Jedro

Ker je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena 21.3.2007, ko je še veljal prejšnji ZST, se sporna taksna obveznost za pritožbo, čeprav je nastala v času novega zakona, presoja po starem zakonu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na ZST-1, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi po 3. odstavku 13. člena ZST je namreč stranka predlogu za oprostitev morala priložiti predpisana dokazila (potrdilo o premoženjskem stanju, zadnjo dohodninsko odločbo in potrdilo o dohodkih, zase in za svoje družinske člane). Naštetim listinam daje zakon značaj obveznih prilog, ki so podlaga za odločanje o predlagani taksni oprostitvi. Gre za dokazila, ki so formalni pogoj za popolnost tovrstne vloge. Ker jih tožnik svojemu predlogu ni priložil, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je predlog nepopoln in ga, upoštevaje 2. odstavek 108. člena ZPP, zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za taksno oprostitev, ki ga je v tožnikovem imenu vložil njegov pooblaščenec. Predlogu niso bile priložene predpisane listine, zato je štelo, da je predlog nepopoln. Ker pa je tožnikov pooblaščenec odvetnik, mu predloga ni vrnilo v dopolnitev.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi opredeljeno ne uveljavlja nobenega od zakonskih pritožbenih razlogov. Meni pa, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Ni jasno, kaj je sodišče zavrglo, saj je tožnik podrejeno predlagal odlog oziroma obročno plačilo taks. Sodišče se v sklepu sklicuje na ZST-1, čeprav se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, plačujejo po prejšnjih predpisih. Doslej so sodišča vložnike pozivala k predložitvi listin, če razpoložljivi podatki niso zadoščali za oprostitev. Tožnikov predlog ni bil nerazumljiv ali nepopoln in očitno ni razlogov za njegovo zavrženje. Z vsebino predloga se sodišče ni ukvarjalo. Če ni dokazov, bi moralo predlog zavrniti. V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da vloge, ko taksa ni plačana, ni mogoče zavreči, čeprav jo je vložil odvetnik. Nazadnje tožnik ponovno predlaga taksno oprostitev in prilaga potrdilo o višini dohodka iz kmetijske in gospodarske dejavnosti ter dohodninsko odločbo za leto 2008. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tako izrek kot obrazložitev izpodbijanega sklepa sta povsem jasna in nedvoumna. Res je tožnik za primer, da ga sodišče ne bi oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, prosil, naj mu plačilo odloži ali vsaj dovoli obročno plačilo. Tudi odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse pa sta obliki taksne oprostitve. Ko je sodišče prve stopnje tožnikov predlog za taksno oprostitev zavrglo, je torej odločilo o predlogu v celoti. Kadar je vloga nepopolna oziroma formalno pomanjkljiva, njeno vsebinsko obravnavanje ni mogoče. Sodišče zato v takem primeru vlogo zavrže, ne da bi se izreklo o posameznih zahtevkih, ki jih stranka v taki vlogi uveljavlja. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB-3, 45/08 in 57/09) torej ni podana. Tudi drugih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena istega zakona paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

5. Po 1. odstavku 168. člena ZPP se v pravdnem postopku glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse. Po 39. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Uradni list RS, št. 37/08) se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Ker je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena 21.3.2007, ko je še veljal prejšnji Zakon o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 1/90 do 121/03), se sporna taksna obveznost za pritožbo, čeprav je nastala v času novega zakona, presoja po starem zakonu. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev napačno oprlo na ZST-1, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi po 3. odstavku 13. člena ZST je namreč stranka predlogu za oprostitev morala priložiti predpisana dokazila (potrdilo o premoženjskem stanju, zadnjo dohodninsko odločbo in potrdilo o dohodkih, zase in za svoje družinske člane). Naštetim listinam daje zakon značaj obveznih prilog, ki so podlaga za odločanje o predlagani taksni oprostitvi. Gre torej za dokazila, ki so formalni pogoj za popolnost tovrstne vloge. Ker jih tožnik svojemu predlogu ni priložil, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je predlog nepopoln in ga, upoštevaje 2. odstavek 108. člena ZPP, zavrglo.

6. Pritožbena trditev, da tožnikov predlog ni bil formalno, ampak kvečjemu vsebinsko pomanjkljiv, je po navedenem materialnopravno zgrešena. Sicer pa bi bil rezultat za tožnika v vsakem primeru enak. Tožnik namreč ni z ničimer dokazal, da bi bila s plačilom dolgovane takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani.

7. Končno je zmotno tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pritožnika pred zavrženjem predloga pozvati k predložitvi predpisanih dokazil. Po 2. odstavku 108. člena ZPP namreč sodišče nepopolne vloge, če jo vloži odvetnik, ne vrača v dopolnitev, ampak jo brez nadaljnjega zavrže. Pritožbene trditve o tem, da takšno ravnanje sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse, pa tožnik ni izkazal. 8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.