Jedro

SPIZ je z uveljavitvijo SZ res postala lastnica tudi tistih stanovanj, ki so bila zgrajena namensko za potrebe ZZB NOV, vendar pa je upravičena odkloniti samo prodajo strogo namenskih stanovanj za upokojence oziroma stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko grajene za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odločilo, da je tožena stranka dolžna kot prodajalec skleniti s tožnico kot kupcem pogodbo o prodaji enosobnega stanovanja št. 20 v stanovanjskem bloku T. 33, Prevalje, ki meri 38,45 m2, za pogodbeno ceno 317.071,00 SIT, s plačilnim rokom 60 dni od sklenitve pogodbe ter z dovoljenjem zemljiškoknjižnega vpisa etažne lastnine na tem stanovanju in da je dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 39.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz letnega poročila o poslovanju sklada za stanovanjsko graditev za potrebe upokojencev in invalidov v letu 1973 nesporno izhaja, da je bil objekt, v katerem se nahaja stanovanje tožnice, namensko grajen za potrebe upokojencev. Vsa stanovanja v njem so v skladu z določilom 128. člena Stanovanjskega zakona izvzeta iz prodaje in jih tožena stranka ni dolžna prodati. Omenjeno poročilo je bilo sestavljeno v skladu s sklepom o uporabi sredstev sklada republiških skupnosti socialnega zavarovanja delavcev RS za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov in s sklepom o ustanovitvi sklada za stanovanjsko graditev, o njegovi organizaciji in organih upravljanja.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da se je upokojila 30.3.1978, stanovanje pa ji je bilo dodeljeno z odločbo z dne 21.8.1972. Že iz tega je jasno, da ji stanovanje ni bilo dodeljeno kot upokojenki.

Stanovanje ji tudi ni dodelila tožena stranka, temveč Občinski odbor ZZB NOV R. Če bi bilo sporno stanovanje res namensko zgrajeno za upokojence, potem ga ji sploh ne bi mogli dodeliti. Da se tožena stranka še vedno spreneveda, izhaja tudi iz tega, da je sama priznala, da je eni od stanovalk v tej stanovanjski hiši že prodala stanovanje, pri čemer pa zatrjuje, da je to storila po pomoti.

Tožnica je zvedela, da je tožena stranka v času tega pravdnega postopka prodala še eno stanovanje in sicer stanovanje št. 5 v bloku 41, torej se že v dveh primerih ni sklicevala na določilo 128. člena Stanovanjskega zakona. Vse to dokazuje, da vsa stanovanja v stanovanjski hiši niso bila zgrajena namensko za potrebe upokojencev in da trditve tožene stranke niso resnične.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da zatrjevani pritožbeni razlog ni podan, ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva.

Po določilu 1. odst. 128. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ (Ur.l.RS št. 18/91) tožena stranka ni dolžna prodati stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. Tožena stranka tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni dokazala, da je bilo stanovanje tožnice namensko zgrajeno za potrebe upokojencev in ima poseben status. V stanovanjskem bloku, v katerem je to stanovanje, je sicer bila večina stanovanj (23) res namensko zgrajenih za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev iz sredstev tožene stranke, niso pa bila vsa. Nekaj stanovanj (6) je namreč bilo zgrajenih za reševanje stanovanjskih potreb borcev NOV iz sredstev Občine R. To jasno izhaja iz poročila o poslovanju Sklada za stanovanjsko graditev za potrebe upokojencev in invalidov v letu 1973 oziroma seznama odobrenih posojil za gradnjo oziroma nakup stanovanj v trajni uporabi upokojencev (listina B3) in dopisa Zveze društev upokojencev Občine R. toženi stranki z dne 9.12.1991 (listina B4) ter iz izpovedi tožnice. Da prav stanovanje tožnice ni bilo zgrajeno in namenjeno za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev, dokazuje odločba Stanovanjske komisije pri Občinskem odboru ZZB NOV R. z dne 21.8.1972 o dodelitvi tega stanovanja tožnici kot članici Krajevne organizacije Zveze borcev NOV R., ne pa kot upokojenki in odločba o upokojitvi tožnice, ki dokazuje, da v času dodelitve stanovanja še ni bila upokojena. Tožena stranka je po določilu 114. člena Stanovanjskega zakona z dnem uveljavitve tega zakona res postala lastnica tudi tistih stanovanj, ki so bila zgrajena namensko za potrebe Zveze združenj borcev NOV Slovenije, torej tudi tožničinega stanovanja, vendar pa je po 1. odst. 128. člena Stanovanjskega zakona upravičena odkloniti samo prodajo strogo namenskih stanovanj za upokojence oziroma stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko grajene za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka neupravičeno odklonila sklenitev prodajne pogodbe s tožnico, je zato po mnenju sodišča druge stopnje pravilen. Tega zaključka tudi ne morejo omajati listine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi (listina B5 in listina B6). Te listine namreč samo na splošno opredeljujejo namen ustanovitve sklada za stanovanjsko graditev hiš in stanovanj v družbeni lastnini, ki se trajno uporabljajo za upokojence in način uporabe sredstev tega sklada. Na konkretno stanovanje, zaradi katerega teče spor v tej pravdni zadevi, pa se te listine ne nanašajo.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo nobenega drugega pritožbenega razloga, na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in potrdilo pravilno odločitev sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela. Ker ni priglasila stroškov svoje pritožbe je odločitev o njenem stroškovnem zahtevku odpadla. Tožnica je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, vendar je sodišče druge stopnje ocenilo, da stroški tožnice za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP), saj v odgovoru na pritožbo ni navajala nobenih novih dejstev ali pravnih razlogov, ki bi doprinesli k odločitvi o pritožbi tožene stranke, temveč je predvsem analizirala listinske dokaze, ki so bili že prej v spisu in jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in ocenilo.