Jedro

V pravdi je pripadnost pravice uporabe na dan uveljavitve ZLNDL mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in ne le z listinami, ki bi lahko bile podlaga za vpis lastninske pravice po določbah ZZK-1.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba družbe C. d. o. o. zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (kot je bila popravljena s sklepom z dne 9. 6. 2015) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica in da obstaja njena izločitvena pravica na posameznem delu stavbe ID št. 000, 001, 002, 003, 004, 005, 006 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 13.166,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo družbe C. d. o. o. z dne 15. 6. 2015 štelo za umaknjeno.

3. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo in nato še dopolnitev pritožbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila ter višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila družba C. d. o. o. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. V predmetni zadevi je družba E. d. d. v stečajnem postopku družbe G. d. d. - v stečaju prijavila izločitveno pravico na sedmih posameznih delih stavbe št. 221 k. o. X (v nadaljevanju sporne nepremičnine), na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je izločitveno pravico priznala, prerekal pa ji jo je upnik stečajnega dolžnika (sedaj tožena stranka). Družba E. d. d. je bila zato s sklepom o preizkusu terjatev napotena, da vloži tožbo na uveljavitev prerekane izločitvene pravice.

8. E. d. d. (sedaj tožeča stranka) je skladno z napotilom iz sklepa o preizkusu terjatev vložila tožbo. V njej je trdila, da je na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico (tudi) na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ker je bila ob njegovi uveljavitvi dejanska imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin.

9. Vprašanje, ali je bila tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin, predstavlja glede na trditveno podlago tožbe predhodno vprašanje; od njegove rešitve je odvisno, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravni prednik tožeče stranke in pravni prednik stečajnega dolžnika novembra 1970 sklenila Pogodbo št. 176/70 o odplačnem prenosu pravice lastništva, trajne uporabe in uživanja na posameznih delih stavbe (v nadaljevanju Pogodba) glede kletnih prostorov za skladišča in garaže v poslovnem objektu ... na tedanji Titovi cesti v Ljubljani. Nadalje, da sta decembra 1972 pravna prednika stečajnega dolžnika in tožeče stranke k navedeni Pogodbi sklenila še Aneks, s katerim sta korigirala obseg s strani tožeče stranke kupljenih prostorov v II. kleti in garaži, da pa na njuni podlagi vpis pravice uporabe ni bil oziroma ne bi bil možen, saj nista vsebovala ustrezne oznake posameznih delov stavbe. Kljub temu je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah imela pravico uporabe, saj (in kar pritožbeno ni izpodbijano) jih je vključila v otvoritveno bilanco; - je sporne nepremičnine najkasneje od junija 1995 (na podlagi izpovedbe priče B. pa že od leta 1984) zagotovo imela v dejanski posesti in uporabi ter; - uporabi in posesti spornih nepremičnin zemljiškoknjižni lastnik ali njegov pravni prednik v vseh letih od sklenitve Pogodbe in Aneksa ni nikoli nasprotoval, upraviteljica stečajnega dolžnika pa je tožeči stranki na teh nepremičninah tudi priznala izločitveno pravico (in torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje te svoje odločitve ni obrazložilo). Posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka na spornih nepremičninah (tudi) na podlagi določbe 3. člena ZLNDL (izvirno) pridobila lastninsko pravico.

11. Tožena stranka v pritožbi trdi, da Pogodba in Aneks ne predstavljata veljavne podlage za pridobitev pravice uporabe. Te navedbe pa so pavšalne (pritožnica ne pojasni v čem vidi neveljavnost omenjenih pravnih poslov), zato višje sodišče nanje ni posebej odgovarjalo. Kar se tiče ugotovitve sodišča prve stopnje, da na podlagi Pogodbe in Aneksa vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah ne bi bil možen, ker nista vsebovala ustrezne oznake posameznih delov stavbe, zaradi česar po oceni pritožnice tožeča stranka ni mogla pridobiti pravice uporabe, pa višje sodišče ocenjuje, da takšno stališče pritožnice ni utemeljeno. V pravdi je namreč pripadnost pravice uporabe na dan uveljavitve ZLNDL mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi in ne le z listinami, ki bi lahko bile podlaga za vpis lastninske pravice po določbah Zakon o zemljiški knjigi-1 (prim. dr. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, št. 1, 2011, str. 135). Takšno stališče je tudi skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ne pozna dokaznih pravil (izjema velja le glede domneve o resničnosti vsebine javne listine), po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi (prim. VS RS II Ips 185/2009). Stranka torej lahko dokazuje in sodišče lahko ugotovi določeno dejstvo s katerimkoli dokaznim sredstvom, seveda pa tudi že na podlagi določb drugega odstavka 214. člena ZPP. Na opisan način ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje.

12. V postopku na prvi stopnji je bilo nadalje tudi sporno, ali gre pri nepremičninah iz tožbenega zahtevka in nepremičninah iz Pogodbe in Aneksa dejansko za iste nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pritrdilo navedbam tožene stranke, da se podatki o spornih nepremičninah, razvidni iz zemljiške knjige, res ne ujemajo s katastrsko občino, parcelnimi številkami in skupno izmero površin v Pogodbi in Aneksu. Vendar pa so ta razhajanja po oceni sodišča prve stopnje posledica velikega časovnega razmaka med časom, ko sta bila sklenjena Pogodba in Aneks, ter časom izdelave etažnega načrta stavbe v juniju 1996, na podlagi katerega so bili ti deli stavbe vpisani v zemljiško knjigo kot samostojne enote. Gre namreč za več kot dvajsetletno razliko in v tako dolgem časovnem obdobju je po prepričanju sodišča prve stopnje z veliko verjetnostjo prišlo do sprememb imen in meja nekdanjih katastrskih občin, tudi dejansko je prišlo do spremembe imena Titove ceste v Slovensko cesto. Sodišče prve stopnje je zato vprašanje istovetnosti nepremičnin (po oceni višjega sodišča povsem upravičeno) presojalo glede na opis teh nepremičnin, razviden iz Pogodbe in Aneksa, tj. da gre za prostore za skladišča in garaže v II. kleti poslovnega objekta „..“ ob Titovi cesti v Ljubljani. Torej prav na lokaciji, ki sedaj predstavlja stavbo na Slovenski cesti Y v Ljubljani. To sta potrdili tudi s strani tožeče stranke predlagani priči B. in P., ki sta potrdili, da 1.) tožeča stranka, razen na Slovenski cesti Y in na K. 9 (ki pa nedvomno ne ustreza opisu iz Pogodbe in Aneksa), v Ljubljani nima nobenih drugih poslovnih prostorov, in 2.) da tožeča stranka najmanj od leta 1984 uporablja garaže, skladišče, arhiv in ekonomat prav v II. kleti poslovne stavbe na Slovenski cesti Y v Ljubljani. Ker tudi zemljiškoknjižni lastnik tožeči stranki priznava, da je ona uporabnica in resnična lastnica spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka izkazala istovetnost nepremičnin. Posledično se je (procesno) trditveno in dokazno breme, da izkaže nasprotno, prevalilo na toženo stranko, katerega pa ni zmogla (tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala, na katerih, če ne na spornih nepremičninah pa se je s Pogodbo in Aneksom prenesla pravica uporabe ali da ima tožeča stranka kakšne druge prostore, ki se bolj ujemajo z opisom nepremičnin iz Pogodbe in Aneksa, kot tudi ne, da bi nepremičnine iz Pogodbe in Aneksa po njihovi izgradnji ali kdajkoli kasneje dejansko zasedal in uporabljal stečajni dolžnik ali kdo tretji).

13. Tožena stranka sicer v pritožbi vztraja, da tožeča stranka istovetnosti nepremičnin ni dokazala, ker da priče ne morejo izpovedovati o številu poslovnih prostorov oziroma da bi lahko tožeča stranka istovetnost nepremičnin dokazovala le s predložitvijo ustreznih listin, ki bi potrjevale ujemanje zemljiškoknjižnih podatkov spornih nepremičnin in nepremičnin, ki so predmet Pogodbe in Aneksa. Takšno stališče pritožnice pa ni pravilno, saj, kot že pojasnjeno, ZPP ne pozna nobenih dokaznih pravil (gl. tudi 12. tč. obrazložitve te odločbe). V kolikor pa tožena stranka trdi, da tožeča stranka zaslišanja prič sploh ni predlagala v zvezi z vprašanjem istovetnosti nepremičnin, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev 212. člena ZPP, pa višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni zmogla obrazloženega grajanja, saj niti ne zatrjuje, v čem naj bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Kritika je torej v tem delu tako nekonkretizirana, da nanjo ni mogoče argumentirano odgovoriti.

14. Nadalje tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede obstoja istovetnosti nepremičnin samo nadomeščalo tožničino trditveno podlago. Tožeča stranka je namreč trditve v zvezi s tem podala v tožbi (prim. l. št. 3 spisa). Ko je tako, pa tudi ni pomembno, če se tožeča stranka ni izrecno izjavila o toženkinih ugovorih glede istovetnosti nepremičnin, saj namen zanikanja, da istovetnost ni podana, izhaja že iz siceršnjih trditev tožeče stranke. Prav tako ni pomembno, da tožeča stranka ni izrecno zatrjevala spremembe imena Titove ceste, saj dejstvo, da gre pri Slovenski cesti za nekdanjo Titovo cesto, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno.

15. Protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je istovetnost podana, oprlo zgolj na opis nepremičnine, razvidne iz Pogodbe in aneksa (prim. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi, da je izvedenec potrdil, da istovetnost ni podana. Slednji je namreč na vprašanje ali k. o. X predstavlja nekdanjo k. o. XY sprva res navedel, da zanesljivo ne, vendar pa je v nadaljevanju to svoje stališče spremenil in povedal, da dopušča možnost, da je k. o. X k. o. XY (gl. l. št. 122 spisa).

16. Tudi navedbe pritožnice, češ da tožeča stranka po določbah ZLNDL ni mogla pridobiti lastninske pravice, ker v času uveljavitve tega zakona lastninsko preoblikovanje tožeče stranke še ni bilo zaključeno, niso utemeljene. Dejstvo, da se tožeča stranka v času uveljavitve ZLNDL (še) ni olastninila, za lastninjenje nepremičnin, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, v konkretnem primeru ni relevantno. Sporne nepremičnine so se namreč lastninile po ZLNDL, ne po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (prim. VS RS II Ips 559/2005). Za pridobitev lastninske pravice po določbah ZLNDL pa je bilo bistveno le, kdo je imel na spornih nepremičninah pravico uporabe in, če je šlo za pravno osebo, da so bile te nepremičnine zajete v njeni otvoritveni bilanci (tako tudi ustaljena sodna praksa, prim. VS RS II Ips 855/2008, II Ips 29/2013, II Ips 109/2012).

17. Glede na to, da pritožnica ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah imela dejansko pravico uporabe, pritožbeno neprerekana pa je ostala tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je le-te tožeča stranka vključila v otvoritveno bilanco, je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča materialnopravno pravilno ugotovilo, da je ob uveljavitvi ZLNDL tožeča stranka na njih pridobila lastninsko pravico. Posledično se višje sodišče do pritožbenih trditev v zvezi z ostalimi pravnimi podlagami za pridobitev lastninske pravice ni opredeljevalo.

18. Končno višje sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 2. 10. 2013 zgolj bolj določno precizirala tožbeni zahtevek oziroma ga uskladila z zahtevo iz prvega odstavka 310. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Takšnega postopanja tožeče stranke pa ni mogoče šteti za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožnica. Prav tako ne drži, da je izrek sodbe nejasen: iz besedila 1. točke izreka povsem nedvoumno izhaja, da je lastnica nepremičnin (ki so do izdaje te sodbe formalno sicer sodili v premoženje stečajnega dolžnika) tožeča stranka in ne stečajni dolžnik.

19. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene očitke, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

O pritožbi zoper sklep:

22. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 16. 4. 2015 izdalo sklep opr. št. XI Pg 666/2013 (l. št. 156 spisa), zoper katerega je družba C. d. o. o. vložila pritožbo z dne 15. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je dne 17. 6. 2015 s plačilnim nalogom, ki je bil družbi C. d. o. o. vročen dne 18. 6. 2015, le-to pozvalo, da plača sodno takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR. Družba C. d. o. o. je nato (pravočasno) vložila predlog za odlog ali obročno plačilo naložene sodne takse, katerega je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. XI Pg 666/2013 z dne 8. 10. 2015 (l. št. 190 spisa) zavrnilo. Ta odločitev je postala pravnomočna s sklepom višjega sodišča opr. št. I Cpg 1609/2015 z dne 3. 3. 2016, družba C. d. o. o. pa je bila s strani sodišča prve stopnje opozorjena (l. št. 211 spisa), da je dolžna sodno takso po plačilnem nalogu z dne 17. 6. 2015 plačati v roku 15 dni od dneva, ko ji je bil vročen zgoraj omenjeni sklep višjega sodišča. Kljub opozorilu družba C. d. o. o. v postavljenem roku sodne takse za pritožbo ni plačala, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom njeno pritožbo z dne 15. 6. 2015 štelo za umaknjeno. Družba C. d. o. o. sicer v pritožbi trdi (ne predloži pa o tem nobenega dokaza), da jo je plačala in da je o tem obvestila sodišče s priporočeno pošiljko z dne 4. 4. 2016, vendar se v spisu nobeno takšno potrdilo ne nahaja, plačilo naložene sodne takse tudi ni razvidno iz izpisa plačilnega prometa pri Upravi za javne prihodke (l. št. 212, 213 spisa). Ker v konkretnem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo le-te, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je družba C. d. o. o. skladno s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pritožbo umaknila.

23. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo družbe C. d. o. o. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).