Jedro

Dejstvo, da predstavljajo posledice telesnih poškodb v znatni meri le začasno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, vpliva na višino satisfakcije za duševne bolečine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožena stranka je, pred pravdo, izplačala tožeči stranki delno odškodnino. Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku še satisfakcijo v znesku 280.100,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje . Pri tem je upoštevalo, da bi znašala pravična denarna odškodnina v času sojenja za telesne bolečine 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 1.400.000,00 SIT. Prisojena odškodnina predstavlja razliko med navedenima zneskoma in revaloriziranima zneskoma, ki ju je tožena stranka plačala za telesne in duševne bolečine pred pravdo.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in zatrjuje vse pritožbene razloge. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da naj bi sodišče prve stopnje predvsem zmotno uporabilo materialno pravo in napačno odločilo o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo kakšne so bile tožnikove telesne bolečine, pri tem pa je zmotno ocenilo, da znaša pravična odškodnina za to obliko škode 600.000,00 SIT, čeprav je bil tožnik upravičen vsaj do zneska 700.000,00 SIT. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske sposobnosti, le da bi pravična odškodnina za to škodo znašala bistveno več od prisojenega zneska. Sodišče je napačno odločalo o pravdnih stroških, ko tožniku ni priznalo stroškov zastopanja med pravdo, ker naj bi se pravdni stranki dogovorili o plačilu odškodnne brez posredovanja odvetnika. Tožeči stranki pripada, glede na zastopanje odvetnika pred pravdo, 300 odvetniških točk, tožena stranka pa ji je za navedeno zastopanje prostovoljno plačala le 200 točk. Zato je tožeča stranka upravičena vsaj še do plačila 100 odvetniških točk. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo (čemur tožnik niti ne oporeka) in prisodilo tožniku znesek, ki predstavlja, z revaloriziranima zneskoma že plačanih odškodnin, pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti in telesne bolečine. Tako trajanje kot intenziteta ugotovljenih telesnih bolečin, v nobenem primeru ne predstavljata podlage za satisfakcijo, ki bi v času sojenja presegala znesek 600.000,00 SIT, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče je tudi povsem utemeljeno ocenilo, da bi znašala pravična denarna odškodnina za duševne bolečine v času sojenja 1.400.000,00 SIT. Pri tem je potrebno upoštevati, da predstavlja tožnikovo zmanjšanje življenjske sposobnosti v znatnem delu stanje, ki ga je mogoče označiti kot pokomocijski sindrom. Takšno stanje praviloma predstavlja le začasno zmanjšanje življenjske sposobnosti, kar seveda tudi vpliva na višino odškodnine.

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je bilo zastopanje po odvetniku potrebno tudi pred pravdo, pri tem pa je potrebno tudi upoštevati, da je od zahtevanih 300 odvetniških točk od tožene stranke že prejel plačilo v vrednosti 200 točk. Sodišče je pri odločanju o stroških ocenilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela do 29,5 %, tožeča stranka pa se proti navedenemu kriteriju odločanja ne pritožuje. Zato znaša znesek, ki ga je tožena stranka že plačala za navedeno zastopanje, več od zneska, ki bi ga sodišče lahko določilo glede na navedeni kriterij uspeha v pravdi. Zaradi tega zatrjevana kršitev nima nikakršnega vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe o stroških.

Ker niso podani razlogi, ki jih tožnik izrecno navaja in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).