Jedro

Po presoji sodišča dejstvo, da tožeča stranka v letu 2003 ni zaposlovala nobenega delavca in torej celo poslovno leto ni izpolnjevala predpisanega deleža invalidnih oseb v invalidskih podjetjih, v konkretni zadevi ne predstavlja razloga za (naknadno) izdajo izpodbijane odločbe, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja delavcem tožeče stranke posledica stečajnega postopka. Vendar pa je tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ponovno imela zaposlen predpisani minimalni delež invalidnih oseb in je torej ta pogoj izpolnjevala.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 21. 4. 2004 se odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se družbi AAA d.o.o., z dnem 12. 4. 2004 odvzame status invalidskega podjetja, v 2. točki izreka pa je odločila, da z dnem odvzema tega statusa prenehajo veljati vse olajšave pridobljene na podlagi tega statusa. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba AAA d.o.o. - tožeča stranka pridobila status invalidskega podjetja s sklepom Vlade RS, št. ... z dne 2. 4. 1998 in z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. ... z dne 23. 4. 1998. Tožena stranka ugotavlja, da je dne 5. 2. 2003 Okrožno sodišče na A zoper navedeno gospodarsko družbo uvedlo stečajni postopek, dne 7. 4. 2003 pa je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve poslalo generalni državni tožilki pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je sodišče kljub opozorilu s strani navedenega ministrstva, da je bil stečajni postopek uveden v nasprotju z določbo 3. odstavka 2. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. od 67/03 do 58/03, v nadaljevanju ZPPSL), postopek nadaljevalo. Stečajni upravitelj je vsem zaposlenim odpovedal pogodbe o zaposlitvi tako, da navedena gospodarska družba s statusom invalidskega podjetja v letu 2003 ni izpolnjevala zakonsko predpisanega pogoja, najmanj 40 % zaposlenih invalidov med celim poslovnim letom, kot to določa 569. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. od 30/93 do 139/04, v nadaljevanju ZGD) in 32. člen Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Uradni list SRS, št. 18/76 in Uradni list RS št. 8/90, v nadaljevanju ZUZIO), saj v navedeni gospodarski družbi v tem času ni bil zaposlen nihče. Iz zgoraj navedenih razlogov je tožena stranka ugotovila, da gospodarska družba AAA d.o.o. ne izpolnjuje več pogojev za ohranitev statusa invalidskega podjetja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil začetek stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS, št. ... z dne 4. 3. 2003. Res je sicer, da je tožena stranka dne 4. 7. 2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, češ da je stečajni postopek začet v nasprotju z določbami ZPPSL, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Ips .../2003 z dne 18. 12. 2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo. V stečajnem postopku v letu 2003 je res prenehala zaposlitev vsem do tedaj zaposlenim delavcem, vendar pa je tožeča stranka v okviru postopka vnovčevanje premoženja stečajnega dolžnika le-tega odkupila kot pravno osebo, ki je še vedno imela status invalidskega podjetja (kar je sicer bil namen nakupa pravne osebe v stečaju) in je takoj po prevzemu upravljalskih in poslovodnih pravic zagotovila izpolnjevanje predpisanih pogojev. To pomeni, da je v času izdaje izpodbijane odločbe zaposlovala skupaj 17 oseb, od tega 7 invalidov oziroma 41,18 % invalidov, s čemer je upravičena do ohranitve statusa invalidskega podjetja. Če pravna oseba oziroma stečajni dolžnik v letu 2003 ni izpolnjeval pogojev za koriščenje ugodnosti statusa invalidskega podjetja, potem bi tožena stranka morala to ugotoviti v tistem letu in takrat izdati ustrezno odločbo, če je menila, da je to potrebno. Po mnenju tožeče stranke pa tega ne more storiti sedaj, ko podjetje ponovno ustreza vsem predpisanim pogojem o deležu invalidnih oseb, pred tem pa ta status predhodno ni bil odvzet, ugodnosti pa sploh niso bile koriščene. Po mnenju tožeče stranke podatki za leto 2003 ne morejo biti osnova za ugotavljanje dejanskega stanja na dan 21. 4. 2004, ki pa jih tožena stranka sploh ni preverila. Prav tako je po mnenju tožeče stranke tožena stranka nepravilno uporabila predpis, saj Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ne predvideva odvzema statusa invalidskega podjetja. Kršene pa so tudi določbe postopka, saj je bila izpodbijana odločba izdana dne 21. 4. 2004, posledice pa naj bi veljale že od dne 12. 4. 2004. Tožeča stranka še k temu dodaja, da je z odvzemom statusa invalidskega podjetja povzročena velika materialna škoda, ki ogroža tudi zaposlitev 7 invalidnih oseb.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v glavnem obširneje razlaga razloge iz izpodbijane odločbe in med drugim navaja, da tožeča stranka v tožbi sama priznava, da je v stečajnem postopku v letu 2003 prenehala zaposlitev vsem do tedaj zaposlenim delavcem. Tako so brez dela ostali tudi vsi delavci invalidi, ki bi jim naj invalidsko podjetje z vsemi davčnimi in drugimi ugodnostmi zagotavljalo zaposlitev in s tem tudi socialno varnost, kar je tudi namen zakona. Tožena stranka na podlagi navedb tožnice, da je odkupila pravno osebo prav z namenom, ker je imela status invalidskega podjetja, ugotavlja, da je imela tožnica oziroma ustanovitelj z nakupom pravne osebe v stečaju namen izkoristiti bonitete, ki jih gospodarski družbi prinaša status invalidskega podjetja, nikakor pa ne zagotovitev novih delovnih mest za invalide. Res je sicer, da je tožena stranka po prevzemu upraviteljskih in poslovnih pravic zagotovila zaposlitev 17 osebam od tega 7 invalidom, kar pa ne pomeni, da je le zaradi vpisanega procenta zaposlenih invalidov upravičena do ohranitve statusa invalidskega podjetja. Tožene stranke o izločitvi in izročitvi pravne osebe ni nihče obvestil in je bila s tem dejstvom seznanjena šele aprila 2004 preko Zavoda RS za zaposlovanje, ki je takrat tudi prejel zahtevek družbe AAA d.o.o. za nadomestitev dela plač invalidov skladno s Pravilnikom o merilih za nadomestitev dela stroška invalidskim podjetjem (Uradni list RS, št. 54/97). Tožena stranka še dalje navaja, da je za namene nadzora nad poslovanjem invalidskih podjetji ter za pregledovanje poslovnih načrtov ter ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po ZUZIO ustanovljena strokovna komisija, ki nadzoruje tudi namensko porabo odstopljenih sredstev po 41. členu ZUZIO. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da se statusa invalidskega podjetja ne more prenašati oziroma odkupiti, ker je invalidsko podjetje dolžno izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje. V kolikor bi tožeča stranka začela ponovno poslovati kot invalidsko podjetje, bi morala na ministrstvo nasloviti vlogo in poslovni načrt, iz katerega bi bilo razvidno izpolnjevanje zakonskih pogojev. Neizpolnjevanje pogojev za koriščenje ugodnosti statusa invalidskega podjetja tožena stranka ni mogla ugotavljati vse dotlej dokler ni bil vložen zahtevek za nadomestitev dela stroškov invalidskim podjetjem, saj je bil po njenih informacijah zoper to invalidsko podjetje v teku stečajni postopek. Sicer pa to podjetje ugodnosti, ki izhajajo iz naslova statusa invalidskega podjetja tekom stečajnega postopka ni moglo koristiti, ker družba ni poslovala in ni imela zaposlenih. Tožena stranka na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 35. člena ZUZIO z dnem 12.4.2004 tožeči stranki odvzela status invalidskega podjetja iz razloga, ker v letu 2003 ni izpolnjevala zakonskega pogoja in sicer ni imela najmanj 40% zaposlenih invalidnih oseb od vseh zaposlenih.

Po določbi 32. člena ZUZIO, ki je veljal v času upravnega odločanja, je organizacija združenega dela (v nadaljevanju: gospodarska družba) pridobila status invalidske delavnice (v nadaljevanju: invalidsko podjetje), če je poleg pogojev iz 30. člena tega zakona tudi zaposlovala najmanj 40% invalidnih oseb od vseh zaposlenih. V skladu z 2. odstavkom 30. člena ZUZIO mora ustanovitelj za ustanovitev invalidskega podjetja pripraviti proizvodni oziroma delovni program, predvideti temeljno kadrovsko sestavo, ustrezno vlogi invalidskega podjetja ter zagotoviti potrebna osnovna in obratna sredstva.

Glede prenehanja oziroma odvzema statusa invalidskega podjetja ZUZIO nima posebnih določb, vendar je v 35. členu določeno nadzorstvo nad strokovnim delom in poslovanjem invalidskih podjetij, ki ga opravlja republiški upravni organ, pristojen za delo, v sodelovanju z republiškim upravnim organom, pristojnim za socialno varstvo. Navedeni upravni organ je tudi pristojen za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustanovitev invalidskega podjetja in ali se namensko uporabljajo sredstva po 41. členu tega zakona. Prav tako je še v 37. členu ZUZIO določeno, da mora organ upravljanja invalidskega podjetja najmanj enkrat letno poročati upravnim organom, pristojnim za nadzor, o strokovnem delu in poslovanju.

V skladu s 569. členom ZGD, ki je veljal v času upravnega odločanja, mora invalidsko podjetje zaposlovati najmanj 40% invalidnih oseb od vseh zaposlenih celo poslovno leto.

V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je bil zoper gospodarsko družbo oziroma tožečo stranko dne 5.2.2003 začet stečajni postopek. Prav tako med strankama ni sporno, da je v posledici stečajnega postopka prenehala zaposlitev vsem delavcem pri tožeči stranki. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tekom stečajnega postopka izdan sklep Okrožnega sodišča na A, opr. St. St .../2003 z dne 12.2.2004, ki je postal pravnomočen dne 24.2.2004, s katerim je stečajni senat odredil izločitev prodane pravne osebe AAA, podjetje za proizvodnjo in montažo kovinskih in galvanizacijskih izdelkov d.o.o., kupcu AA, 1. točka izreka). V skladu z 2. točko izreka citiranega sklepa se je stečajni postopek za prodano pravno osebo (imenovano v 1. točki izreka) ustavil in se nadaljeval zoper stečajno maso. Po pravnomočnosti tega sklepa je bil v sodni register izvršen vpis sprememb pri tožeči stranki tako, da so se izbrisali vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom, vpisan pa je bil novi ustanovitelj AA, kot je razvidno iz sklepa Okrožnega sodišča na A, št. Srg 2004/... z dne 4.3.2004. Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka ponovno zaposlila več delavcev in imela na dan izdaje izpodbijane odločbe zaposlenih skupaj 17 oseb, od tega 7 oziroma 41,8% invalidnih oseb.

Glede na navedene okoliščine tožena stranka po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni imela utemeljenega razloga za izdajo izpodbijane odločbe oziroma za odvzem statusa invalidskega podjetja toženi stranki. Pri tožeči stranki, ki je imela status invalidskega podjetja od leta 1998, so sicer res v letu 2003 vsi delavci (tudi invalidni) izgubili zaposlitev, kar pomeni, da v obdobju do ponovnega zaposlovanja niso bili izpolnjeni vsi pogoji za status invalidskega podjetja. Vendar pa je tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ponovno imela zaposlen predpisani minimalni delež invalidnih oseb in je torej ta pogoj izpolnjevala. Pri tem tožena stranka tudi ni imela pravne podlage za izdajo odločbe z retroaktivnim učinkom tako, da se obravnavani status tožeči stranki odvzame z dnem 12.4.2004, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 21.4.2004. Po presoji sodišča pa dejstvo, da tožeča stranka v letu 2003 ni zaposlovala nobenega delavca in torej celo poslovno leto ni izpolnjevala predpisanega deleža invalidnih oseb v invalidskih podjetjih, v konkretni zadevi ne predstavlja razloga za (naknadno) izdajo izpodbijane odločbe, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja delavcem tožeče stranke posledica stečajnega postopka. Stečajni postopek zoper dolžnika, ki ima status invalidskega podjetja, pa je zaradi posebnega interesa, ki ga ima država na področju zaposlovanja invalidnih oseb, v ZPPSL drugačne urejen kot pri drugih gospodarskih družbah. Po določbah 3. odstavka 2. člena ZPPSL se namreč stečajni postopek ne opravi nad invalidskim podjetjem, če Vlada RS ne izda predhodnega soglasja. Predhodno soglasje Vlade RS je torej predpostavka za začetek stečajnega postopka. Tako je reševanje vprašanja začetka stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem in posledično tudi vprašanja prenehanja delovnega razmerja invalidnim osebam v takšnem podjetju predvideno v postopku uvedbe oziroma pred začetkom stečajnega postopka po ZPPSL. Ne glede na to, da je bil stečajni postopek zoper tožečo stranko začet brez predhodnega soglasja Vlade RS, kar je kot nezakonito ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. III Ips .../2003 z dne 18.12.2003, ki pa posledic nezakonitega začetka stečajnega postopka ni moglo več odpraviti in je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, tožena stranka takšnega nezakonitega stanja ne more sanirati z uporabo določb ZUZIO oziroma z odvzemom statusa invalidskega podjetja sedaj, ko tožeča stranka ponovno posluje in zaposluje 41,8% invalidnih oseb. Iz navedenega razloga v konkretnem primeru odvzem spornega statusa po presoji sodišča tudi ne bi bil smiseln.

K temu velja dodati ugotovitev, da je bila tožeča stranka kot pravna oseba v stečajnem postopku prodana in torej ni prenehala. Pravna oseba se v skladu s pravno ureditvijo tega vprašanja v ZPPSL v stečajnem postopku proda tako, da kupec postane lastnik celotnega premoženja prodane pravne osebe, ki tudi ohrani svojo zunanjo organizacijsko obliko, stečajni postopek zoper to pravno osebo pa se ustavi in se iz sodnega registra izbrišejo vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom ter se vpiše kupca kot ustanovitelja prodane pravne osebe. Kupec lahko v okviru izvrševanja ustanoviteljskih pravic preoblikuje prodano pravno osebo v drugo pravnoorganizacijsko obliko, ki mu ustreza (dr. N. Plavšak, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV 1997, str. 368). Glede na to, da vprašanje prenosa statusa invalidskega podjetja v primeru prodaje pravne osebe ni posebej (drugače) urejeno, je treba glede na prej opisano pravno ureditev po presoji sodišča šteti, da je bila tožeča stranka v stečajnem postopku prodana ne le v obstoječi pravnoorganizacijski obliki, temveč tudi s statusom invalidskega podjetja, ki ji pred tem ni bil odvzet. Zgolj sprememba ustanovitelja pravne osebe, ki ima status invalidskega podjetja, pa ne pomeni prenehanje tega statusa oziroma razlog za odvzem statusa, saj je status invalidskega podjetja vezan na pravno osebo, ne pa na ustanovitelja.

Ob ugotovljenem izpolnjevanju zakonskega pogoja o zaposlovanju minimalnega deleža invalidnih oseb je brezpredmetno toženkino utemeljevanje v odgovoru na tožbo, da je bil edini interes za nakup tožeče stranke izkoriščanje bonitet (predvsem davčnih), ki so vezane na status invalidskega podjetja, ne pa zaposlovanje invalidnih oseb. Prav tako tožena stranka sama ugotavlja, da v času stečajnega postopka, ko tožeča stranka ni poslovala in je vsem delavcem prenehalo delovno razmerje, tudi ni uveljavljala bonitet za invalidne delavce in je le te uveljavljala šele, ko je izpolnila predpisan pogoj o zaposlitvi predpisanega odstotka invalidnih oseb oziroma ko je ponovno začela poslovati.

Tožena stranka je imela tako po določbah tedaj veljavnega ZUZIO kot po sedaj veljavnih predpisih pravico in dolžnost opravljati nadzor nad strokovnostjo dela in poslovanjem invalidskih podjetij ter nad namensko porabo odstopljenih sredstev po 41. členu ZUZIO in je v ta namen tožena stranka tudi ustanovila posebno strokovno komisijo, kot je razvidno iz spisom priloženega sklepa tožene stranke, št. ... z dne 3.5.2001. Predviden nadzor torej omogoča strokovni komisiji sprotno preverjanje izpolnjevanja pogojev v poslovanju invalidskih podjetij ter ustrezno ukrepanje tožene stranke v primeru ugotovitve pomanjkljivosti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega akta nepravilno uporabljen materialni predpis, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) odpravilo. Ker je sodišče presodilo, da v konkretnem primeru ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane odločbe, zadeve ni vračalo toženi stranki v ponoven postopek.