Jedro

ZBPP ne določa, da v postopku odločanja o prošnji za brezplačno pomoč ne bi veljalo splošno načelo upravnega postopka, po katerem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker je tožeča stranka šele v tožbi v upravnem sporu dobila možnost, da se izjasni o pravilnosti izračuna povprečnega dohodka na člana družine, je ta napaka v vodenju postopka v konkretnem primeru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila, iz česar izhaja, da ne nasprotuje tožbenemu argumentu o napačnem izračunu.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 202/2010 z dne 8. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika z dne 10. 6. 2010 zavrne.

V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in oprostitev plačila vseh stroškov postopka. Sklicuje se na 13. člen ZBPP in navaja, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2 – kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (v nadaljevanju: minimalni dohodek). Glede na navedeno, upoštevaje določilo 22. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), znaša minimalni dohodek 453,60 EUR. Prosilec, ki je slovenski državljan, živi z ženo A.A. in polnoletno hčerko B.B. Glede na prošnji priloženo listinsko dokumentacijo (priloga A2) je prosilec upokojen, v zadnjih treh mesecih pred podajo prošnje pa je prejel pokojnino v zneskih: 646,60 EUR, 630,38 EUR, 646,60 EUR ter 223,55 EUR letnega dodatka. Prav tako je prejemnica pokojnine njegova žena A.A., ki je v istem obdobju prejela pokojnino v zneskih: 453,55 EUR, 453,55 EUR, 453,55 EUR ter 223,55 EUR letnega dodatka (priloga A3). Kot izhaja iz potrdila o vpisu, je prosilčeva hčerka B.B. redna študentka 1. letnika Visoke šole za zdravstvo v Ljubljani. Iz podatkov prošnje je razvidno, da je bila v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejemnica dohodka preko študentskih organizacij, iz prometa na njenem računu pa je razvidna višina tega dohodka in sicer 172,20 EUR. Prosilec je lastnik osebnega vozila Citroen letnik 2001 in kmetijskih zemljišč, ki mu dajejo dohodek. Iz potrdila davčne uprave (priloga C1) izhaja, da je prosilčev dohodek iz tega naslova (iz kmetijske dejavnosti in subvencij) znašal za leto 2009 skupaj 772,47 EUR. Upoštevani znesek je torej 194,37 EUR (772,47:12= 64,79 x 3). Iz potrdila davčne uprave (C2) izhaja, da je katastrski dohodek prosilčeve žene (iz kmetijske dejavnosti in subvencij) znašal za leto 2009 skupaj 210,34 EUR. Upoštevani znesek je torej 52,58 EUR (210,34:12=17,52 x 3). Drugih dohodkov prosilčeva družina nima. Upoštevaje navedeno je znašal povprečni mesečni dohodek prosilčeve družine 461,15 EUR (4.150,38 : 3 = 1357,83 : 3), kar je več od določenega minimalnega dohodka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve z ustavo zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva, kot tudi zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V postopku odločanja o prošnji tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči je tožena stranka sicer pravilno ugotovila dejansko stanje, na podlagi katerega pa je napravila napačen izračun, koliko znaša mesečni povprečni dohodek na člana družine in posledično nepravilno uporabila materialno pravo, zaradi česar je odločitev tožene stranke, da prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne nezakonita. Osnovni znesek minimalnega dohodka skladno z Zakonom o socialnem varstvu, ki le-tega ureja, znaša od 1. 7. 2010 229,52 EUR, njegov 2-kratnik torej znaša 459,04 EUR.

V nadaljevanju tožeča stranka natančno navaja, da je tožena stranka vseh 7 posamičnih postavk v izračunu pravilno ugotovila, za kar podaja tudi posamične izračune, vendar pa uveljavlja, da je nato tožena stranka napravila napačen povprečni izračun na člana družine. Upoštevajoč zgoraj navedeno je znašal povprečni mesečni dohodek na člana družine 423,76 EUR (646,60 EUR + 630,38 EUR + 646,60 EUR + 55,88 EUR + 453,55 EUR + 453,55 EUR + 453,55 EUR + 55,88 EUR + 172,20 EUR + 193,11 EUR + 52,58 EUR = 3.813,88 EUR : 3 = 1.271,29 EUR : 3 = 423,76 EUR) in ne 461,15 EUR, kot je izračunala tožena stranka, iz česar izhaja, da mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 459,04 EUR. S tem je tožena stranka kršila 23. člen Ustave RS. Pravdni postopek v Republiki Sloveniji je posebej z zadnjima novelama postal tako kompleksen, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešno uveljavljanje svojega tožbenega zahtevka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi in ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva. Poleg tega predlaga, da sodišče prošnji tožeče stranke ugodi in se mu odobri brezplačna pravna pomoč v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, v obliki zastopanja v postopkih pred sodišči I. in II. stopnje in oprostitve plačila vseh stroškov postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP postopa organ za brezplačno pravno pomoč po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ZBPP ne določa drugače. ZBPP ne določa, da v postopku odločanja o prošnji za brezplačno pomoč ne bi veljalo splošno načelo upravnega postopka, po katerem mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP ter 1. odstavek 138. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Tožeča stranka je šele v tožbi v upravnem sporu dobila možnost, da se izjasni o pravilnosti izračuna povprečnega dohodka na člana družine. Ta napaka v vodenju postopka je v konkretnem primeru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), kajti tožena stranka je prejela tožbo, vendar na poziv sodišča, da v 7 dneh odgovori na tožbo, na tožbo ni odgovorila iz česar izhaja, da ne nasprotuje tožbenemu argumentu o napačnem izračunu. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala s tožečo stranko razčistiti sporno vprašanje glede izračuna povprečnega dohodka na člana družine, pri čemer mora po potrebi uporabiti tudi Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti v postopku za pridobitev pravice do socialne pomoči (Uradni list RS, št. 39/07). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Ker tožba na odpravo upravnega akta po 2. členu ZUS-1 zajema preizkus zakonitosti izpodbijanega akta z vidika zakonske pravice do brezplačne pravne pomoči iz 1. člena ZBPP, ki ima ustavno podlago v 23. členu Ustave, pri čemer pojem zakonitosti zajema tudi presojo z vidika ustavnih pravic in drugih ustavnih določb, sodišče ni posebej v izreku odločalo o zahtevku na ugotovitev ustavne pravice do sodnega varstva. Ker Upravno sodišče tudi ni pristojno za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč, razen v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje in tudi narava stvari (delitev oblasti) v danih okoliščinah konkretnega primera odločanja sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne zahteva. Zaradi tega je sodišče v prvi točki izreka delno ugodilo tožbi glede na tožbene predloge.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.