Jedro

Ker so pravdne stranke soposestniki pralnice, gre v njihovem notranjem razmerju za varstvo soposesti, ne pa (izključne) posesti.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 20. 10. 2015 se delno ugodi in se ta sklep spremeni tako, da: a) se v drugi vrstici III. točke beseda "posestno" nadomesti z besedo "soposestno"; b) se IV. točka glasi: "Toženi stranki se prepove s takšnimi in podobnimi ravnanji samovoljno spreminjati in ovirati dosedanji način izvrševanja soposesti pralnice v kleti večstanovanjske stavbe na naslovu A." c) se doda nova V. točka, ki se glasi: "Kar tožeča stranka zahteva več in drugače se zavrne." d) Dosedanja V. točka postane VI. točka izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 10. 2015. III. Pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe z dne 23. 1. 2015 se zavrže. IV. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je s končnim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je toženki naložilo, da v 8 dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da odklene pralnico v kleti večstanovanjske stavbe na naslovu A. ter tožnikoma izroči ključe vhodnih vrat v pralnico (III. točka izreka). Toženki je prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji samovoljno spreminjati in ovirati dosedanji način izvrševanja posesti na nepremičnini (stanovanjski hiši) ID znak 000 (prav: 001) (IV. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (V. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek (prav: tožbo) zavrglo, kot je to razvidno iz I. in II. točke izreka.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki izpodbija III., IV. in V. točko izreka sklepa z dne 20. 10. 2015, poleg tega pa se pritožuje tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe z dne 23. 1. 2015. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče s IV. točko izreka sklepa zmotno uporabilo 34. člen SPZ. Sodišče nudi sodno varstvo le v sklopu tistega motilnega ravnanja, ki je predmet motenjske pravde. Sodišče je toženki prepovedalo izvrševanje določenih ravnanj na celotni nepremičnini (štirietažni stanovanjski hiši), čeprav motenje drugih prostorov ni bilo zatrjevano. Takšna prepoved bi se v primeru utemeljenosti vrnitvenega zahtevka lahko raztezala le na pralnico, ki je predmet postopka. Ni pojasnjeno, zakaj se je sodišče odločilo, da restitucija ne zadošča, prav tako pa ni obrazložen sporen obseg izrečenih prepovedi. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da sta tožnika imela posest nad pralnico. Ni mogoče slediti prvemu tožniku, da je uporabljal pralnico za dostop do vode za pripravo kave. Priča B. ni znal pojasniti, koliko je pisarna prvega tožnika sploh velika. Tudi trditvam drugega tožnika o uporabi pralnice ni mogoče slediti. Problem z vlago v kletnih prostorih sta potrdila zgolj drugi tožnik in njegova partnerka. Priče so povedale, da v kletnih prostorih ni bilo težav z vlago. Ni verjetno, da bi drugi tožnik pralnico dnevno uporabljal za odlivanje vode iz kondenzatorja vlage. V pralnici ni kanalizacijskega odtoka. Fotografije nimajo nobene dokazne vrednosti, saj so narejene nekaj let pred obravnavanim motilnim dejanjem. Sodišče je na eni strani verjelo pričam tožnikov, na drugi strani pa izpovedim prič tožene stranke ni sledilo, pri čemer takšne odločitve ni obrazložilo. Pavšalen je zaključek, da so vse izpovedbe prič tožene stranke naučene. V zvezi s sklepom z dne 23. 1. 2015 toženka navaja, da objektivna sprememba tožbe ni dopustna, če je opravljena zunaj prekluzivnega roka iz 32. člena SPZ.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem je bila s sklepom z dne 23. 1. 2015 dovoljena sprememba tožbe (v izreku je sicer napačno navedlo, da se zavrže tožbeni zahtevek, namesto tožba, kar predstavlja očitno pisno napako, ki jo prvo sodišče lahko kadarkoli popravi). Glede na to toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep z dne 23. 1. 2015, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (četrti odstavek 343. člena in 352. člen ZPP).

6. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva (da so tožnika in toženka bili soposestniki pralnice pred toženkino zaklenitvijo vrat pralnice, s čimer je tožnikoma odvzela soposest tega prostora). Dokazna ocena prvega sodišča je izdelana v skladu z 8. členom ZPP. Je izčrpna ter analitično sintetična, na tej podlagi sprejeti zaključki prvega sodišča pa logični ter življenjsko oziroma izkustveno prepričljivi. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, v razlogih izpodbijanega sklepa pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko, ki brez tehtnih argumentov oporeka skladnim ugotovitvam prvega sodišča o soposesti pravdnih strank in toženkinem motilnem dejanju.

7. Pritožbi je treba delno ugoditi zgolj z materialnopravnega vidika varstva soposesti in predmeta soposesti. Ker so pravdne stranke soposestniki pralnice, gre v njihovem notranjem razmerju za varstvo soposesti, ne pa (izključne) posesti. Predmet posestnega varstva je zgolj pralnica kot del nepremičnine ID znak 000, ne pa celotna nepremičnina. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato treba tožbenemu zahtevku ugoditi le v obsegu, ki se nanaša na varstvo soposesti tožnikov na pralnici kot delu celotne nepremičnine, izven tega okvirja pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. V tem obsegu je prvo sodišče ugodilo utemeljenemu tožbenemu zahtevku v vrnitvenem in prepovednem delu v skladu s 34. členom SPZ.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep z dne 20. 10. 2015, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (353. člen, 358. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP).

9. Toženka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, z njegovim obravnavanjem pa ni bilo posebnih stroškov. Njen delni pritožbeni uspeh ne vpliva na pravilno ugotovitev prvega sodišča, da sta pravdni stranki delno uspeli v sporu in da zato vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Enako velja za stroške pritožbenega postopka, saj tožnika z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve (tretji odstavek 154. člena, 155. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).