Jedro

Jedro

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.

Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.

V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.

V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.

V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.

V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.

Izrek

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 861/2021-27 z dne 25. 4. 2023 spremeni tako, da se ugodi tožbi in se odločba Agencije za energijo, št. 459-10/2019/5 z dne 3. 5. 2021, odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

I.Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 861/2021-27 z dne 25. 4. 2023 spremeni tako, da se ugodi tožbi in se odločba Agencije za energijo, št. 459-10/2019/5 z dne 3. 5. 2021, odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 861,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 861,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka.

III.Stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije za energijo, 459-10/2019/5 z dne 3. 5. 2021. S to odločbo je toženka v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije odločila, da se tožničina zahteva z dne 16. 8. 2017 zavrne (1. točka izreka), da je tožnica dolžna plačati račun, št. 71158 z dne 14. 7. 2017, ki ga je za družbo A., d. o. o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu), izstavil njen pooblaščeni izvajalec, družba B., d. d., in sicer v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka) ter da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (3. točka izreka).

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije za energijo, 459-10/2019/5 z dne 3. 5. 2021. S to odločbo je toženka v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije odločila, da se tožničina zahteva z dne 16. 8. 2017 zavrne (1. točka izreka), da je tožnica dolžna plačati račun, št. 71158 z dne 14. 7. 2017, ki ga je za družbo A., d. o. o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu), izstavil njen pooblaščeni izvajalec, družba B., d. d., in sicer v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka) ter da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je šlo v tožničinem primeru za neupravičen odjem električne energije, kot je opredeljen v 57. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO), odvzeta električna energija pa je bila utemeljeno obračunana v skladu s 57. in 58. členom SPDO. Navedlo je, da ima obravnavani zahtevek pravno naravo zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za katerega (drugače kot pri odškodninskem zahtevku) ni relevantna protipravnost tožničinega ravnanja. Toženka zato v predmetnem sporu, v katerem je odločala na podlagi pooblastila iz 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ni bila dolžna ugotavljati, kdaj in kdo je posegel v električno omaro na tožničinem objektu oziroma ali je to bila tožnica. Za odločitev je zadostovala že ugotovitev, da je tožnica neupravičeno odjemala električno energijo v smislu 57. člena SPDO.

2.V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je šlo v tožničinem primeru za neupravičen odjem električne energije, kot je opredeljen v 57. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO), odvzeta električna energija pa je bila utemeljeno obračunana v skladu s 57. in 58. členom SPDO. Navedlo je, da ima obravnavani zahtevek pravno naravo zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za katerega (drugače kot pri odškodninskem zahtevku) ni relevantna protipravnost tožničinega ravnanja. Toženka zato v predmetnem sporu, v katerem je odločala na podlagi pooblastila iz 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ni bila dolžna ugotavljati, kdaj in kdo je posegel v električno omaro na tožničinem objektu oziroma ali je to bila tožnica. Za odločitev je zadostovala že ugotovitev, da je tožnica neupravičeno odjemala električno energijo v smislu 57. člena SPDO.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 76/2023 z dne 27. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

3.Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 76/2023 z dne 27. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

◦Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče kot pravilno štelo uporabo določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO)?

◦Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče kot pravilno štelo uporabo določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO)?

◦Ali je sodišče pravilno štelo, da gre pri zahtevku tožene stranke za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve tožnice, in ali so bile v tej zvezi ugotovljene vse relevantne okoliščine?

◦Ali je sodišče pravilno štelo, da gre pri zahtevku tožene stranke za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve tožnice, in ali so bile v tej zvezi ugotovljene vse relevantne okoliščine?

4.Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v odgovoru na revizijo zavrača revidentkino stališče o nedopustni uporabi 57. člena SPDO. Navaja, da so SPDO podzakonski akt, ki je bil sprejet na podlagi tedaj veljavnega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), podlaga za navedeno določbo SPDO pa izhaja iz 76. do 79. člena EZ. V teh določbah je določen odklop uporabnika iz omrežja v primeru naštetih kršitev, ki pomenijo prevzemanje električne energije na nedovoljen način, pri čemer je predvidena tudi povrnitev škode (79. člen EZ), ki je nastala zaradi ravnanj uporabnika, ki mu je bila ustavljena distribucija. Podrobneje neupravičen odjem in pravico do odklopa urejajo SPDO, kjer je določena odgovornost za neupravičen odjem in način izračuna povračila škode distribucijskemu operaterju. V SPDO so postopki in kriteriji za obračunavanje neupravičenega odjema le konkretizirani in s tem dopolnjujejo določbe EZ. Opozarja še, da se v svoji odločbi ni sklicevala na revidentkino neupravičeno obogatitev v smislu OZ, pač pa na neupravičen odjem iz 57. člena SPDO. Je pa za oba instituta nepomembno, kar je zatrjevala revidentka v postopku, to je, da v električno omarico ni posegala, saj se odgovornost za to, kako je prišlo do odjema mimo merilnih naprav, ne ugotavlja. Poleg tega gre pri obeh institutih za povrnitev koristi, ki je nastala z neupravičenim odjemom, ne pa za povračilo škode na podlagi odškodninskega zahtevka. Predlaga zavrnitev revizije.

5.Toženka v odgovoru na revizijo zavrača revidentkino stališče o nedopustni uporabi 57. člena SPDO. Navaja, da so SPDO podzakonski akt, ki je bil sprejet na podlagi tedaj veljavnega Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), podlaga za navedeno določbo SPDO pa izhaja iz 76. do 79. člena EZ. V teh določbah je določen odklop uporabnika iz omrežja v primeru naštetih kršitev, ki pomenijo prevzemanje električne energije na nedovoljen način, pri čemer je predvidena tudi povrnitev škode (79. člen EZ), ki je nastala zaradi ravnanj uporabnika, ki mu je bila ustavljena distribucija. Podrobneje neupravičen odjem in pravico do odklopa urejajo SPDO, kjer je določena odgovornost za neupravičen odjem in način izračuna povračila škode distribucijskemu operaterju. V SPDO so postopki in kriteriji za obračunavanje neupravičenega odjema le konkretizirani in s tem dopolnjujejo določbe EZ. Opozarja še, da se v svoji odločbi ni sklicevala na revidentkino neupravičeno obogatitev v smislu OZ, pač pa na neupravičen odjem iz 57. člena SPDO. Je pa za oba instituta nepomembno, kar je zatrjevala revidentka v postopku, to je, da v električno omarico ni posegala, saj se odgovornost za to, kako je prišlo do odjema mimo merilnih naprav, ne ugotavlja. Poleg tega gre pri obeh institutih za povrnitev koristi, ki je nastala z neupravičenim odjemom, ne pa za povračilo škode na podlagi odškodninskega zahtevka. Predlaga zavrnitev revizije.

6.Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji slednjo kot neutemeljeno zavrne ter revidentki naloži plačilo stroškov postopka. V zvezi s stališčem revidentke, da v predmetni zadevi uporaba SPDO ne predstavlja ustrezne pravne podlage za sprejem meritorne odločitve, stranka z interesom pojasnjuje, da gre z akt izdan v okviru javnih pooblastil distribucijskega operaterja, ki je bil izdan na podlagi četrtega odstavka 70. člena. EZ in Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije ter po pridobitvi ustreznih soglasij za to pristojnih organov. Vse zakonske zahteve so bile pri izdaji tega akta po prepričanju stranke z interesom upoštevane. Energetski zakon predstavlja lex specialis v razmerju do OZ in je pravilno naziranje sodišča, da v tem primeru veljajo določbe specialnejšega EZ (in na njegovi podlagi izdanih predpisov) in ne zgolj OZ, za kar si prizadeva revidentka. V predmetni zadevi je pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja ugotovil neupravičen poseg na merilnem mestu revidentke, kar ni omogočalo pravilnega registriranja merilnih podatkov. SPDO tudi ni urejal kazenskih sankcij mimo pravil EZ-1, ki je veljal in se uporabljal v času izdane odločbe tožene stranke, saj je imel za to zakonsko podlago in je predstavljal podrobnejšo izpeljavo njegovih določb. Za sporni čas je bila tako utemeljeno obračunana električna energija revidentki skladno s tedaj veljavnimi SPDO. Pritrjuje tudi stališčem Upravnega sodišča glede pogojev za uveljavljanje neupravičene obogatitve po 190. členu OZ in da v zadevi ni mogoče uporabiti pravila o odškodninski odgovornosti, prav tako pa tudi njegovi presoji glede ustreznosti obračuna neupravičeno odvzete električne energije.

6.Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji slednjo kot neutemeljeno zavrne ter revidentki naloži plačilo stroškov postopka. V zvezi s stališčem revidentke, da v predmetni zadevi uporaba SPDO ne predstavlja ustrezne pravne podlage za sprejem meritorne odločitve, stranka z interesom pojasnjuje, da gre z akt izdan v okviru javnih pooblastil distribucijskega operaterja, ki je bil izdan na podlagi četrtega odstavka 70. člena. EZ in Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije ter po pridobitvi ustreznih soglasij za to pristojnih organov. Vse zakonske zahteve so bile pri izdaji tega akta po prepričanju stranke z interesom upoštevane. Energetski zakon predstavlja lex specialis v razmerju do OZ in je pravilno naziranje sodišča, da v tem primeru veljajo določbe specialnejšega EZ (in na njegovi podlagi izdanih predpisov) in ne zgolj OZ, za kar si prizadeva revidentka. V predmetni zadevi je pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja ugotovil neupravičen poseg na merilnem mestu revidentke, kar ni omogočalo pravilnega registriranja merilnih podatkov. SPDO tudi ni urejal kazenskih sankcij mimo pravil EZ-1, ki je veljal in se uporabljal v času izdane odločbe tožene stranke, saj je imel za to zakonsko podlago in je predstavljal podrobnejšo izpeljavo njegovih določb. Za sporni čas je bila tako utemeljeno obračunana električna energija revidentki skladno s tedaj veljavnimi SPDO. Pritrjuje tudi stališčem Upravnega sodišča glede pogojev za uveljavljanje neupravičene obogatitve po 190. členu OZ in da v zadevi ni mogoče uporabiti pravila o odškodninski odgovornosti, prav tako pa tudi njegovi presoji glede ustreznosti obračuna neupravičeno odvzete električne energije.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

7.Revizija je utemeljena.

7.Revizija je utemeljena.

8.Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in so povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, saj je Vrhovno sodišče nanje vezano (85. člen ZUS-1).

8.Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in so povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, saj je Vrhovno sodišče nanje vezano (85. člen ZUS-1).

Dejansko stanje zadeve

Dejansko stanje zadeve

9.Na revidentkinem merilnem mestu sta bila odstranjena dva merilna (napetostna) mostička na vodnikih (fazah) L2 in L3. V posledici tega je odjem električne energije za revidentkin objekt potekal na navedenih fazah mimo merilne naprave, zaradi česar ji električna energija v tem delu ni bila obračunana. Na navedeni podlagi je toženka ugotovila, da je revidentka neupravičeno odjemala električno energijo v smislu 57. člena SPDO. Zato je B., d. d., revidentki izstavila račun z dne 14. 7. 2017 v višini 4.418,08 EUR. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je obračun nanašal na obdobje med 14. 6. 2016 in 14. 6. 2017, z njim pa je bila zaradi odsotnosti merilnih naprav količina porabljene električne energije ocenjena na način iz 2. a točke prvega odstavka 58. člena SPDO. Ker se revidentka z obveznostjo plačila ni strinjala, je na podlagi 413. člena EZ-1 pri toženki začela postopek za rešitev spora med njo kot uporabnikom sistema elektrike in operaterjem. V tem sporu je toženka izdala odločbo, ki je bila z izpodbijano sodbo presojena kot zakonita.

9.Na revidentkinem merilnem mestu sta bila odstranjena dva merilna (napetostna) mostička na vodnikih (fazah) L2 in L3. V posledici tega je odjem električne energije za revidentkin objekt potekal na navedenih fazah mimo merilne naprave, zaradi česar ji električna energija v tem delu ni bila obračunana. Na navedeni podlagi je toženka ugotovila, da je revidentka neupravičeno odjemala električno energijo v smislu 57. člena SPDO. Zato je B., d. d., revidentki izstavila račun z dne 14. 7. 2017 v višini 4.418,08 EUR. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je obračun nanašal na obdobje med 14. 6. 2016 in 14. 6. 2017, z njim pa je bila zaradi odsotnosti merilnih naprav količina porabljene električne energije ocenjena na način iz 2. a točke prvega odstavka 58. člena SPDO. Ker se revidentka z obveznostjo plačila ni strinjala, je na podlagi 413. člena EZ-1 pri toženki začela postopek za rešitev spora med njo kot uporabnikom sistema elektrike in operaterjem. V tem sporu je toženka izdala odločbo, ki je bila z izpodbijano sodbo presojena kot zakonita.

Revizijske navedbe

Revizijske navedbe

10.Revidentka navaja, da ne EZ-1 niti OZ ne določata načina obračunavanja neupravičenega odjema, kot je predviden v 57. členu SPDO, s tem pa tudi ne upravičenosti za izdajo računa, ki ga je prejela od stranke z interesom. Izpostavlja, da je uporabljena določba 57. člena SPDO nezakonita, ker določa posameznikove obveznosti oziroma jih predpisuje, čeprav v zakonu za to nima podlage. Upravno sodišče tudi ni upoštevalo, da so pogoji v 57. členu SPDO in način obračunavanja njegove obveznosti sankcija, ki je določena brez podlage v zakonu. Ne strinja se niti s stališčem, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za neupravičeno obogatitev, saj bi v tem primeru bila dolžna vrniti le vrednost dosežene koristi. OZ namreč v 190. členu ne dopušča pavšalnih načinov izračuna, ki nimajo zveze z dejansko doseženo koristjo. Pri tem Upravno sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj kot temelj odločitve navaja neupravičeno obogatitev, ki je institut obligacijskega prava, na drugi strani pa govori tudi o institutu reševanja sporov iz 413. člena EZ-1, ki se vodi v posebnem upravnem postopku in ne v sodnem postopku za plačilo odškodnine ali druge terjatve po OZ.

10.Revidentka navaja, da ne EZ-1 niti OZ ne določata načina obračunavanja neupravičenega odjema, kot je predviden v 57. členu SPDO, s tem pa tudi ne upravičenosti za izdajo računa, ki ga je prejela od stranke z interesom. Izpostavlja, da je uporabljena določba 57. člena SPDO nezakonita, ker določa posameznikove obveznosti oziroma jih predpisuje, čeprav v zakonu za to nima podlage. Upravno sodišče tudi ni upoštevalo, da so pogoji v 57. členu SPDO in način obračunavanja njegove obveznosti sankcija, ki je določena brez podlage v zakonu. Ne strinja se niti s stališčem, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za neupravičeno obogatitev, saj bi v tem primeru bila dolžna vrniti le vrednost dosežene koristi. OZ namreč v 190. členu ne dopušča pavšalnih načinov izračuna, ki nimajo zveze z dejansko doseženo koristjo. Pri tem Upravno sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj kot temelj odločitve navaja neupravičeno obogatitev, ki je institut obligacijskega prava, na drugi strani pa govori tudi o institutu reševanja sporov iz 413. člena EZ-1, ki se vodi v posebnem upravnem postopku in ne v sodnem postopku za plačilo odškodnine ali druge terjatve po OZ.

Presoja drugega revizijskega vprašanja

Presoja drugega revizijskega vprašanja

11.Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da je zahtevek, ki ga je stranka z interesom naslovila na revidentko, po pravni naravi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. Iz navedenega izhaja, da naj bi toženka z izpodbijano odločbo odločila v sporu v zvezi s civilnopravnim (obligacijskim) razmerjem med stranko z interesom in revidentko ter da je podana njena pristojnost za tako odločanje.

11.Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da je zahtevek, ki ga je stranka z interesom naslovila na revidentko, po pravni naravi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. Iz navedenega izhaja, da naj bi toženka z izpodbijano odločbo odločila v sporu v zvezi s civilnopravnim (obligacijskim) razmerjem med stranko z interesom in revidentko ter da je podana njena pristojnost za tako odločanje.

12.Tako stališče je neutemeljeno. Prvič, noben zakon ne določa, da se v SPDO kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. Toženka v svojem odgovoru na revizijo to tudi sicer zanika.

12.Tako stališče je neutemeljeno. Prvič, noben zakon ne določa, da se v SPDO kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju. Toženka v svojem odgovoru na revizijo to tudi sicer zanika.

13.Drugič, v EZ-1, veljavnem v času izdaje odločbe toženke, ni določbe, ki slednjo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v navedenem civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi.

13.Drugič, v EZ-1, veljavnem v času izdaje odločbe toženke, ni določbe, ki slednjo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v navedenem civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi.

EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je agencija pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema

EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je agencija pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema

in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil (kar torej pomeni tudi v zvezi s kršitvami SPDO, veljavnih do sprejetja SONDSEE).

in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil (kar torej pomeni tudi v zvezi s kršitvami SPDO, veljavnih do sprejetja SONDSEE).

14.Upravno sodišče navedenega ni upoštevalo, zato je zmotno štelo, da gre v obravnavani zadevi tudi za odločanje o zahtevku, ki po pravni naravi pomeni zahtevek iz naslova civilnopravnega instituta neupravičene obogatitve, ne pa izključno za odločanje o revidentkini denarni obveznosti, utemeljeni v neupravičenem odjemu kot institutu javnega prava po posebnih določbah SPDO (kar je odgovor na postavljeno vprašanje).

14.Upravno sodišče navedenega ni upoštevalo, zato je zmotno štelo, da gre v obravnavani zadevi tudi za odločanje o zahtevku, ki po pravni naravi pomeni zahtevek iz naslova civilnopravnega instituta neupravičene obogatitve, ne pa izključno za odločanje o revidentkini denarni obveznosti, utemeljeni v neupravičenem odjemu kot institutu javnega prava po posebnih določbah SPDO (kar je odgovor na postavljeno vprašanje).

Presoja prvega revizijskega vprašanja

Presoja prvega revizijskega vprašanja

15.Jedro spora torej ostaja vprašanje, ali so določbe 57. in 58. člena SPDO zakonita pravna podlaga za določitev revidentkine obveznosti plačila neupravičenega odjema.

15.Jedro spora torej ostaja vprašanje, ali so določbe 57. in 58. člena SPDO zakonita pravna podlaga za določitev revidentkine obveznosti plačila neupravičenega odjema.

V ta namen se Vrhovno sodišče najprej podrobneje opredeljuje do pravne narave SPDO.

V ta namen se Vrhovno sodišče najprej podrobneje opredeljuje do pravne narave SPDO.

16.Iz objave SPDO (Ur. l. RS, št. 126/07) izhaja, da jih je izdal takratni sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije C., d. o. o. (njegov pravni naslednik je stranka z interesom v tem upravnem sporu) na podlagi določbe četrtega odstavka 70. člena EZ (Ur. l. RS, št. 27/07 - uradno prečiščeno besedilo). Ta je določala, da splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz prenosnega in distribucijskega omrežja sprejme po javnem pooblastilu sistemski operater po pridobitvi soglasja vlade, ki to soglasje izda po predhodni pridobitvi mnenja Agencije za energijo (toženke v tem upravnem sporu). Navedeni člen je bil umeščen med določbe X. poglavja EZ, ki so urejale razmerja med izvajalci gospodarskih javnih služb in odjemalci, pri čemer so v skladu z deveto alinejo 4. člena EZ dobavni pogoji pomenili tehnično in ekonomsko opredeljene obveznosti za dobavo energije, ki zavezujejo sistemskega operaterja, dobavitelja in odjemalca. EZ je v šestem odstavku 70. člena še izrecno naložil, da morajo biti v splošnih pogojih za dobavo in odjem določeni ukrepi varstva potrošnikov, ki se nanašajo na vsebino pogodbe med dobaviteljem in odjemalcem, zagotavljanje ustreznega vnaprejšnjega opozorila o spremembi pogodbe in podatkov o tarifi in cenah, pravico odjemalca do zamenjave dobavitelja brez plačila stroškov, različne možnosti plačila energije, postopke odločanja o njihovih pritožbah ter njihovo pravico iz 23.c člena tega zakona (šesti odstavek navedenega člena), poleg tega pa tudi ukrepi, ki jih mora izvesti sistemski operater pred ustavitvijo dobave gospodinjskemu odjemalcu iz razloga, navedenega v šesti alineji prvega odstavka 76. člena tega zakona (sedmi odstavek istega člena).

17.Iz navedenih določb izhaja, da je zakon pooblastil sistemskega operaterja za sprejem splošnega akta, povezanega z ureditvijo pogojev, pod katerimi se odjemalcem zagotavlja dostop in rabo električne energije. Navedena zakonska podlaga za splošno in abstraktno urejanje razmerij v zvezi z dobavo in odjemom električne energije v SPDO, dejstvo, da jih je sprejel sistemski operater na podlagi zakonsko določene obveznosti v okviru danega javnega pooblastila, in okoliščina objave akta v uradnem glasilu, so dale SPDO pravno naravo splošnega akta za izvrševanje javnega pooblastila.

18.EZ, ki je bil pravna podlaga za sprejem SPDO, je z uveljavitvijo EZ-1 (Uradni list RS, št. 17/2014) sicer prenehal veljati (prvi odstavek 554. člena EZ-1). Kot izhaja iz 4. alineje prvega odstavka 518. člena EZ-1, je z uveljavitvijo tega zakona prenehala tudi veljavnost SPDO, ki pa so se po drugem odstavku istega člena uporabljali do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, izdanih na podlagi EZ-1. Tako so se SPDO po uveljavitvi EZ-1 uporabljali vse do sprejema Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem električne energije (Uradni list RS, 7/2021, v nadaljevanju SONDSEE). Ta so začela veljati 20. 1. 2021, uporabljajo pa se od 1. 3. 2021 dalje (prvi odstavek 307. člena SONDSEE), ko so se prenehali uporabljati SPDO (306. člen SONDSEE).

19.Glede na čas revidentkinega odjema električne energije so se torej določbe SPDO še uporabljale, kar v tej zadevi ni sporno, in bile podlaga za določitev njene obveznosti. Nadaljnje vprašanje zato je, ali je bil normodajalec pri določanju njihove vsebine kakorkoli omejen.

Normiranje v splošnem aktu za izvrševanje javnega pooblastila

20.Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti (torej tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil) v skladu z ustavo in z zakoni. Iz te določbe med drugim izhaja, da nižji pravni akt v primeru, ko zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, ne sme preseči tega pooblastila.

To za obravnavani primer, ko gre za izvrševanje danega zakonskega (javnega) pooblastila, pomeni, da normodajalec s splošnim aktom (SPDO) ni smel preseči zakonsko opredeljenega okvira urejanja, moral pa je tudi upoštevati, da v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti oseb lahko določa samo zakon. Po ustaljeni razlagi Ustavnega sodišča navedeno ne pomeni, da mora zakonodajalec z zakonom urediti podrobnosti pravic ali obveznosti, mora pa sam v temelju urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za podzakonsko urejanje, saj mora biti osebi njen položaj znan oziroma predvidljiv že na podlagi zakona.

21.Čeprav SPDO niso podzakonski predpis, je tudi v njihovem primeru upoštevno navedeno stališče, toliko bolj, ker je zakonodajalec z določbami EZ dal pooblastilo za sprejem splošnega akta neoblastvenemu organu, ki je zato strogo vezan na izrecen obseg in vsebino javnega pooblastila. Pri tem pa bi že zakonodajalec moral določiti, kdaj šteje, da gre za neupravičen odjem in kakšni so iz tega izhajajoči ukrepi, ko gre za denarno obveznost odjemalca v položaju, kot je revidentka, v bistvenem pa tudi, kako (po katerih kriterijih) se bo ta obveznost ugotavljala.

Institut neupravičenega odjema v SPDO

22.V prvem odstavku 57. člena SPDO je med drugim določeno (kar je relevantno glede na dejanske okoliščine te zadeve), da se kot neupravičen odjem šteje, če je uporabnik priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi, niso pa izpolnjeni pogoji za zasilno ali nujno oskrbo (1. alineja), ali če uporabnik odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov (2. alineja). C. v teh primerih, ko so količine izmerjene, uporabniku zaračuna neupravičeno porabljeno električno energijo in uporabo omrežja v količinah, kot so jih izmerile merilne naprave, in po ceni, ki je enaka ceni električne energije višje dnevne tarifne postavke za zasilno oskrbo na dan izstavitve računa, povečani za 30 %. V nadaljevanju določa še način izračuna uporabe omrežja (drugi odstavek), v četrtem odstavku pa tudi, da če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičeni odjem, mora uporabnik plačati neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje 12 mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema (kar je obravnavani primer). V 58. členu je za primer (tak je revidentkin), ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti drugih podatkov, še določeno, kako se bo obračunala neupravičeno pridobljena električna energija, in sicer če količine ne bodo izmerjene z merilnimi napravami, bo izvedena ocena količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema.

23.Navedene določbe SPDO so se torej nanašale na zaračunavanje porabljene električne energije in uporabe omrežja v primeru uporabnikovih kršitev zakonsko določenih obveznosti (v obravnavani zadevi z opustitvijo namestitve ustreznih merilnih naprav in sklenitve pogodbe o dobavi električne energije). Obračun je lahko temeljil (kot je pri revidentki) na ocenjenih količinah odjema in na ceni, ki ni bila redna cena, po kateri se je sicer odjem obračunaval uporabnikom, ampak po višji dnevni tarifni postavki za zasilno oskrbo, veljavni na dan izdaje računa (ne pa v obdobju porabe) in povečani za 30 %.

24.Za tako ureditev obračunavanja porabljene električne energije in uporabe omrežja pa SPDO v zakonu niso imeli podlage. V EZ niti v EZ-1 ni najti določb, ki urejajo vprašanja, povezana z uporabnikovim denarnim povračilom pri neupravičenem odjemu. Tako je npr. EZ urejal le položaje, v katerih je sistemski operater lahko uporabniku po predhodnem obvestilu ustavil prenos ali distribucijo energije v naštetih primerih zagrešenih kršitev, med drugim, če je uporabljal energijo brez zahtevanih oziroma dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če ni imel dobavitelja (peta in osma alineja prvega odstavka 76. člena EZ, podobno 151. člen EZ-1).

25.V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO. Zato je neutemeljeno stališče v odgovoru na revizijo, da so SPDO le dopolnjevali določbe EZ s konkretizacijo postopkov in kriterijev za obračunavanje neupravičenega odjema. Ker kriteriji v zakonu niso bili določeni, jih niti splošni akt ni mogel konkretizirati.

26.Po obrazloženem v tej zadevi uporabljene določbe SPDO niso pomenile podrobnejše določitve obveznosti iz naslova neupravičenega odjema v zakonsko določenih okvirih, pač pa nedovoljeno urejanje zakonske materije s splošnim aktom za izvrševanje javnega pooblastila in s tem kršitev načela zakonitosti iz tretjega odstavka 153. člena Ustave. Teh določb zato ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis). Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato negativen.

Sklepno

27.Upravno sodišče je kot zakonito presodilo odločitev toženke o revidentkini dolžnosti plačila denarnega zneska iz naslova neupravičenega odjema električne energije. Ker v tem primeru ne gre za odločanje o civilnopravnem zahtevku zaradi neupravičene pridobitve na podlagi 190. člena OZ, niti obveznost zaradi neupravičenega odjema in okviri njenega ugotavljanja niso bili določeni v zakonu, je odločitev sodišča, ki se je sklicevalo na določbe 57. in 58. člena SPDO kot na zakonito pravno podlago za odločitev, materialnopravno napačna.

28.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo (prvi odstavek 94. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka ponovno odločiti o revidentkini zahtevi, ob tem pa najprej preveriti svojo pristojnost za odločanje v sporu v zvezi z izdanim računom (oziroma v zvezi s posameznimi postavkami na njem) z vidika razmejitve z morebitno pristojnostjo rednega sodišča (izvršilnega ali pravdnega) za odločanje o terjatvi na podlagi navedene listine.

K II. in III. točki izreka

29.Revidentka je z revizijo in s tožbo uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški pred Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 385,00 EUR. Stroški revizijskega postopka pa so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR in upoštevaje, da gre za ocenljivo vrednost spornega predmeta v višini 4.418,08 EUR oziroma preračunano 7.363,47 točk (prva alineja 1. točke tar. št. 34 v zvezi s 1. točko tar. št. 19), kar pomeni vrednost storitve v višini 300 točk.

30.OT ne določa vrednotenja sestave predloga za dopustitev revizije v upravnem sporu, zato se upoštevaje, da je v tem primeru revizijski postopek enak kot v pravdnih zadevah, storitev obračuna na podlagi šestega odstavka 4. člena OT ob upoštevanju 1. in 4. točke tar. št. 34 (ocenljiva zadeva, zvišano za 25 %) v višini 375 točk. Od te vrednosti se - enako kot v pravdnem postopku po 4. točki tar. št. 22 - 50 % (torej 187,5 točk) všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da znaša povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije 112,50 EUR. Za revizijo se stroški odmerijo ob upoštevanju 1. in 5. točke tar. št. 34 (zvišano za 50 %) v višini 450 točk oziroma 270,00 EUR. Skupni stroški revizijskega postopka tako znašajo 637,50 točk (382,50 EUR), od česar se prizna še 2 % na račun materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), to je 12,75 točk v višini 7,65 EUR, kar vse povečano za 22 % DDV (143,055 točk oziroma 85,833 EUR) skupaj znese 476,00 EUR. Plačane sodne takse bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife vrnilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.

31.Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, ker nastopa na strani tožene stranke, torej na strani, ki v sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 hkrati pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

Glasovanje

32.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

Celotna določba se je glasila: Če v konkretnih primerih iz prejšnjega člena ni mogoče zanesljivo ugotoviti drugih podatkov, se ocenitev količin električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema izvede na naslednji način:1. za uporabnike na srednji in visoki napetosti:a) če je bila vplivana registracija maksimalne (obračunske) moči, se obračuna nameščena moč transformacije, pri tem se enačijo kVA s kW; b) če merilne naprave niso registrirale vse odvzete električne energije, se količina električne energije določi tako, da se nameščena moč transformacije množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer:- pri enoizmenskem obratovanju 300 ur,- pri dvoizmenskem obratovanju 450 ur,- pri troizmenskem obratovanju 550 ur;c) če je bila vplivana samo stikalna ura, se ves odjem električne energije in uporabe omrežja obračunava po ceni za višjo dnevno tarifo;2. za uporabnike na nizki napetosti:a) če merilne naprave niso registrirale vse odvzete električne energije, se količina električne energije določi tako, da se obračunsko moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer:- v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur/mesec,- v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur/mesec;b) če je bila električna energija odvzeta pred glavno napravo za omejevanje toka, se pri določitvi količin neupravičenega odjema upošteva nazivni tok, ki ustreza vrsti in prerezu vodnikov notranjega sekundarnega priključka; c) če je bila vplivana samo stikalna ura ali sprejemnik MTK, se ves odjem električne energije in uporaba omrežja zaračunata po veljavni ceni za višjo dnevno tarifo; d) če je bilo posegano na napravo za omejevanje toka ali na registracijo moči, se moč določi tako, da se upoštevajo nazivni toki, ki ustrezajo vrsti in prerezu vodnikov, po katerih je bil ta odjem izveden. Pri določitvi količin neupravičenega odjema električne energije in moči se od vrednosti, določenih po tem členu, odštejejo izmerjene vrednosti.

Pri tem ga je moral na kršitve najprej opozoriti in mu določiti rok za izpolnitev obveznosti, šele nato je lahko ustavil prenos električne energije.

V obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da je bila revidentka odklopljena iz sistema.

Ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do ustavne skladnosti določb sedaj veljavnega Zakona o oskrbi z električno energijo (Uradni list RS, št. 172/2021, ZOEE), izpostavlja, da navedeni zakon v 69. členu distribucijskemu operaterju nalaga, da obračuna neupravičen odjem fizični ali pravni osebi, ki neupravičeno odjema električno energijo iz distribucijskega omrežja, in napačne meritve uporabniku sistema, če merilna naprava ni pod nadzorom operaterja. Pri tem pa določa, da obračunavanje neupravičenega odjema in napačnih meritev distribucijski operater podrobneje določi v sistemskih obratovalnih navodilih (sedmi odstavek).

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) - člen 57, 58

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Energetski zakon (1999) - EZ - člen 79

Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 155, 413, 413/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.