Jedro

Pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka krije stroške pravdnega postopka v deležu 10 %, tožena stranka pa v deležu 90 %".

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 13.645,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 12.945,98 EUR tečejo od 27. 12. 2017, od 700,00 EUR od 27. 2. 2019, od 168,91 EUR pa od 27. 2. 2019 do prenehanja obveznosti. Kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo 11.009,52 EUR z obrestmi in zamudne obresti od 168,91 EUR od 28. 3. 2018 do 27. 2. 2019, je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih tožnica nosi v deležu 40 %, toženka pa 60 %.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo skladna z njeno pritožbo, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da Splošni pogoji AO plus zavarovanja izključujejo kritje škode na motorističnem kombinezonu, čeladi, rokavicah in motoristični torbici. Določba je najmanj nejasna in jo je zato treba razlagati v tožničino korist. Ker zavarovalnica po pogodbi povrne škodo zaradi telesnih poškodb, v to nedvomno spada vsaj škoda na kombinezonu, če že ne tudi na čeladi in motoristični torbici. Nepošten je pogodbeni pogoj, ki potrošniku ne omogoča povračila predpravdnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z uveljavljanjem zavarovalnice, tak pogoj pa je po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ničen.

Zmotno je stališče sodišča, da so bile trditve o potrebni pomoči pri opravilih na vrtu prepozne. Že na prvem naroku je v izpovedbi o gospodinjskih delih, ki jih je opravljala pred nesrečo, povedala, da je kupovala zemljo za vrt in jo nosila. S tem je zaobjela, da je prej težka fizična dela na vrtu opravljala prav ona in z malo zdrave pameti se tudi ve, kaj so opravila na vrtu. Tudi sicer iz njene in partnerjeve izpovedbe izhaja, da je v prvem mesecu potrebovala povprečno šest ur pomoči dnevno, nato 14 dni povprečno 4 ure dnevno, nadaljnja dva tedna pa po 2 uri dnevno. V tujo pomoč sodijo vsa opravila, ki jih je oškodovanec pred škodnim dogodkom opravljal sam (tako tudi odločbi VSL II Cp 1665/2015 in I Cp 646/2019). Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo le mnenje izvedenca, ki je izhajal iz tistih potreb osebe, ki so nujne za njegovo varnost in obstoj. Ker se ni izreklo o tožbenih trditvah o obsegu pomoči, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o deležu tožničinega uspeha je napačna, ker ni upoštevano, da ob vložitvi tožbe ni mogla vedeti za toženkino plačilo. Zahtevek je pravočasno utesnila. Dokazano je, da je pooblaščenka prejela obvestilo o plačilu šele 26. 3. 2018, tožba pa je bila oddana 23. 3. 2018. Iz obvestila niti ne izhaja, da bo kaj dejansko tudi plačano. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da se toženka o umiku ni izjavila v 15 dneh od prejema obvestila, ampak je to storila šele na naroku 5. 6. 2019. Ker je delno izpolnitev treba šteti v korist tožnice, njen delež uspeha znaša več kot 90%.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dosojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo je glede na ugotovljeni obseg škode previsok in presega odškodnine v podobnih primerih.

Tožnica ni dokazala, da je zaradi poškodbe ramena omejena v vsakdanjem življenju. Iz dokumentacije izhaja, da je bila 19. 10. 2017 gibljivost v levi rami popolna in neboleča, da omejitev ni bilo več in da si je po fizioterapiji še okrepila mišično moč. Sodišče tega ni upoštevalo.

Tožnica ni uspela izkazati tuje pomoči. Postavka 6,00 EUR na uro je previsoka.

Previsok je tudi znesek potnih stroškov, odmerjenih po tarifi 0,37 EUR/km.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O tožničini pritožbi_

6. Sporna določba 3. točke 1. odstavka 2. člena z naslovom Nezavarovane nevarnosti Pogojev AO Plus zavarovanja se glasi: "Zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari. Sem sodijo tudi obleka in osebna prtljaga." Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, je formulacija jasna. Tudi tožnica priznava, da zavarovanje krije škodo zaradi telesnih poškodb. Z določbo, da je škoda zaradi poškodovanja stvari izvzveta iz kritja, je navedeni, tudi tožnici znan namen zavarovanja le še dodatno specificiran. Morebitna dvoumnost, ki bi bila podana, če navedene določbe ne bi bilo, je z njeno vključitvijo odpravljena. Iz kritja je izvzeta škoda, ki ne izhaja neposredno iz telesne poškodbe.

7. Neprepričljivo je pritožbeno stališče, da je krita z zavarovanjem škoda na kombinezonu, ki je neuporaben zaradi krvavitve ob telesni poškodbi, in da kritje obsega kombinezon, čelado in motoristično torbico, ki jih Splošni pogoji ne omenjajo in predstavljajo nujno opremo vsakega motorista. Drži, da navedene stvari niso izrecno navedene, a je uporabljen širši pojem stvar. Obleka in osebna prtljaga sta pri tem navedena le primeroma.

8. Taki pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni. Neutemeljeno bi bilo Splošnim pogojem pripisati pomen, ki ga jezikovna razlaga, še tako široka, ne omogoča. Če bi zavarovanje krilo tudi poškodbe stvari, ne bi šlo za zavarovanje, ki krije zgolj škodo zaradi telesnih poškodb.

9. Neutemeljeni so očitki glede ugotovitev o obsegu tuje pomoči. Tožbene trditve o pomoči v povezavi z delom na vrtu so bile preskope, da bi jih lahko sodišče (ali izvedenec) kakorkoli jemalo kot upoštevne. Drži, da je prenašanje vreč z zemljo za vrt tožnica omenjala že pri svojem zaslišanju, ko je opisovala gospodinjska opravila, ki jih je bila zmožna pred nesrečo in jih je po nesreči moral nadomeščati v večini njen partner. Vendar pa je hkrati s tem tožnica kot bistveno za oris življenja pred nesrečo, kar je tuja pomoč kompenzirala, opisala, da dela v digitalnem marketingu, kjer to pomeni prisotnost 24 ur na dan, tudi doma je morala biti dosegljiva na službeno elektronsko pošto in klice (list. št. 44), vsakodnevno se je vsaj eno uro tudi ukvarjala s športom (list. št. 42), nesreča je tudi predčasno prekinila njen dopust, ko za vrt ni mogla skrbeti. Glede na to, da je sodišče, opirajoč se na izvedensko mnenje, tožnici priznalo pomoč za 5 tednov po 4 ure, pri čemer so 3 ure dnevno za nabavo, pripravo in postrežbo hrane, upoštevajoč njene dodatno navedene dnevne dejavnosti na običajen dan pred nesrečo, se tudi morebitno delo na vrtu uravnoteži v sklopu teh treh ur dnevno. Namreč - človek, ki je dnevno službeno tako obremenjen, eno uro na dan tudi namenja športu, denimo vsakodnevno ne nabavlja hrane in je potem v te tri ure dnevno gospodinjskih opravil zajeto tudi morebitno ukvarjanje z vrtom na račun tega, da čisto vsak dan tudi ni šel v trgovino. Pri čemer velja poudariti, da gre tudi za jesenske tedne, ko je težaškega dela na vrtu bistveno manj kot pa recimo spomladi in tudi o vrsti in velikosti vrta in konkretnih opravilih ni bilo s strani tožnice konkretnih navedb. Izvedenec je potrebno tujo pomoč ocenil na podlagi svojih strokovnih praktičnih izkušenj za povprečnega človeka z enakimi poškodbami in jih glede na navedbe in osebni pregled tožnice prilagodil na konkretni primer. Če bi tožnica na njegovo oceno želela več subjektivne prilagoditve, bi za podkrepitev le-te potrebovala bistveno več trditvene in dokazne podlage. Neutemeljen je nazadnje tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do katere vrste zatrjevane pomoči bližnjega se sodba ni opredelila, v pritožbi ni navedeno, drugačna ocena o trajanju pomoči od tožničine pa zatrjevane kršitve ne utemeljuje.

10. Neutemeljen je tudi tožničin pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju dejstva, da ob vložitvi tožbe ni mogla biti seznanjena s toženkinim plačilom na račun odškodnine. Po prvem odstavku 158. člena ZPP je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v zvezi z umaknjenim delom tožbe, če tožbo umakne takoj, ko toženec izpolni zahtevek. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bilo plačilo izvedeno 27. 3. 2018 in da izjava o delnem umiku tožbe podana 27. 2. 2019, zavzelo stališče, da je tožnica ni podala takoj.

11. Utemeljen je tožbeni očitek o zmotnosti odločitve o deležu tožničinega uspeha v pravdi. Ugotovitev o 60 % tožničinem uspehu temelji na ugotovitvah, da je toženka po vložitvi tožbe plačala določen del odškodnine, da je tožnica za ta znesek tožbo umaknila, a se toženka z umikom ni strinjala, in da je izjavo o umiku podala enajst mesecev po delni izpolnitvi zahtevka. Ker tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi, je sodišče štelo, da ni uspela s celotnim zavrnjenim delom zahtevka.

12. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Na upoštevnost tožničine izjave o umiku v zvezi z odločitvijo o stroških ne more vplivati toženkino nasprotovanje umiku.1 Prav tako ni samo za sebe odločilno časovno obdobje med toženkino delno izpolnitvijo in tožničino izjavo o umiku. Pomembno je (tudi), ali so bila v tem času opravljena procesna dejanja.

13. Tožnica je izjavo o delnem umiku tožbe podala po enajstih mesecih od prejema toženkinega plačila, a so bila vsa procesna dejanja pravdnih strank in sodišča – z izjemo odgovora na tožbo – izvedena kasneje. Glede na nizek znesek priglašenega stroška za to vlogo – toženka je priglasila 20 EUR materialnih stroškov – ne more vplivati na delež uspeha v celotni pravdi. Po neizpodbijanih ugotovitvah v sodbi je tožnica uspela glede 13.645,98 EUR, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo 11.009,52 EUR. Upoštevaje toženkino plačilo v višini 8.562,92 EUR, ki ga je treba upoštevati pri vseh procesnih dejanjih razen pri odgovoru na tožbo, je tako utemeljeno tožničino stališče, da je njen uspeh 90 odstoten.

_O toženkini pritožbi_

14. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnica ni uspela dokazati, da je zaradi utrpele poškodbe ramena omejena v vsakdanjem življenju, ker naj bi to potrjeval izvid z dne 19. 10. 2017, ki navaja, da je gibljivost v levi rami popolna in neboleča. O tem zapisu se je izvedenec izrekel v zaslišanju in glede na lastne ugotovitve o gibljivosti poškodovanih delov, izvedenih ob pregledu tožnice, ocenil, da je bil zapis prezgoden in neutemeljen. Sodišče se je zato utemeljeno oprlo na mnenje in ne na izvid. 15. Neutemeljen je očitek o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

16. Tožnica je utrpela zlome leve lopatice, leve ključnice in treh reber. V izpodbijani sodbi so navedene številne okoliščine, pomembne za ovrednotenje škode. Na podlagi teh je bila tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.000 EUR (10 povprečnih neto plač ob izdaji prve sodbe),2 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8.000 EUR (6,8 povprečnih neto plač) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 700 EUR (0,6 povprečnih neto plač). Pri tem se je oprlo na primere iz sodne prakse, o katerih se je – glede na to, da jih je tožnica navedla v svojih vlogah – imela možnost izreči ki jih je v sodbi tudi navedlo. Pritožnica ni navedla, da te zadeve niso primerljive z obravnavano zadevo, niti ni navedla drugih zadev, ki bi utemeljevale znižanje odškodnine. Pritožbena trditev, da prisojena odškodnina presega odškodnine v primerljivih primerih, je zato neobrazložen in kot tak nepreverljiv. Preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da odškodnina v višini 17,4 povprečnih neto plač ne odstopa od teh, ki so bile prisojene v podobnih primerih.3

17. Očitek, da tožnici ni uspelo izkazati tuje pomoči, je neutemeljen. Že iz narave poškodb, ki jih je utrpela, izhaja potreba po njej, to pa potrjuje tudi izvedensko mnenje. V novejši sodni praksi se je ustalila urna postavka za pomoč svojcev v razponu med 4,00 in 6,00 EUR na uro (VSL II Cp 2349/2017, VSL I Cp 1649/2016, II Cp 1665/2015 idr.). Toženka ni navedla razlogov, ki bi v tožničinem primeru utemeljevali nižjo postavko v navedenem razponu.

18. Neobrazloženo je tudi toženkino nestrinjanje s potnimi stroški, odmerjenimi po tarifi 0,37 EUR/km. Tudi v tem je sodišče prve stopnje sledilo rezultatu prostega preudarka, uveljavljenem v podobnih primerih,4 pritožnica pa ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno ugotovitev.

_O odločitvi_

19. Po ugotovitvi, da so utemeljeni pritožničini očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, v ostalem pa niti njene niti toženkine pritožbene navedbe niso utemeljene in da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb procesnega ali materialnega prava, ki jih je treba preizkusiti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in III. točko izreka spremenilo tako, da tožeča stranka trpi 10 % stroškov postopka, tožena stranka pa 90 %(3. točka 365. člena ZPP); v ostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker je za presojo uspeha s pritožbo zoper sodbo pomemben le uspeh v zvezi z odločitvijo o zahtevku, v tem delu pa nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, nista upravičeni do povrnitve stroškov od nasprotne stranke (165. člen v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zato za odločitev o stroških postopka ni pomembno, ali je odločitev o upoštevnosti toženkine izjave o nasprotovanju umiku pravilna ali ne. 2 Povprečna neto plača ob izdaji izpodbijane sodbe je znašala 1175,45 EUR. 3 Navedeno potrjujejo že primeri poškodb ramenskega obroča, zbrani v pregledu sodne prakse Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV založba, Ljubljana, 2010) in na spletni strani www.sodnapraksa.si, v katerih je bila prisojena odškodnina med 15 in 19 povprečnimi neto plačami. 4 Prim. sodbo VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019 in odločbe VSL II Cp 1752/2019, VSL II Cp 796/2017, VSL II Cp 234/2019 in druge.