Jedro

Lastniški delež denacionalizacijskega upravičenca se določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (tudi od rezerv).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, opr. št. I Up ... z dne 20. 5. 2003 razveljavilo sodbo tega sodišča opr. št. U ... z dne 2. 9. 1999, s katero je to sodišče ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 6. 1997. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1 zavrnila pritožbo Mestne občine A., pod točko 2 pa zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18. 12. 1996 (v nadaljevanju: Agencija), s katero je Agencija odločila, da se A. p.o. lastninsko preoblikuje ter se sprejme program lastninskega preoblikovanja podjetja, nominalna vrednost družbenega kapitala pa znaša 187.000.000,00 SIT. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je v konkretnem primeru ocenjena vrednost sredstev podjetja nižja od vrednosti, ugotovljene z otvoritveno bilanco stanja, ki je bila pripravljena v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance (v nadaljevanju: Uredba o metodologiji). Citirana uredba pa se je večkrat spreminjala, tako je sprememba, objavljena v Uradnem listu 5/95, uveljavila bistvene spremembe v zvezi z možnostjo oblikovanja rezerv podjetja v okviru otvoritvene bilance stanja. Omogočila je, razen že danih možnosti za oblikovanje rezerv, še oblikovanja dodatnih rezerv podjetja. Podjetje je oblikovalo rezerve po 1. alinei 1. odstavka 59. člena Uredba o metodologiji v višini 205.713.000,00 SIT. Podjetje je torej izkoristilo možnost, ki mu je bila dana z Uredbo o metodologiji in po kateri je nizko ocenjena vrednost lahko posledica negativnih napovedi v zvezi s prihodnjim poslovanjem podjetja. Takšna sprememba v strukturi kapitala v nobenem pogledu ne vpliva na spremembo višine kapitala, upošteva pa dejstvo, da je otvoritvena bilanca stanja pripravljena na datum 1. 1. 1993, lastninsko preoblikovanje pa se izvaja v letu 1997. Oblikovanje kapitalske strukture v smislu strukturiranja virov sredstev ne vpliva na višino, oziroma vrednost pravic, ki jih uveljavlja tožnik iz naslova denacionalizacijske odločbe. Denacionalizacijska odločba ne govori o procentu, ki bi upravičencu iz naslova denacionalizacije pripadal na kapitalu zavezanega podjetja, ampak o tolarski protivrednosti 140.000 USD. Po preračunu znaša vrednost, ki bi bila dodeljena denacionalizacijskemu upravičencu 13.818.070,00 SIT. Ta vrednost je bila deljena z vrednostjo, ugotovljeno na podlagi otvoritvene bilance, to je 392.713.000,00 SIT. Na tej podlagi je bil ugotovljen procent udeležbe denacionalizacijskega upravičenca v kapitalu podjetja, ki se lastninsko preoblikuje. Osnovna glavnica podjetja znaša 187.000.000,00 SIT, podjetje je zato izdalo 187.000 navadnih imenskih delnic v nominalni vrednosti 1.000,00 SIT. Upravičenec je na podlagi 3,52 % deleža, ki mu pripada v osnovni glavnici podjetja, imetnik 6.580 delnic po nominalni vrednosti 1.000,00 SIT. Imetništvo delnic tožniku ne prenaša le delnic kot takih, pač pa mu s tem pripada tudi procentualni delež rezerv. To je poudarilo tudi podjetje v sklepu o lastninskem preoblikovanju z dne 14. 9. 1996. Za denacionalizacijskega upravičenca je pomembno le, da je njegova udeležba v celotnem kapitalu obravnavanega podjetja opredeljena iz naslova ugotovljene vrednosti podjetja po otvoritveni bilanci stanja, ki je bila pripravljena skladno z Uredbo o metodologiji in je pravilno določena na način, kot je pritožbeni organ v tej odločbi že navedel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanca ni sodelovala kot stranka, pa bi morala, ker Agencija deluje na podlagi določil Zakona o upravnem postopku. Nadalje ugovarja kršitvi načela enakopravnosti denacionalizacijskih upravičencev napram drugim nosilcem družbenega kapitala. Upravičenec bi moral po denacionalizacijski odločbi dobiti delnice za tolarsko protivrednost 140.000,00 USD, kar bi zneslo na dan otvoritvene bilance 13.818.000,00 SIT in bi v tem primeru znašal njegov lastninski delež 7,38 %. Ker pa je zavezanec izračunal procent solastninskega deleža v odnosu do zneska 392.713.000,00 SIT je zmotno ugotovil udeležbo upravičenca na nominalnem kapitalu le v višini 3,52 %, kar znese zgolj 6.580 delnic in ne 13.818 delnic. Odločba Agencije predstavlja nedopusten poseg v pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, zato predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi oziroma pritožbi ugodi in razveljavi odločbo prvostopenjskega organa ter jo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in vztraja pri svojih navedbah.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasil. Stališče, ki ga je Upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo v svoji sodbi U ... z dne 2. 9. 1999, da je pri izpodbijani odločbi podana bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS), ker tožeči stranki ni bil priznan položaj stranke v postopku in ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je Vrhovno sodišče ocenilo kot zmotno. Po mnenju Vrhovnega sodišča se postopek odobritve programa, ki ga vodi Agencija, izvede v skrajšanem postopku na podlagi listin, ki jih mora v odobritev predložiti podjetje, ki se lastnini. Glede na navedeno tožniku po presoji Vrhovnega sodišča ni bila kršena lastnost stranke v postopku odobritve programa, saj mu je bila odločba Agencije vročena, ni mu je sicer vročilo podjetje, ki bi mu jo moralo, pač pa mu jo je vročila Agencija.

Tožnik se je zoper to odločbo tudi pritožil in v pritožbi lahko uveljavljal vse svoje pomisleke glede odobrenega lastninskega preoblikovanja podjetja, ki pa jih je tožena stranka po vsebini zavrnila. Tožena stranka je torej štela tožnikovo pritožbo za vloženo od upravičene osebe, torej mu je priznala položaj stranke. Navedeno pa pomeni, da je tožnik imel možnost uveljavljati svoje ugovore zoper odločbo in s tem tudi zoper program lastninskega preoblikovanja podjetja ter je bilo o njegovi pritožbi odločeno po vsebini. Vrhovno sodišče meni, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ko je tožbi ugodilo iz procesnih razlogov in zadevo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožba ni utemeljena. Vrhovno sodišče je v citiranem razveljavitvenem sklepu v celoti odgovorilo na tožnikov ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, da ni sodeloval kot stranka v postopku lastninskega preoblikovanja. Sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe iz sklepa Vrhovnega sodišča, da v tej zvezi postavljeni izpodbojni razlog iz 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ni podan, saj je Agencija z vročitvijo odločbe tožniku priznala lastnost stranke, tožena stranka pa je na pritožbene ugovore vsebinsko odgovorila.

Neutemeljeni so tudi ostali ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev materialnega prava pri oblikovanju lastninskega deleža denacionalizacijskega upravičenca. V obravnavani zadevi je nesporno in izhaja iz denacionalizacijske odločbe z dne 30. 9. 1993, da mora zavezanec ob lastninskem preoblikovanju podjetja izdati in prenesti na SRD navadne delnice v višini tolarske protivrednosti 140.000,00 USD (oziroma preračunano v tolarje na dan 1. 1. 1993 13.818.000,00 SIT). Sporen med strankami pa je način izračuna solastniškega deleža denacionalizacijskega upravičenca oziroma posledično njegova višina. Po mnenju tožene stranke je solastninski delež pravilno izračunan od zneska 392.713.000,00 SIT. Kot izhaja iz upravnega spisa - otvoritve bilance stanja zavezanega podjetja in obeh izpodbijanih odločb, znesek 392.713.000,00 SIT predstavlja vrednost družbenega kapitala (4. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju: ZLPP). Vrednost družbenega kapitala se ugotovi na način iz 54. člena Uredbe o metodologiji. Vrednost družbenega kapitala je osnova za izračun lastniškega deleža upravičenca na družbenem kapitalu (16. člen ZLPP). V primerih kot obravnavani, ko je bila z denacionalizacijsko odločbo določena le vrednost podržavljenega podjetja, se po določbi 16. člena ZLPP, v postopku lastninskega preoblikovanja odloči tudi o višini lastninskega deleža na družbenem kapitalu. Agencija je pravilno od vrednosti družbenega kapitala 392.713.000,00 SIT izračunala lastniški delež upravičenca (3,52 %).

Zavezanec je v otvoritveni bilanci oblikoval rezerve po 59. in 59. a členu Uredbe o metodologiji v znesku 205.713.000,00 SIT. Višini oblikovanih rezerv tožeča stranka ne ugovarja, tožena pa ocenjuje, da so oblikovane v skladu s predpisi o oblikovanju rezerv, zato sodišče ocenjuje navedeno okoliščino kot nesporno. Za znesek oblikovanih rezerv iz 59. člena Uredbe o metodologiji se zmanjša osnovni kapital (392.713.000,00 SIT - 205.713.000,00 SIT). Tako zmanjšani osnovni kapital (187.000.000,00 SIT) je osnova za določitev nominalne vrednosti delnic - 59. b člen Uredbe o metodologiji (nominalni kapital). To je znesek, za katerega tožeča stranka meni, da bi moral biti upoštevan pri izračunu višine lastniškega deleža, saj bi v tem primeru postal solastnik v višini 7,38 %. Ugovor o nezakonitosti in nepravilnosti operacije je neutemeljen. Agencija je namreč v skladu z določbo 16. člena ZLPP izračunala vrednost lastniškega deleža upravičenca od družbenega kapitala. Obe vrednosti, tako družbeni kapital kot vrednost podržavljenega premoženja, sta bili ugotovljeni po enaki metodologiji, kar je za pravilno vrednotenje lastniških deležev pogoj, kot izhaja iz sodne prakse in prakse Ustavnega sodišča. Zavezanec je za razliko od družbenega kapitala oblikoval rezerve v skladu s predpisi (1. alinea 1. odstavka 59. člena Uredbe o metodologiji), navedeno oblikovanje rezerv pa statusa tega zneska, kot nominalnega kapitala iz 59. b člena Uredbe o metodologiji ne spreminja v družbeni kapital, ki bi bil osnova za izračun višine lastniškega deleža. Znesek 187.000.000,00 SIT ni vrednost družbenega kapitala, ampak znesek za določitev nominalne vrednosti delnic. Da je tak izračun lastniškega deleža, kot ga je v obravnavanem primeru opravila Agencija, pravilen, torej da se lastniški delež denacionalizacijskega upravičenca določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (tudi od rezerv), je potrdilo že tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 685/01 z dne 27. 2. 2002, izhaja pa tudi iz prakse ustavnega sodišča. Neutemeljeno tožnik ugovarja, da je s takim izračunom postavljen v neenakopraven položaj do drugih nosilcev družbenega kapitala. Tožnik je z izbiro oblike denacionalizacije z lastninskim deležem na dosedanjem družbenem kapitalu podjetja prevzel tudi podjetniško tveganje. Če tožnikov delež na kapitalu podjetja ne bi bil določen po enakih merilih kot preostali del družbenega kapitala, torej tudi na rezervah, bi bil tožnik v neenakopravnem položaju z novimi nosilci preostalega dela družbenega kapitala. Način izračuna lastniškega deleža, glede na navedeno, zato ne pomeni kršitve 37. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US), saj je upravičenec z lastninskim deležem oziroma delnicami soudeležen v celotnem družbenem kapitalu, torej tudi v rezervah ter je torej vrednost njegovega lastniškega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.