Jedro

Zavarovanka prvotožene stranke bi morala glede na to, da je za nevarnost vedela, pri vzdrževanju brežine ravnati še bolj skrbno ter z dodatnimi ukrepi (tudi odstranjevanjem nestabilnega materiala) in pogostejšim nadzorom poskrbeti, da do nastanka škode ne bi prišlo. Ker tega ni storila, je opustila svoje dolžno ravnanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do prvotožene stranke (zavarovalnice) pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka odločbe) v razmerju do prvotožene stranke potrdi.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo subjektivno spremembo tožbe na strani tretje tožene stranke, tako da je tožena stranka Republika Slovenija (I. točka izreka); sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99929/2010 z dne 19. 7. 2010 v izreku razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžnikom naloženo, da poravnajo v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika (II. točka izreka), ter razsodilo, da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 2.783,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (III. točka izreka odločbe) se je pritožila prvo tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je od toženih strank uveljavljala regresni zahtevek zaradi izplačila zavarovalnine, ki jo je svojemu zavarovancu izplačala za škodo, ki je le-temu nastala zaradi škodnega dogodka (trk v kamen večje dimenzije) na javni državni cesti. Za upravljanje in vzdrževanje te ceste je zadolžena tretje tožena stranka, drugo tožena stranka pa je njen pogodbeni izvajalec del rednega vzdrževanja. Svojo odgovornost ima slednja zavarovano pri prvo toženi stranki, kar pomeni, da je odločitev o odgovornosti prvo tožene stranke odvisna od obstoja odgovornosti drugo tožene stranke za nastalo škodo.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta drugo in tretje tožena stranka solidarno odgovorni za nastalo škodo, ker sta bili obe dolžni zagotoviti varnost cestnega prometa in vseh udeležencev v prometu, svojih obveznosti pa v kritičnem času nista izpolnjevali z zadostno skrbnostjo. Iz dopisa z dne 22. 3. 2007 (B3) je ugotovilo, da je drugo tožena stranka sicer obvestila DRSC, da prihaja na predmetni cesti do krušenja kamenja iz nezavarovane brežine večjih višin in da kamenje leti na vozišče ter da je predlagala ogled in ustrezno zaščito. Ker kljub obvestilu od aprila do septembra tretje tožena stranka brežine ni sanirala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se drugo tožena stranka kot organizacija, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest, zgolj z obvestilom še ni razbremenila svoje odgovornosti za nastalo škodo, saj je neaktivnost tretje tožene stranke terjala od nje še večjo skrb za varnost na spornem delu ceste, kot tudi odločnejšo zahtevo tretje toženi stranki po takojšnjem ukrepanju.

8. Pravno podlago za presojo dolžnostnega ravnanja zavarovanca prvo tožene stranke (drugo tožene stranke) predstavljajo določbe Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik) in določila Pogodbe o vzdrževanju, sklenjene med drugo in tretje toženo stranko (v nadaljevanju Pogodba). Na podlagi Pogodbe je bila drugo tožena stranka zadolžena za redno vzdrževanje ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, obseg in vsebino rednega vzdrževanja cest pa določa Pravilnik, ki med dela rednega vzdrževanja uvršča tudi redno vzdrževanje brežin (5. točka 13. člena Pravilnika) in čiščenje cest (10. točka 13. člena Pravilnika). Skladno z določbo 18. člena Pravilnika morajo biti brežine osekov, zasekov in nasipov redno vzdrževane in sicer tako, da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje ali odstranjuje nestabilen material ter da so tehnične in biološko zaščitne ureditve v takšnem stanju, da je zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežin in ceste. V skladu s 23. členom Pravilnika se vsi sestavni deli ceste čistijo tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa, funkcionalnost in urejen videz ceste ter varovanje okolja.

9. Namen zahtevanega nivoja vzdrževanosti brežin in ceste je torej v varnem odvijanju prometa (tedaj veljavni drugi odstavek 40. člena ZJC), temu pa v primeru, če z brežine pada kamenje, ni zadoščeno. Obveznost zavarovanke prvotožene stranke kot vzdrževalca cest je pri tem obveznost izjemno skrbnega prizadevanja, kar pomeni, da mora javne ceste vzdrževati tako, da je na njih omogočen varen in neoviran promet in da mora poskrbeti za učinkovito zavarovanje brežin, vendar pa za škodo zaradi padca kamna na cesto kljub temu ne odgovarja, če je storila vse, kar bi morala, da bi padec kamna na cesto preprečila.(1)

10. Pritožnica sicer ob tem uveljavlja tudi, da zaščita brežine presega obseg rednega vzdrževanja in da je zato za opustitev le-te odgovorna (le) tretjetožena stranka, vendar pa se s tem svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Ne glede na to, ali so bila za popolno zaščito brežine potrebni zahtevnejši posegi s strani tretjetožene stranke, je bila do trenutka njene sanacije drugotožena stranka dolžna vzdrževati brežino (18. člen Pravilnika) in čistiti cesto (23. člen Pravilnika), zlasti upoštevajoč, da je problem nevarnosti brežine zaznala in je bilo treba torej vzdrževati prevoznost ceste, kjer je možnost padanja kamenja obstajala in je do tega tudi že prišlo. Svoje odgovornosti bi se prvotožena stranka zato lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je njena zavarovanka (drugotožena stranka) storila vse, kar od nje terja stroka, da do škode ne bi prišlo, za kar pa zgolj dopis tretjetoženi stranki z dne 30. 4. 2007 (do škodnega dogodka je prišlo skoraj pet mesecev kasneje), ne zadošča. Zavarovanka prvotožene stranke bi morala glede na to, da je za nevarnost vedela, pri vzdrževanju brežine kvečjemu ravnati še bolj skrbno ter z dodatnimi ukrepi (tudi odstranjevanjem nestabilnega materiala) in pogostejšim nadzorom poskrbeti, da do nastanka škode ne bi prišlo. Ker tega ni storila, je opustila svoje dolžno ravnanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do prvotožene stranke (zavarovalnice) pravilna.

11. Glede na navedeno je pritožbeno zatrjevanje, da je stališče sodišča prve stopnje prestrogo in da je drugo tožena stranka merilu skrajne skrbnosti zadostila z dopisom tretje toženi stranki, v katerem je slednjo opozorila na krušenje kamenja iz nezavarovane brežine večjih višin, zmotno. S pavšalnim očitkom nerazumljive in nelogične dokazne ocene dopisa z dne 30. 4. 2007, ki naj bi prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožnica dejansko izraža svoje nestrinjanje z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o zahtevanih ravnanjih drugotožene stranke v okviru standarda skrajne skrbnosti, čemur pa glede na zgoraj navedeno ni mogoče slediti.

12. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da bi tudi DRSC glede na prejeti dopis prav tako morala ravnati v okviru skrajne skrbnosti, kar pa ne drži, saj je sodišče tudi tretje toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v okviru pravil o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo (186. člen OZ).

13. S tem se izkaže, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Neutemeljeno pritožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo storilo s tem, da je odločilo v zadevi brez razpisa naroka. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da s tem, ko ni izvedlo naroka, sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na trditveno podlago strank je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča o dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje brez naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP).

16. Glede na navedeno pritožba prvotožene stranke ni utemeljena in ker obenem pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v razmerju do prvo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje (III. točka izreka odločbe) potrdilo (353. člen ZPP).

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da prvo tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

18. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Primerjaj, Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 774/2011 z dne 24. 2. 2012.