Jedro

Glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen ni bistveno, kolikšna je izplačana odškodnina na podlagi sporazuma, sklenjenega med Jugoslavijo in ZDA, ampak je bistveno, da je oseba imela pravico do odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 712/97-7 z dne 21.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 21.3.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločbe odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š., št. ... z dne 25.9.1996, pod točko 2 pa je zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, parc. št. 213/10, 213/13 in 213/11, vl. št. 463, k.o. Sp.Š. in parc. št. 451/15, 417/16, vl. št. 1040, k.o. Sp.Š., v last pok. A.M., zavrnila. Z navedenim sklepom je upravna enota zavrgla denacionalizacijski zahtevek tožeče stranke. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilno in na zakonu utemeljeno. Dejstvo je namreč, da določba 2. odstavka 10. člena ZDen govori o osebah, ki so dobile odškodnino, ali so celo samo imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki na podlagi sporazuma, sklenjenega med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike, odmerjena odškodnina za podržavljeno premoženje. Sodišče prve stopnje zavrača pritožbeni ugovor, da bi morala biti odškodnina v celoti plačana, da bi bil izpolnjen pogoj iz določbe 2. odstavka 10. člena ZDen, saj določba kot najnižji pogoj za izključitev določa že samo pravico do odškodnine. Po določbah ZDen se premoženje vrača le osebam, ki jih zakon določa kot upravičence. Osebe, ki so ali bi lahko prejele odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, zakon kot upravičence izključuje in jim ne daje aktivne legitimacije. Uporaba določbe 72. člena ZDen pride v poštev le za upravičence v postopku, ko se odloča o višini odškodnine. Zato ugovor, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti realno vrednost podržavljenega premoženja in nato, ali je izplačana odškodnina dosegla 30 % vrednosti le-tega (72. člen ZDen), ni utemeljen, saj oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, v konkretnem primeru ni denacionalizacijski upravičenec, zato ni bilo pogojev za odločanje o zahtevku po višini. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Pritožbo je vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da iz potrdila Pravosodnega ministrstva ZDA, Komisije ZDA za poravnavo zahtevkov v inozemstvu z dne 30.4.1993 izhaja, da je tožeči stranki pripadala odškodnina v glavnici v višini 39.000 USD skupaj z obrestmi v višini 9.606,87 USD za razlastitev lastnine v Ljubljani in da je tožeča stranka prejela samo 12.567,96 USD oziroma 32,2 % prisojene glavnice. Iz tega potrdila je razvidno, da so bila sredstva po dogovoru o zahtevkih v Jugoslaviji z dne 5.11.1964 na razpolago v omejeni količini. Jugoslavija torej ZDA ni nakazala dovolj denarja in zato tožeča stranka ni imela pravice zahtevati od ZDA celotne odškodnine, ki naj bi ji pripadala. Organ prve stopnje in tožena stranka sta dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovila, ter bi ob pravilni uporabi materialnega prava morala zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi. To trditev tožeče stranke upravno sodišče v sodbi povzema, se pa do nje ne opredeli, čeprav je to tožeča stranka navajala v upravnem postopku v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje in tudi v tožbi zoper odločbo tožene stranke. Tudi izpodbijana sodba sploh ne odgovarja na njeno trditev v tožbi, da ni imela pravnih mehanizmov za pridobitev celotne odškodnine. Do potrdila Pravosodnega ministrstva ZDA, Komisije ZDA za poravnavo zahtevkov v inozemstvu z dne 30.4.1993 glede omejenih sredstev upravni organ prve stopnje, tožena stranka in upravno sodišče sploh niso zavzeli stališča kljub temu, da je iz njega razvidno, da tuja država - ZDA tožeči stranki niso bile dolžne plačati več, kot so prejele od Jugoslavije. Če udeleženec upravnega postopka in stranka v upravnem sporu navajata argumente za utemeljitev zahtevka in se do njih upravni organi v upravnem postopku, kot tudi sodišče v upravnem sporu, ne opredelijo, storijo s tem bistveno kršitev določb postopka, saj odločba oziroma sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka odškodnine očitno ni dobila, saj je prejela samo 32,2% prisojene glavnice. Upoštevaje realno vrednost podržavljenih zgradb, odškodnina, ki jo je prejela, ne presega 30 % vrednosti podržavljenih zgradb. Po izrecni določbi 72. člena ZDen se odškodnine ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Seveda je treba tu upoštevati realno vrednost, kar 39.000 USD kot celotna odškodnina za nacionalizirane nepremičnine ni bila. Tudi to je tožeča stranka navedla v pritožbi in tožbi, vendar se tudi do tega vprašanja upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo in je tudi s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Morala bi biti opravljena pravna analiza sporazuma med Jugoslavijo in ZDA in nato na podlagi take analize podana utemeljitev, da tožeča stranka nima pravice do odškodnine. Namesto presoje vsebine sporazuma pa tožeča stranka niti na svoje trditve ne prejme odgovora. V njenem primeru določbe 2. odstavka 10. člena ZDen ni mogoče uporabiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbi ugodi in sodbo upravnega sodišča razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj 2. odstavek 10. člena ZDen izrecno določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Pritožbeni navedbi, da bi morala prvostopenjski organ in tožena stranka zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi, ni mogoče slediti. Trditev tožeče stranke, da se do tega upravno sodišče ni opredelilo, pa je zmotna. Upravno sodišče se je do tega opredelilo, ko je glede na navedeno določbo ZDen povzelo pravilno ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičenec po ZDen in da zato ni pogojev za odločanje o njenem zahtevku po vsebini. Iz potrdila Pravosodnega ministrstva ZDA z dne 30.4.1993, na katero se v svoji pritožbi sklicuje tožeča stranka, sicer res izhaja, da ji je bila glede na sporazum, sklenjen med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike, dana odškodnina v višini 32,2 % prisojene glavnice, kar niti ni sporno. Toda glede na navedeno določbo 2. odstavka 10. člena ZDen niti ni bistveno, kolikšna je bila odškodnina, ki jo je tožeča stranka dobila, ampak je bistveno, da je po navedenem sporazumu imela pravico do odškodnine. Določba 72. člena ZDen bi bila pomembna, če bi bil tožeči stranki priznan status denacionalizacijske upravičenke. Glede na določbo 2. odstavka 10. člena pa ji takšen status ni bil priznan, zato ne more biti obravnavana kot denacionalizacijska upravičenka, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi z višino odškodnine, niso pravno pomembni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker glede na obrazloženo niso bili podani uveljavljani pritožbeni ugovori in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.