Jedro

Čeprav je bil sklep o suspenzu zakonit, je delavec upravičen do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen ali če je s pravnomočno odločbo oproščen (98. člen ZDR).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 2, 3, 4, 5 in 6 izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v tč. 1 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno spremenilo sporna sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.1.1991 in delavskega sveta tožene stranke z dne 11.3.1991, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tako da je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitano neupravičeno odsotnost z dela v času od 17.9.1990 do 10.10.1990, glede ostalih tožniku očitanih disciplinskih kršitev in izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pa navedena sklepa razveljavilo. Pri tem je ugotavljalo, da neupravičena odsotnost z dela (zamujanje na delo, zapuščanje delovnega mesta in en izostanek) v spornem obdobju tožniku ni bila dokazana, glede preostalih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih tožnik storil kot v.d. direktorja tožene stranke, pa disciplinska komisija in delavski svet nista bila pristojna za ugotavljanje tožnikove disciplinske odgovornosti in izrek disciplinskega ukrepa. Posledično je sodišče ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja, tako da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo. Hkrati pa je tožni stranki naložilo, da tožniku za nazaj izplača le 1/2 ustreznega nadomestila plače z obrazložitvijo, da je bil tožnik ob uvedbi disciplinskega postopka v letu 1990 zakonito začasno odstranjen iz tožene stranke in je glede na to, da o tožnikovi disciplinski odgovornosti pristojni organ še vedno lahko odloča, odstranitev vseskozi učinkovala. Kot ustrezno nadomestilo plače pa je za čas do 7.5.1991 sodišče določilo nadomestilo po obračunski osnovi direktorja tožene stranke (tudi če tožnik v letu 1990 ne bi bil nezakonito razrešen, bi mu s tem dnem iztekla najdalj enoletna funkcija v.d. direktorja), od tega datuma dalje pa povprečje plače na delovnih mestih z visokošolsko zahtevnostjo pri toženi stranki, neupoštevaje delovna mesta s posebnimi pooblastili (glede na to, da o razporeditvi tožnika na delovno mesto svetovalca po razrešitvi s funkcije v.d. direktorja pri toženi stranki ni bilo dokončno odločeno). Poleg tega je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku za pretekla leta izplača regres za letni dopust in nagrado za izpolnjeni delovni jubilej, ostale zahtevke pa zavrnilo ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta tako tožnik kot tožena stranka.

Tožnik se smiselno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga njeno spremembo ter ugoditev vsem njegovim zahtevkom. Pri tem povdarja, da bi moralo sodišče o njegovi disciplinski odgovornosti v celoti meritorno odločiti in ga disciplinske odgovornosti za vse očitane kršitve oprostiti. Za nazaj bi mu moralo priznati celotno nadomestilo plače po obračunski osnovi direktorja, ne pa da mu je priznalo le 1/2 nadomestila plače po neustrezni obračunski osnovi, čeprav v izreku o njegovi začasni odstranitvi z dela sploh ni meritorno odločilo. Hkrati bi morala biti tožniku dosojena tudi zahtevana odškodnina in toženi stranki naloženo povračilo tožnikovih stroškov postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del izpodbijane sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev, oz. zavrnitev vseh tožnikovih zahtevkov. Pri tem v prvi vrsti izpostavlja vprašanje pravilne označbe tožene stranke, oz. nasledstva sedanjega J. p. X. d.o.o., graja stališče, da bi za kršitve, ki jih je tožnik storil na funkciji v.d. direktorja, lahko disciplinsko odgovornost ugotavljal le organ, ki je tožnika na to funkcijo imenoval in zatrjuje, da je bil tožniku sporni disciplinski ukrep zakonito izrečen tudi glede na njegove kršitve v zvezi z neupravičenimi odsotnostmi z dela po njegovi razrešitvi s funkcije v.d. direktorja. Poleg tega graja izpodbijano sodbo tudi glede dosojenega nadomestila plače po obračunski osnovi direktorja in po obračunski osnovi povprečja plač na delovnih mestih z visokošolsko zahtevnostjo, saj takšnih delovnih mest pri toženi stranki sploh ni.

Takšen zgolj pavšalni izrek o plačilu nadomestila plače in drugih izplačilih je zato nasploh neizvršljiv.

Tako tožnik, kot tožena stranka sta odgovorila na nasprotni pritožbi in predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi vpogleda v sodni register sodišče ugotavlja, da je J. p. X. d.o.o. pravni naslednik bivšega J. p. X. p.o., ki ga je tožnik ob vložitvi tožbe pravilno označil kot toženo stranko.

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo glede odločitve o spornih disciplinskih sklepih z dne 21.1.1991 in 11.3.1991. Glede na določbo 3. odst. 59. člena ZTPDR je bil o disciplinski odgovornosti tožnika za kršitve, ki naj bi jih storil kot v.d. direktorja, pristojen odločati organ, ki je tožnika na to funkcijo imenoval, oz. je sedaj pristojen odločati organ, ki je pristojen za imenovanje in razrešitev direktorja tožene stranke.

Ker glede na določbo 93. člena ZDR disciplinski zastaralni roki (najmanj šestmesečni rok za vodenje disciplinskega postopka iz 3. odst. 67. člena ZTPDR) še niso potekli (tožena stranka je bila o tožnikovih domnevnih kršitvah obveščena z izvedeniškim mnenjem D. M., ki ga je prejela 4.10.1990, tožnik pa je tožbo vložil dne 1.4.1991), bi lahko tožena stranka glede teh kršitev disciplinski postopek še nadaljevala pred pristojnim organom.

Glede kršitev, ki naj bi jih tožnik storil po razrešitvi s funkcije v.d. direktorja, pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi zaključki izpodbijane sodbe, da niso izkazane. Tudi sicer zaradi zamud na delo oz. zapuščanja delovnega mesta in enega neupravičenega izostanka, ki ni imel za posledico velike materialne ali moralne škode, tožniku glede na določbe 17. in 18. člena toženkinega takratnega pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti ne bi mogel biti zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Glede na povedano pritožbi, kolikor napadata gornji del izpodbijane sodbe (1. tč. izreka), nista utemeljeni.

Utemeljeno pa tožnik opozarja, da prvostopno sodišče o zakonitosti sklepa o začasni odstranitvi tožnika iz podjetja z dne 19.10.1990 v izreku sodbe ni odločilo, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil tudi ta sklep predmet tega spora in čeprav je sodišče ta sklep glede zahtevka za plačilo nadomestila plače za nazaj upoštevalo. Ob takem upoštevanju sklepa o začasni odstranitvi iz podjetja seveda ni razloga, da bi ga sodišče ne upoštevalo tudi pri odločanju o vrnitvi tožnika na delo. Sklep o začasni odstranitvi namreč lahko učinkuje najdlje do izteka disciplinskih zastaralnih rokov (če pred tem o tožnikovi disciplinski odgovornosti za ravnanja, ki naj bi jih storil kot v.d. direktor, ne bo odločeno). Šele takrat bi se ob sicer zakonito izrečeni začasni odstranitvi iz podjetja stekli pogoji za vrnitev na delo, pa tudi za plačilo preostale polovice nadomestila plače v smislu določb 98. člena ZDR.

Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede le pavšalne in tudi sicer očitno neustrezne odmere nadomestila plače za nazaj. V tej zvezi tožena stranka utemeljeno opozarja na pomen določnosti zahtevka in izvršljivosti izreka sodne odločbe. Ob zapletenosti in pravni vprašljivosti ustrezne določitve višine nadomestila plače za nazaj je tožena stranka utemeljeno zainteresirana, da sodišče odloča o tožbi, ki bo sestavljena v skladu z določili 186. člena ZPP (sedaj 180. člen ZPP), to je o takšni tožbi, ki bo vsebovala tudi določen denarni zahtevek iz tega naslova.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče, upoštevaje obe pritožbi, v skladu z določili 1. odst. 369. člena v času izdaje izpodbijane sodbe veljavnega ZPP sodbo sodišča prve stopnje glede vrnitve tožnika na delo in glede vseh zahtevanih izplačil razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče v prvi vrsti tožnika pozove, da popravi tožbo v smislu določne opredelitve zahtevka glede zahtevanih denarnih izplačil. Poleg izrecne odločitve o spornem sklepu o začasni odstranitvi iz podjetja se bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno opredelilo do vprašanja višine nadomestila plače, ki bo šla tožniku za nazaj, s tem da pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da je lahko tožnik zaradi nezakonite razrešitve z delovnega mesta v.d. direktorja zahteval odškodnino iz naslova izgube dohodkov po obračunski osnovi tega delovnega mesta najdlje do izteka zakonitega roka, za katerega je bl v letu 1990 imenovan za vršilca dolžnosti na tem delovnem mestu. Ker bo o nezakonitosti disciplinskih sklepov iz leta 1991 pravnomočno odločeno že s to sodno odločbo in se bo tek disciplinskih zastaralnih rokov nadaljeval, bo s potekom le-teh mogoče v nadaljevanju postopka ponovno odločati tudi o tožnikovem zahtevku za vrnitev na delo, če se disciplinski postopek pred pristojnim organom tožene stranke ne bi zaključil. Istočasno bo znan tudi odgovor na vprašanje, ali tožniku pripada za nazaj celotno nadomestilo plače, ali glede na izrečeni suspenz in pred pristojnim organom ugotovljeno disciplinsko odgovornost le polovica ustreznega nadomestila.

Ob takšnem izidu tega pritožbenega postopka je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških, tako da bo o stroških sodišče lahko odločilo glede na končni izid spora.