Jedro

Upnikov opomin, v katerem je naveden nižji znesek od dolgovanega, ni mogoče razlagati kot upnikovo izjavo dolžniku, da ne bo zahteval česa drugega, kot izhaja iz opomina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi plačilni nalog, ki ga je pod opr. št. I Pl..... dne 16.7.1993 samo izdalo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter s tem tudi plačilni nalog, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Ne želi pa razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sporni obrok banki poravnal takoj po prejemu opomina in zato meni, da ni obogaten v smislu 210. člena ZOR-a. Po njegovem mnenju naj banka sama nosi stroške, če ga ni pozvala na plačilo obresti in če ni opazila, da je dolgovani znesek plačal, ona pa je terjatev neupravičeno cedirala.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec uveljavlja dva pritožbena razloga od katerih je eden nedopusten. Ker gre za postopek v sporih majhne vrednosti, saj znesek ne dosega 8.000,00 SIT, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi I. odst. 467. člena ZPP, ni dopusten.

Vse kar toženec navaja v tej smeri, ne more biti predmet preizkušenja pritožbenega sodišča. Ostaja torej odprto le vprašanje ali je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo? Pri preizkusu izpodbijane sodbe, je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da tega pritožbenega razloga, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Toženec je dejansko obogaten, ker je plačal svoj dolg z zamudo in kdor zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, je dolžan plačati obresti v skladu s 277. členom ZPP. Ker torej velja, da je toženec zamudil z izpolnitvijo prvega obroka (to je dejansko stanje), ne more biti dvoma, da je dolžan plačati obresti in še tisto nekaj dolga, kolikor ga je banka z opominom premalo terjala.

Toženec pa terja tudi odgovor na svojo trditev, da je prost obveznosti, če je plačal, kolikor je bil terjan z opominom. Smiselno torej zatrjuje, da mu je banka preostali dolg odpustila. Vendar za tako dolžnikovo prepričanje ni opore v materialnem pravu, saj 344. člen ZOR-a uzakonja za odpust dolga pogodbo med strankama. Opomina z dne 16.9.1992 ni mogoče razlagati kot izjave upnika, da ne bo zahteval česa drugega, kot izhaja iz opomina.

Toženec konča svojo pritožbo z željo, da ne želi, da bi se zadeva razveljavila in vrnila v ponovno odločanje, kar je v nasprotju s pritožbenim predlogom, kjer izrecno predlaga razveljavitev sodbe in s tem tudi plačilnega naloga. Ta dva njegova predloga razume pritožbeno sodišče kot predlog za spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, vendar pa, ker ni pogojev za spremembo tudi tema dvema predlogoma, ki sta na prvi pogled v medsebojnem nasprotju, ni moglo ugoditi.

Glede na povedano pritožbeno sodišče meni, da je pritožba neutemlejena in jo je zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.