Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče ugotavljalo relevantna dejstva s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja. Prvo sodišče je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbe B. B. ml. in toženčevih sinov za prepričljivejše od izpovedbe A. A.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 5.741,50 EUR nadomesti z zneskom 5.198,81 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan na parceli št. 1/3 izvesti določena dela tako, da se vzpostavi prvotno stanje, ter da se prvemu tožencu prepoveduje na tak ali podoben način posegati v solastninsko oziroma skupno lastninsko pravico tožnice na parc. št. 1/3 in 1/1 (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.741,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvega sodišča ter mu vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Ni res, da tožnica ni substancirala dokaznega predloga v zvezi s posegi prvega toženca. Sklicuje se na navedbe, ki jih je podala v predhodnem postopku v tožbi in pripravljalnih vlogah. A. A. je predlagala za pričo zato, da bo povedala, kdo je opravil sporna protipravna dela. Priča je potrdila, da je videla, da je osebno pri spornih delih sodeloval prvi toženec in njegova sinova. Tožena stranka ni pravočasno predlagala neposrednega zaslišanja sinov prvega toženca ter B. B. ml. Tožena stranka je šele v pritožbi pričela navajati nova dejstva, kar je nedopustno. Prvi toženec je imel vse razloge, da bi do prvega naroka pravočasno predlagal nasprotne dokaze. Prvo sodišče ni sprejelo dokazne ocene v skladu z 8. členom in 212. členom ZPP. Verjelo je izpovedbam B. B. ml. ter toženčevih sinov, ki pa so zainteresirani za izid postopka. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpovedbi A. A. in tožnice, ne pa zapisati, da je njuna izpovedba neverodostojna. Sodišče ni iskalo materialne resnice, saj sploh ni upoštevalo vseh dokazov. ZPP ne določa, da sodišče ugotavlja sporna dejstva na podlagi verjetnosti. Sodišče mora zagotoviti tak postopek, da bo v njem mogoče ugotoviti materialno resnico. V konkretnem primeru je bila porušena procesna pravičnost. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi za zavrnitev pričanja A. A. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je bila tožba v 1. - 4. točki tožbenega predloga umaknjena. Prvo sodišče je naložilo tožnici plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v previsokem znesku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni substancirala dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. V XVI. točki svoje pripravljalne vloge je tožnica podala konkretizirane trditve o spornih posegih le glede betonske plošče (nasproti nadstreška in vrta pred vhodom) in zidanega kamina ter glede betonske plošče med parc. št. 13/2 in parc. št. 1/3 (zadnja odstavka te točke vloge), glede posegov, ki so predmet zavrnjenega tožbenega zahtevka po izpodbijani sodbi (I. točka izreka), pa tožnica v svoji vlogi ni podala nobenih obrazloženih navedb. V tej točki svoje vloge je sicer omenila pričo A. A. (katero je predlagala za zaslišanje), to pa zgolj glede trditev o „uporabi kamina v poznih nočnih urah, zaradi česar so se že večkrat pritožili sosedje (A. A. in C. A.) in klicali policijo.“ V XXX. točki 4. pripravljalne vloge je tožnica prav tako podala splošno trditev, da sta A. A. in C. A. soseda in sta vse videla, kdo je izvajal dela na nepremičninah v solasti tožnice, ki so predmet spora. Navedbe tožnice v XXI. točki 3. pripravljalne vloge niso relevantne, saj tožnica v tem delu ne podaja nobenih konkretiziranih trditev o odstranitvi garažnih vrat, škarpe in dovozne poti, vgradnji novih vrat in izdelavi stopnišča. Fotografija z dne 17. 3. 2014, na kateri sta prvi toženec in B. B. ml., se nanaša na dogajanje tega dne (odstranitev žive meje in ostalega zelenja na vrtu, to pa na drugem delu zemljišča oziroma drugi strani stanovanjske hiše parcela št. 1/3, ne pa na zemljišču za hišo, kjer je bil uvoz v garažo z garažnimi vrati), ne pa na posege v zvezi z odstranitvijo garažnih vrat. Pritožbena trditev, da navedena fotografija prikazuje odstranjevanje zelenja zadaj za hišo, „kjer sta bila potem odstranjena garažna vrata in dovoz“, ni le nedovoljena pritožbena novota, ampak je tudi neresnična, saj ta fotografija ne kaže tistega dela nepremičnin, na katerega se nanaša zavrnjeni tožbeni zahtevek po izpodbijani sodbi.

6. Toženec je pravočasno predlagal zaslišanje prič (B. B. ml., D. D. in E. D.), kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji sodbi in sklepu II Cp 2056/2019 z dne 10. 12. 2020, na katera se sklicuje v izogib ponavljanju, v tej odločbi pa je zajet tudi odgovor (16. in 17. točka obrazložitve) na neutemeljene pritožbene trditve o toženčevih prepoznih dokaznih predlogih za zaslišanje teh prič. Toženec je predlagal nove dokaze v pritožbi zoper sodbo z dne 27. 3. 2019 (račun za vrata, popis del) v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP), saj je zanje izvedel, ko se je z njimi seznanil, to pa je bilo 29. 3. 2019 (po koncu glavne obravnave v prvem postopku), ko je prejel elektronsko sporočilo B. B. ml. Ne glede na podano pisno izjavo priče B. B. ml., je prvo sodišče pričo moralo zaslišati, ker je toženec to zahteval (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Katera nova dejstva naj bi toženec navajal v pritožbi, tožnica ne pojasni, zato pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na neobrazloženo trditev.

7. Glede odstranitve garažnih vrat z dovozno potjo in škarpo ter vgradnje novih vrat je tožnica svoje navedbe delno spreminjala. V tožbi je trdila, da je ta dela izvedel toženec (torej sam), v prvi pripravljalni vlogi pa je navedla, da je ta dela izvedel toženec s tožničinim bratom kot pomočnikom. Zaslišana kot stranka je tožnica izpovedala drugače, kot je trdila: da je toženec ta dela izvedel z njenim bratom in svojim sinom (pri čemer ne pove, s katerim toženčevim sinom, slednjega pa v svojih trditvah tudi ni omenjala). Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnica ni videla toženca in njegovega sina pri izvedbi teh del, te ugotovitve pa tožnica ne izpodbija. Že iz teh razlogov je tožničina izpoved neprepričljiva. Ob tem so njene navedbe neprepričljive tudi zato, ker je trdila, da je (tudi) C. A. vse videl, kdo je izvajal dela na solastnih nepremičninah tožnice, C. A. pa tega ni potrdil. Izpovedal je, da o dogajanju za hišo tožnice oziroma v zvezi z garažnimi vrati in dovozom ne ve ničesar.

8. Prvo sodišče je ocenilo izpoved A. A. v skladu z 8. členom ZPP. Glede na vse izvedene dokaze je presodilo, da njena izpoved ni verodostojna (da ji ni mogoče verjeti) in ji zato ni sledilo. Ocenilo je, da so izpovedbe prič B. B. ml., D. D. in E. D. prepričljive in je zato verjelo njim, ne pa A. A., katere izpoved je bila osamljena. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča kot pravilno.

9. A. A. je izpovedala, da je videla, da so se odstranjevala garažna vrata, da se je tam rušilo pri garaži in da so zraven osebno sodelovali toženec in njegova sinova. Ni pojasnila, kako naj bi pri teh delih sodelovali oziroma ali je ta dela izvajal še kdo drug. Tožnica je o vseh spornih posegih na nepremičninah, ki so bili predmet prvotnega tožbenega zahtevka, predložila številne fotografije, na katerih je večkrat viden tudi toženec, vendar pa je šlo za izvajanje drugih del, ne pa za dela v zvezi z garažnimi vrati in dovozom. Na fotografijah, ki se nanašajo na dela pri garažnih vratih in dovozu, je vidna le ena oseba, ki pa je bil po izpovedbi B. B. ml. delavec izvajalca teh del, katerega je angažiral sam. Če bi A. A. videla izvajalce teh del, bi morala videti tudi to osebo, ki je vidna na fotografiji (priloga A26), a je ni omenila.

10. Izpovedbe B. B. ml., D. D. in E. D. so skladne o tem, da toženčeva sinova nista sodelovala pri spornih delih glede garaže in dovoza. Skladni sta tudi izpovedbi toženca in B. B. ml., da toženec prav tako ni sodeloval pri teh delih. Če bi toženec in njegova sinova izvajali ta dela, B. B. ml. ne bi imel nobenega razloga, da bi za izvedbo teh del najel izvajalca. Ob tem je šlo tudi za dela za hišo tožnice, na zemljišču, katerega toženec ni nikoli uporabljal, in zato ni mogel imeti interesa za izvedbo teh del, kot je ugotovilo tudi prvo sodišče. 11. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedbe toženca, B. B. ml. in toženčevih sinov prepričljivejše od osamljene izpovedbe A. A. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvo sodišče ugotavljalo relevantna dejstva s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja. Prvo sodišče je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbe B. B. ml. in toženčevih sinov za prepričljivejše od izpovedbe A. A. Glede na to tožnica ni dokazala, da je sporna dela izvedel toženec, oziroma, da je sodeloval pri njihovi izvedbi. Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu glede glavne stvari.

12. Pritožba je delno utemeljena glede stroškovne odločitve prvega sodišča. Upoštevati je treba tisto vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v svojih vlogah, najprej v tožbi, nato pa v drugi pripravljalni vlogi, saj je prvo sodišče izdalo pisni sklep, da se sprememba tožbe ne dopusti (zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba), šele 27. 3. 2019, skupaj s sodbo v predhodnem postopku. Glede na vrednost spornega predmeta ni utemeljena pritožbena trditev, da je prvo sodišče priznalo toženi stranki previsoko nagrado za posamezne storitve, glede na določila Odvetniške tarife. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba v stroškovnem delu upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 115/2021. Ta je bila izdana 6. 4. 2022, po izdaji izpodbijane sodbe prvega sodišča in vloženi pritožbi tožnice, zato je prvo sodišče v stroškovni odločitvi ni moglo upoštevati. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnice in sodbo pritožbenega sodišča II Cp 2056/2019 spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo toženca ter v izpodbijanem delu (da je toženec dolžan odstraniti betonsko ploščo med parcelo št. 13/2 in parcelo št. 1/3 - 2. alineja II. 1. točke izreka) potrdilo sodbo prvega sodišča. 13. Nastala procesna situacija je narekovala, da pritožbeno sodišče oceni, kakšen je bil uspeh tožencev s pritožbo v predhodnem pritožbenem postopku. Glede na odločitev revizijskega sodišča se je izkazalo, da je tožena stranka s pritožbo uspela približno v polovičnem obsegu; enako zato velja za tožnico, ki je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Zato je uspeh pravdnih strank glede postopka s pritožbo tožencev približno enak, to pa narekuje odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z obravnavanjem pritožbe tožencev (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to se toženi stranki ne prizna nagrada za pritožbo 375 točk ter taksa za pritožbo 210,00 EUR, kar je treba odšteti od zneska priznanih stroškov, skupaj s sorazmernim delom materialnih stroškov (1 %), 20 % povečanja zaradi zastopanja treh strank in 22 % DDV (vse troje le v zvezi z nagrado za pritožbo), kar skupaj znaša 542,69 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in znesek stroškov postopka 5.741,50 EUR (II. točka izreka) znižalo na znesek 5.198,81 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbo glede odločitve o glavni stvari (I. točka izreka) je iz navedenih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

15. Tožnica ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 165. člen ZPP).

16. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo, zato bo moralo prvo sodišče odločiti še o teh stroških.