Jedro

Določilo 2. odstavka 98. člena ZKP se nanaša le na obdolženca, ne pa tudi na ostale stranke kazenskega postopka. Te morajo, razen državnega tožilca, povrniti stroške pritožbenega postopka, če s pritožbo ne uspejo.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7.12.1998 na podlagi 1. odstavka 437. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca M.S., vloženo zoper obd. J.T. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ/77. Na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki zasebnega tožilca in obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženca obremenjujejo proračun. Zoper ta sklep je zasebni tožilec M.S. vložil pritožbo, katero je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 2.3.1999 zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 35.000 tolarjev.

Na podlagi pobude Varuha človekovih pravic Republike Slovenije z dne 12.11.1999 je vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 20.12.1999 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.3.1999. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila z odločitvijo pritožbenega sodišča, da je zasebni tožilec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 35.000,00 tolarjev, kršena določba 2. odstavka 98. člena ZKP zato, ker je pritožbeno sodišče v celoti odločilo v obdolženčevo korist, v takem primeru pa se povprečnina ne določi. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.3.1999 spremeni tako, da se povprečnina ne določi. Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 98. člena ZKP je določeno, da o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 tega zakona. Res je sicer, da se po določilu 2. odstavka 98. člena ZKP povprečnina ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist. S to določbo, ki je pričela veljati dne 1.1.1995, je bila uzakonjena sodna praksa, saj so sodišča nalagala obdolžencem plačilo stroškov le v primerih, ko je bila obdolženčeva pritožba zavrnjena ali ko je tožilec uspel s pritožbo. Določilo 2. odstavka 98. člena ZKP se torej nanaša le na obdolženca, ne pa tudi na ostale stranke kazenskega postopka, ki morajo, razen državnega tožilca, povrniti stroške pritožbenega postopka, če s pritožbo ne uspejo. Stališče vrhovnega državnega tožilca, izraženo v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej ni utemeljeno, saj po njegovem tolmačenju določila 2. odstavka 98. člena ZKP stroški pritožbenega postopka ne bi smeli biti naloženi v plačilo zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu celo v primeru, ko s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, bodisi oprostilno, bodisi obsodilno, ne bi uspela. Taka odločitev pa bi bila v nasprotju z določilom 3. odstavka 96. člena ZKP.

Vrhovno sodišče se po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ker je ugotovilo, da odločitev pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka ni v nasprotju z določilom 2. odstavka 98. člena ZKP, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).