na podlagi sklenjene pogodbe mesečno zaračunava strošek obračuna oziroma delitve stroška za toploto in ogrevanje. Na podlagi te pogodbe da znaša strošek za lokal v lasti toženke 2,5 EUR mesečno (z DDV 3,05 EUR). V ugovoru je toženka pozvala tožnico, naj pojasni, na kakšni pravni podlagi obračunava toženki storitev delitve toplote pri zunanjem izvajalcu, če pa so iste storitve zajete v postavki 1 (upravljanje) in na kateri pravni podlagi utemeljuje upravičenost obračuna stroška in ta ključ. Sama pa je v spis predložila sporazum, sklenjen med etažnimi lastniki, ki jih zastopa tožnica in B. d. o. o. z dne 31. 1. 2018, o delitvi stroškov za toploto za ogrevanje in delitvi stroškov energijo za pripravo sanitarne tople vode (list. št. 313 - 317). Iz 9. člena te pogodbe je razviden strošek odčitavanja, ki ga tožnica v isti višini prenese na toženko.

30. Po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 predstavljajo posle obratovanja sklepanje in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe. Za posle obratovanja pa se šteje med drugim tudi zagotavljanje storitev za skupne dele. Po 5. alineji 25.a člena SZ-1 med posle rednega upravljanja štejejo tudi posli obratovanja večstanovanjske stavbe. Iz tega logično sledi, da je upravnik pooblaščen za sklepanje tistih poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje, zatorej ni zavezan vseh poslov upravljati sam. Oziroma drugače povedano: zakon ga ne zavezuje k temu, da si za višino stroška, ki odpade na izvrševanje poslov obratovanja, zniža postavko iz naslova upravljanja.

31. Ker se do pravkar povzetih navedb tožnice v zvezi s tem stroškom iz prve pripravljalne vloge (list. št. 351) sodišče prve stopnje ni opredelilo, je sicer kršilo določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar te kršitve, kot rečeno, pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne sme upoštevati. V opisani kršitvi sodišča prve stopnje pritožnica vidi napačno dokazno oceno. Očitek, da je sodišče napravilo napačno dokazno oceno, pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tovrstnih sporih ni upoštevan pritožbeni razlog12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti temu delu sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo za znesek 33,55 EUR s pripadki potrdilo.

_O neutemeljenosti pritožbe na zavrnitev zahtevka iz naslova obračunska moč, prispevki, trošarina (postavka 424) in fiksni del - plin (postavka 426) ni utemeljena._

32. Pritožnica navaja, da zgoraj omenjeni postavki ne predstavljata fiksnega stroška, rekoč, da je ta strošek mesečno različen za vsak mesec, odvisno od porabe. V pritožbi zatrjuje, da gre za strošek iz 2. in 5. alineje prvega odstavka 25. člena Pravilnika13. Ker je v zvezi s tema postavkama tožnica v prvi vlogi na 11. in 12. strani izrecno navedla, da postavki 424 in 426 predstavljata fiksni del stroška, s pritožbenim dopolnjevanjem manjkajoče trditvene podlage v pritožbi ne more doseči drugačne odločitve.

_K razveljavitvi stroškovne odločitve iz IV. točke izreka_

33. Ker je odločitev ostroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari (prim. 154. člen ZPP), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 3. odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 165.člena ZPP.

1 **27. člen Pravilnika (delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot)** v 4. alineji prvega odstavka določa, da se stroški čiščenja skupnih prostorov delijo glede na število uporabnikov posamezne enote. 2 **10. alineja 26. člena Pravilnika (delitev stroškov na posamezne enote)** določa, da se glede na število posameznih enot v enakem deležu delijo razni fiksni stroški, ki nastanejo neodvisno od opravljenih storitev ter dobav (priključna moč, priključek na infastrukturo itd.). 3 **Iz 11. člena Pravilnika o toploti** izhaja, da se porabniški delež tako za ogrevanje poslovnih prostorov kot za pripravo sanitetne vode določi po deležu ogrevane površine. 4 **Druga alineja prvega odstavka 27. člena Pravilnika** določa, da se glede na število uporabnikov posamezne enote deli tudi skupna elektrika (dvigala, razsvetljava skupnih prostorov itd.) 5 Da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. 6 Prim. drugi odstavek 350. člena ZPP. 7 Glej list. št. 349/2 , oziroma 10. stran prve pripr. vloge tožnice 8 Na 4. strani te vloge je npr. navedla, da sama ni upravičena niti dolžna vgrajevati nobenih merilnikov na kakršnihkoli napravah brez sklepa lastnikov in med drugim, da je bil inšpekcijski postopek proti njej na tej točki proti nje ustavljen. 9 V izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kdo je to. 10 **SPZ-1** ne predstavlja pozitivne zakonodaje v Sloveniji. 11 **Prvi odstavek 33. člena SPZ**: Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. 12 Glej 12. točko obrazložitve te sodbe. 13 **25. člen - delitev stroškov po površini**: Glede na površino posamezne stavbe se delijo stroški (2. alineja): priključne moči v primeru oskrbe s toploto iz sistema daljinskega ogrevanja; ( 5 alineja): porabe elektrike za skupne električne naprave (delovanje raznih črpalk, kotlovnica, toplotnih postaj itd).