Jedro

Ker delovno razmerje med pravdnima strankama iz razlogov na strani tožnice sploh ni nastalo (ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in tožnica ni nastopila dela), sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih neopravičenih izostankov ni mogel imeti pravnih učinkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 13.7.1992 in za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki, kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 13.7.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 6.7.1992 zaradi pet zaporednih neupravičenih izostankov in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Pri tem je ugotavljalo, da je bila tožnica do 3.7.1992 zaposlena pri podjetju Xy, po tem datumu pa bi se morala na podlagi pogodbe med tem podjetjem in toženo stranko zaposliti pri toženki. Ker je bila v času od 4.7.1992 do 7.8.1992 v bolniškem staležu, ji toženka za ta čas ni mogla zakonito očitati neupravičenih izostankov.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem opozarja, da je sodišče šlo mimo dejstva, da tožnica pri toženki ni nikoli sklenila delovnega razmerja, tako da je bil sklep direktorja tožene stranke z dne 13.7.1992 dejansko brezpredmeten. Ta sklep je pripravil tožničin bivši delodajalec in takratni toženkin poslovni partner, ki je ob ugotovitvi, da je pri njem tožnici delovno razmerje prenehalo, izsiljeval direktorja toženke, da na tak način ugotovi, da tožnica tudi pri toženki ni v delovnem razmerju. Direktor toženke je ta sklep podpisal tako izključno v interesu urejanja odnosov s poslovnim partnerjem, na sugestijo tega partnerja, s katerim je bil sicer dogovorjen prehod tožnice v delovno razmerje k toženki, pri tem pa je menil, da tak sklep sam na sebi ne more imeti učinkov nastanka delovnega razmerja s tožnico. Poslovni odnos s podjetjem Xy, na katerem naj bi prvotno temeljil tudi dogovor o prevzemu tožnice na delo k toženki, je bil kasneje tudi sicer prekinjen, tako da temelj za zaposlitev tožnice več ne obstoja.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe, saj naj bi direktor toženke, kot njen zakoniti zastopnik, s podpisom izpodbijanega sklepa z dne 13.7.1992 zakonito priznal, da je bila tožnica pri toženki v delovnem razmerju.

Pritožba je utemeljena.

V tem primeru je sodišče prve stopnje prvič tožničin zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni nikoli obstojalo. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje prvotno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek z napotilom, da prvostopno sodišče preveri avtentičnost sklepa direktorja tožene stranke z dne 13.7.1992 in okoliščine izdaje tega sklepa, saj naj bi iz te listine izhajalo, da naj bi delovno razmerje med pravdnima strankama dejansko obstojalo, do te listine pa se v prvem postopku sodišče ni opredelilo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pribavilo pojasnila direktorja tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila toženka v spornem obdobju, glede na sklenjeno pogodbo s Xy, pripravljena zaposliti tožnico in je čakala, da se tožnica zglasi zaradi sklenitve delovnega razmerja in nastopa dela. Ker je direktor ugotavljal, da je bila tožnica v mesecu juniju 1992 v bolniškem staležu, je 13.7.1992 iskal pojasnila, kaj je s tožnico, pri Xy, pri katerem je bila tožnica nazadnje v delovnem razmerju. Odgovorni delavci Xy so ga obvestili, da je tožnici 3.7.1992 pri njih že prenehalo delovno razmerje, da so preverili, da tožnica ni več v bolniškem staležu in ob obvestilu, da se pri toženki ni javila, direktorju toženke sugerirali izdajo spornega sklepa. V prepričanju, da bo na tak način rešeno takratno nejasno stanje, je direktor toženke sklep izdal. Ob gornjih pojasnilih direktorja tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje ni preverjalo s formalno izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ker očitno vanje ni dvomilo, prvostopno sodišče ni imelo podlage za smiselni zaključek, da je bila tožnica pri toženi stranki dejansko v delovnem razmerju. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (11. člen Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). V tem primeru nesporno pogodba o zaposlitvi niti v pismeni in niti v ustni obliki med pravdnima strankama ni bila sklenjena, prav tako pa tudi v dejanskem smislu tožnica dela pri toženki ni nastopila. Razlogi za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi v tem primeru niso na strani tožene stranke. Ne glede na zatrjevani bolniški stalež bi se tožnica po 1.6.1992, oziroma po 3.7.1992 lahko zglasila pri toženi stranki in zahtevala podpis pogodbe o zaposlitvi, vendar tega ni storila. Glede na določbo 2. odstavka 12. člena ZDR sam bolniški stalež ni ovira za podpis pogodbe o zaposlitvi. Kasnejši sklep direktorja tožene stranke, ki omenja delovno razmerje tožnice od 6.7.1992 dalje, hkrati pa govori o prenehanju delovnega razmerja z istim dnem, ne more nadomestiti pogodbe o zaposlitvi, ki jo za nastanek delovnega razmerja določa zakon. Dejansko ta sklep pomeni le ponesrečen poskus ureditve nejasnega položaja, do katerega je prišlo, ker se tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri dotedanjem delodajalcu, pri toženki ni zglasila, čeprav jo je toženka pričakovala že od 1.6.1992 dalje.

Ker delovno razmerje med pravdnima strankama dejansko sploh ni nastalo, navedeni sklep v bistvu ni mogel imeti pravnih učinkov.

Ob takšni presoji pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373., tč. 3 in 4 ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki kot neutemeljen zavrnilo, saj je ugotovilo, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni nikoli nastalo in da za to dejstvo ni odgovorna tožena stranka.